Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrh nad jezerom

18.08.2012


Pogled na Jerebico z izhodišča ob Belem potoku


Vrh Jerebice je skrajno desno.


Globoko pod nami je Rabeljsko jezero, zadaj Kraljevska špica.

ponedeljek, 20. avgust 2012, ob 05:28, Domen Zupan, ogledov: 3266

Gorenjski glas - Jelena Justin: Jerebica (2126 m) - Ali Cima del Lago, kot goro imenujejo Italijani. Rabeljska jezerska glava, ki postreže s čudovitim razgledom. Gora v Zahodnih Julijcih, dostopna iz Slovenije in iz Italije.

Ko se po Italiji peljemo proti prelazu Predel, gre cesta mimo idiličnega Rabeljskega jezera, na koncu katerega proti nebu kipi mogočna gora. Italijani ji rečejo Cima del Lago, nemško ime je Raibler Seekopf, Slovenci ji pravimo Jerebica. Vsekakor najlepše ime, čeprav se sprašujem, od kod izvira. Ptice jerebice, ki spada v družino poljskih kur, na njenih pobočjih nikakor ne bomo srečali.

Možnosti za dostop na Jerebico sta dve: iz doline Možnice, kjer bomo nekaj časa hodili po cesti, predvsem pa nas bo sonce grelo v hrbet. Druga možnost za vzpon pa je s parkirišča pri belem potoku, s ceste na Nevejsko sedlo. Zapeljemo se proti Trbižu, kjer zavijemo levo proti kraju Rabelj. Ko dosežemo križišče ob Rabeljskem jezeru, zavijemo desno proti Nevejskemu sedlu. Po nekaj kilometrih, ko cesta preči Beli potok, je na desni strani markirana pot proti Koči Brunner, na levi strani pa manjše parkirišče. Pod njim je ogromno prodišče. Smerokaz nas usmeri po cesti prek prodišča. Pot, ki ji sledimo proti Jerebici / Cima del Lago, ima številko 653. Kmalu pot zavije bolj desno. Prečimo manjše prodišče. Dosežemo gozd, ki ga prečimo v desno. Sčasoma se začne pot zložno vzpenjati, pri večji skali pa zavijemo levo. Hodimo po precej razritem kolovozu, ki zavija levo. Vzpenjamo se po kolovozni cesti, ko nas dva lična možica na desni strani opozorita, da moramo skreniti na markirano, gozdno pot. Višje je tudi smerokaz s številko poti 653. Steza se vzpenja strmo skozi gozd. Ko strmina malce popusti, se pot začne vzpenjati v okljukih. Pridobivanje višine je precej hitro. Ko dosežemo rob gozda, se pot vije naprej skozi zaraščeno območje. Dosežemo kotanjo, polno ogromnih skal. Pot jo obide po desni strani. Začnemo se vzpenjati, strmo, proti Jezerskemu sedlu. Pot je speljana v okljukih po melišču, ki je mestoma precej nasut, mestoma bolj zbit. Vmes je tudi nekaj šavja, nekaj trave in zemlje. V tem delu poti se nam za hrbtom začne odpirati razgled proti Viševi skupini. Na Jezerskem sedlu se italijanska pot združi s slovensko, ki prihaja iz Možnice. Nadaljujemo levo, spet precej strmo, malce tudi že po skalah. Kmalu smo pri trebušasti skali, pod katero je speljana pot. Na naši desni je Krivi rob. Ko pridemo do njegovega roba, se nam pokaže Jerebica, do katere nas čaka še približno 45 minut vzpona. Najprej sledi strm sestop prek skalnega skoka, kjer celo malce poplezamo. Ko dosežemo pobočje Jerebice, se markirana pot začne vzpenjati prečno proti desni. Hodimo po zanimivem kraškem svetu, ki ga odlikujejo številne škraplje in žlebiči. Nekajkrat prečimo manjše grape, kjer je potrebna previdnost. Markirana pot poteka po lepo izklesanih travnatih policah, po izrazitem kraškem svetu. Vrh nas nagradi s čudovitim razgledom. Globoko pod nami je Rabeljsko jezero z Rabeljskimi špicami in Kraljevsko špico; na zahodu sta Viševa skupina pa Veliki Nabojs; na severu in severovzhodu se kažeta Mangart in Jalovec. Če pogledamo proti jugu, pa se nam pogled ustavi na Rombonu, Visoki Črnelski špici, zadaj se dasta slutiti Prestreljenik in Visoki Kanin. Razgled je tako čudovit, da se nam res ne sme muditi navzdol.

Vrh Jerebice je malce razpotegnjen in ima celo dva možica; enega večjega, ob katerem je tudi vpisna knjiga, drugi je manjši. Do vrha smo potrebovali približno štiri ure.

Z vrha sestopimo po poti vzpona. Predlagam, da del poti prehodimo po grebenu Jerebice, pri sestopu po strmih travah do markirane poti pa previdno. Ko prečimo grapo in se vzpnemo čez skalni skok, imam še en predlog: obisk vrha, ki je na naši levi strani Krivi rob, s katerega se čudovito prikaže razglednik, ki smo ga danes obiskali.

Sestop nadaljujemo prek Jezerskega sedla do izhodišča pri Belem potoku. Kako bi bilo fajn sestopiti v dolino Možnice, če bi nas tam čakal jekleni konjiček!

Nadmorska višina: 2126 m
Višinska razlika: 1137 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: štiri zvezdice

Jelena Justin

Komentiraj (1):

Igor Pavlič, ponedeljek, 20. avgust 2012, ob 15:29

Sam se nikoli ne peljem do tistega parkirišča, ki je namenjeno za dostop do Rif. Brunner (avto je možno pustiti še malo naprej na desni strani!). Ko je jezera konec oz. se začne, se cesta nekaj časa še ne vpenja, na levi so ogromna prodišča in tja s eod ceste spusti kolovoz do njih, tam spodaj pač pustiš avto, prečiš šoder in ujameš potko, ki vodi proti Jerebici, spodaj še teče voda, v tehle dneh nanjo do vrha ne boste naleteli do vrha nikjer več! Priporočam zelo zgodnjo uro, pot zna biti vroča!

eXTReMe Tracker