Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Rapalska meja

Rapalska meja je tekla s Petrovega Brda čez Hoč proti Poreznu.Iskanje Prekmandlca: Rapalska meja je bila meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, določena leta 1920 v italijanskem mestu Rapallo.

Meja, ki jo ni več, je pomnik samovoljnega kupčevanja velikih evropskih sil in njihovega kosanja malih narodov. Zasekala je med Slovence in jih razdelila ravno v času, ko so postajale ideje o naši samostojnosti skorajda uresničljive.

Slovenci pred prvo svetovno vojno
Etnični zemljevid anektiranega ozemlja.V Evropi je konec devetnajstega stoletja, stoletja prebujanja narodov, vrelo. »Mir« trajajoč že skoraj stoletje po Napoleonovih vojnah, stoletje razvoja, imenovano tudi »Bellé epoque«, se je iztekalo. Vzdrževali so ga le še z uspešno diplomacijo tajnih
sporazumov. Slovenci (Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci) so bili že skoraj pol tisočletja del velike Avstro-Ogrske dvojne monarhije, več narodne države Nemcev, Madžarov, Čehov, Hrvatov, Slovencev, Srbov, Poljakov, Slovakov, Ukrajincev in Rusinov. Meja med Kraljevino Italijo in monarhijo je leta 1914 tekla od Tablje v Kanalski dolini, po Reklanici, čez sedlo V Žlebeh, čez Predel na Kanin, po vzpetinah zahodno nad Sočo in po robu Furlanske nižine do Nadiže, čez Matajur, po reki Idriji, zahodno od Goriških Brd in se precej desno onkraj Soče dotaknila Jadranskega morja.
Vojna je bila neizbežna. Slovenci, kot najmanjši narod okostenele črno-žolte monarhije, so bili potisnjeni v tujo vojsko, med tujimi vojskovalci, za tuje cilje. Kanček upanja jim je dajala le ideja o združevanju južno slovanskih narodov, izražena v majniški deklaraciji. A želje so bile kupčija brez krčmarja, saj je tajni Londonski sporazum (sil antante) iz leta 1915, kraljevini Italiji, v zameno za napoved vojne večletni zaveznici in prijateljici v centralnih silah, že obljubil del slovenskega ozemlja. Osmrtnica ob razpadu trojne alianse, sporazuma med Kraljevino Italijo, Kraljevino Nemčijo in Avstro-Ogrsko monarhijo po podpisu Londonskega sporazuma.  (Kopija razglednice iz arhiva Cveta Zgage v planinskem domu na Petrovem Brdu)Mešetarki s sporazumi se je »zvestoba« izplačala. Spominjajoč se »starega Rima« je pod pretvezo domovinske ljubezni pod mizo uresničevala svoje ozemeljske apetite. Avstriji je želela iztrgati Trst, Gorico, Istro, celotno Tridentinsko z Južno Tirolsko in še kos Dalmacije. Združba v mladi kraljevini je upravičenost do teh ozemelj utemeljevala z zgodovinsko pravico, ker na želenem ozemlju ponekod živijo njeni »fratelli irredenti« (neodrešeni bratje). Za »Sacro Confine Orientale« (sveta meja na vzhodu) je izkoristila »Sacro egoismo italiano« (sveti italijanski egoizem).

Razplet prve svetovne vojen

Italiji v prid se je vojna končala z razpadom Nemškega, Avstro-Ogrskega, Otomanskega in Ruskega cesarstva. Bolj kot na bojišču se je razpletla za (tudi pod) diplomatsko mizo. To, da so bili v 12. ofenzivi Soške fronte popolnoma izčrpani potisnjeni do reke Piave, jim ni prav nič škodilo. Le zahvaljujoč enako izmozgani ter politično razklani nasprotnici in podpori zaveznikov, niso pristali še južneje. Z Versajskim sporazumom je bila sicer tajna Londonska pogodba razveljavljena. Namesto nje pa je bila dne 12. 11. 1920 v italijanskem obmorskem mestecu Rapallo podpisana nova »mirovna« pogodba.

Predlogi vzhodne italijanske meje po prvi svetovni vojni. (Il confine mobile, Atlante storico dell'alto Adriatico (1866-1992))
Slovenci so v teh pogajanjih prvič kot političen narod stopili na mednarodno prizorišče. Skupaj s Hrvati in Srbi, kljub Wilsonovemu programu o samoodločbi narodov, niso imeli veliko možnosti. Italiji je, tudi v zameno za priznanje Kraljevine SHS, pripadlo več, kot ji je bilo obljubljeno v Londonu. Le mesec pred tem (10. oktobra) je bila s plebiscitom Avstriji prepuščena slovenska Koroška. Severna meja med kraljevino SHS in Avstrijo je bila postavljena na prejšnjo mejo med deželo Kranjsko in Koroško, na Karavanke. Nova kraljevina je dobila le žep okrog Jezerskega do doline Kokrice, na vzhodu pa Mežiško dolino.
Vzhodne italijanske meje po prvi svetovni vojni. (U. Lipušček, Sacro egoismo)Takoj po končani vojni, že pred podpisom rapalske pogodbe, so obljubljeno darilo »junaki od Piave« zasedli. Ne samo to, ker razpadla Avstro-Ogrska ni več branila meja, so neovirano vkorakali celo do Vrhnike, prepodili so jih iz Žirov, a zasedli so Logatec. Na priključenem ozemlju so takoj začela z narodno prevzgojo v »višjo« italijansko kulturo. Ta dobrota je presegla vse normalne človeške norme s prevzemom oblasti fašistov leta 1922.
Nova meja je odrezala tretjino Slovenskega ozemlja z okrog tristo tisoč prebivalci. Četrt stoletja v ječi niso zdržali desettisoči. Zapustili so domove in si iskali novega prostora pod soncem. Predvsem pa je najbolj grobo posegla v vsakdanje življenje ljudi ob njej. Sosedje so se kar naenkrat znašli v dveh povsem različnih državah in v zelo drugačnih družbenih razmerah. Zavedni slovenski ljudje pa so verovali, da ta ločnica ne bo večna. Prvi, ki so jo rušili tudi z bojem, so bili Tigrovci.
Pogodba, ki je bila podpisana po mednarodnih pravilih, je bila brez vojne nepremakljiva. A so po okupaciji Jugoslavije, Italijani s svojimi nemškimi zavezniki (spet) 8. julija 1941 v Berlinu podpisali nov dogovor o njenem poteku. Od Tromeje do vasi Vrsnik nad Žirmi je potekala po dotedanji rapalski. Od tu pa se je obrnila prti vzhodu do Šentvida nad Ljubljano in tekla pod Savo do meje z NDH. S tem so se ji sami odrekli in se po drugi svetovni vojni niso več mogli sklicevati nanjo.

Meja in mejniki
Ko je bila meja dogovorjena na papirju, so jo tudi uradno označili na terenu z mejniki (it. cippo izg. čipo). Razdeljena je bila na sedemdeset sektorjev, ki so jih ločevali glavni mejniki (cippo principale) z arabskimi številkami od 1 do 70 (št. 70 šele leta 1924 ob priključitvi Reke).

Glvni mejni kamen številka 34 na Mahu s pogledom na Blegoš.

Visoki so bili dober meter, z dobro vidno zaporedno arabsko številko odseka in letnico 1920 ter črka »I« na italijanski in »J« na jugoslovanski strani. Do leta 1929 je Jugoslavijo označevala kratico »SHS«, ki pa je ponekod ostala na težje dostopnih kamnih v visokogorju. Vmesni, manjši (60 cm) mejni kamni so bili postavljeni v vidni razdalji. Pod črto so jim poleg teh označb dodali še njihovo zaporedno rimsko številko. Na vršni ploskvi so imeli poleg črte, ki je kazala proti predhodnemu in naslednjemu, vrisano tudi severno smer. Vseh skupaj je bilo 4600. Ocenjuje se, da jih je na terenu ohranjenih mogoče četrtina ali pa še manj.
Razmejitvena črta je tekla po razvodju med Črnim in Jadranski morjem: Peč – Mangrt – Jalovec – Triglav – Bogatinsko sedlo – Možic – Porezen – Črni vrh nad Cerknim – Krnice pri Novakih – Špehovše – Bevkov vrh – Hotedršica – Planina – Javorniki nad Cerknico – Bička gora – Snežnik – Kastav– morje vzhodno od Reke. Kraljevini Italiji so pripadli tudi otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Čez Julijske Alpe, je resnično potekala po razvodnici, v nadaljevanju pa to pravilo ni več veljalo, saj je Italija dobila tudi celotno postojnsko območje. Ravno na Idrijsko-Cerkljanskem delu so, s pretvezo varovanja rudnika, kar globoko segli proti vzhodu na črnomorsko strani.Prvi vmesni kamen na 38. odseku (rimska št. I pod številko 38) s pogledom na Loncmanovo Sivko na Mrzlem Vrhu. Glavni mejni kamen številka 38 na Javorjevem dolu.Že takoj nad Petrovim Brdom se je Italija polastila vzhodnega Poreznovega grebena in tako ob vsej naši meji. Polastila si je Krnice pri Novakih, ki kar dobro gledajo na vzhod in Breznico nad Žirmi. Meja je v nadaljevanju tekla do Tabra, prečila dolino Osojnice tako, da je bila ta že v Italiji. Iz Osojnice se je dvignila na rob vrsniške planote in se z nje spustila v dolino Žirovnice tako, da je bila le Sovra v Jugoslaviji, Vrsnik in Žirovnica pa v Italiji. Iz slednje se je čez Žirovske Ravne dvignila na Kovk, z njega padla v spodnji del doline Črne in se vzpela v Spodnji Zavratec, Jugoslaviji je pustila le dno ozke doline reke Sore in ob njej cesto iz Žirov proti Logatcu.
Na Hoču, vrhu v pogorju Porezna še vedno stoji glavni mejnik 29. Do mejnega kamna s številko 43 na Tratah na Medvedjem Brdu je vseh petnajst zamejevalo mejo, ki je, z izjemo naselij Krnice pri Novakih, Breznica in Medvedjega Brda, ostala v uporabi še danes. To je sedaj severo-vzhodna meja Občine Cerkno in Idrija.

Varovanje meje
Na strani meje, ki so jo zasedali Italijani so že na samem začetku utrdili pomembne strateške točke, sprva le z jarki in strojničnimi gnezdi. Kasneje pa so začeli postopoma graditi tri tipe objektov. Za obmejne graničarje (GAF Guardia alla Frontiera) so gradili delno v zemljo vkopane pobočne kaverne. Pripadniki finančne straže (Regia Guardia di Finanza) so imeli kasarne v vaseh, kjer so bili mejni prehodi. Na strateških točkah pa so imeli z obzidjem in z bunkerji utrjene kasarne pripadniki fašistične milice (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), ki je bila prostovoljna in dobro plačana. Vse mogočne in številne utrdbe naj bi predstavljale moč nove italijanske države in njenega režima. Novim državljanom pa naj bi kazale nepremagljivost in dokončnost meje, kar bi pomagalo pri hitrejši psihološki vdaji primorskih Slovencev.
Precej skromnejši so bili objekti na jugoslovanski strani. Le delno zidani, drugače pa leseni, se do danes niso ohranili. Domačini so jim rekli kar barake, jugoslovanski graničarji pa so jih imenovali karaule.

Potek rapalske meje in glavni mejniki, (T. Pavšič; Ob stari meji) Potek rapalske meje in glavni mejniki, (T. Pavšič; Ob stari meji) Potek rapalske meje in glavni mejniki, (T. Pavšič; Ob stari meji)

Na italijanski strani so mejo vojaško varovali gafovci, finančne straže ekonomsko pred kontrabantom in fašistična milica politično. Na jugoslovanski strani so jo varovali graničarji in financarji.
Toda »mali ljudje ob veliki meji« se po veliki večini niso vdali, nasprotno, presegli so jo. Zaradi nje je bilo življenje prebivalcev ob njej sicer kruto, a bolj polno in razgibano. »Stara meja«, ki je padla šele leta 1947 s priključitvijo Primorske k Jugoslaviji, sedaj ostaja le še zgodovinska epizoda, ki pa je zapustila sledi v naši kulturni in materialni dediščini (dr. Boris Mlakar).

Kaj početi z mejo danes?

Na mejo ne smemo pozabiti. Poznavanje preteklosti prispeva k njenemu razumevanju, nas usmerja k razumnejšim odločitvam za prihodnjost. Krivična meja je le krepila narodno zavest primorskih ljudi, pripravljeni so bili na narodni upor in z njim tudi pričeli.
Potrebno bi bilo zaščititi to zgodovinsko in kulturno dediščino tudi v naravi. Ne iz manjvrednostnega občutka zgodovinske podrejenosti, temveč zaradi našega nacionalnega ponosa. Kajti, pozabili je niso Italijani, če vemo, da niso pozabili res pradavnih - staro Rimskih. Kaj kmalu so uresničljive besede glasnika velikonemške propagande: »Če izrečeš dovolj veliko laž in jo vztrajno ponavljaš, ji bodo ljudje slej ko prej začeli verjeti.« Naša dolžnost je, da tega ne dopustimo. Meje takšne in drugačne, svoje domovine moramo poznati, predvsem danes, ko živimo v globalni zvezi, kjer so skoraj zabrisane. Spominjanje oživlja narodni ponos, predvsem pa dejstvo, da smo jo potisnili daleč na zahod, proži veliko zadovoljstvo.
Zanimanje zanjo se veča. Tudi pri nas mnoga »obmejna« turistična društva in ljubitelji označujejo poti, oživljajo prigode in običaje, organizirajo pohode. S pisano besedo se obujajo lepe in manj lepe zgodbe. V Žireh vsako leto organizirajo simpozij ob obletnici njenega podpisa. Namenili so ji muzej.
Naj končam z besedami prof. Tomaža Pavšiča, prvega in najzaslužnejšega odstiralca skrivnosti »Stare meje«, po katerem so povzeti podatki prispevka, predvsem pa zadnji odstavek: »Ne dopustimo, da čas in naša nemarnost zbrišeta spomine na našo preteklost, skozi katero se je naš narod prebijal h končni svobodi in osamosvojitvi. Bodimo spoštljivi do naših prednikov in naše zgodovine tudi v novih časih

Anka Vončina

Viri:
  • Pavšič, T., Ob stari meji, pričevanja in spomini, Založba Bogataj, Idrija,1999, ponatis 2006,
  • Naglič, M., Dediščina rapalske meje; Rupnikova linija in Alpski zid, Življenje ob Rapalski meji v letih 1918-43(47), Muzejsko društvo Žiri, Žiri 2005,
  • Stanonik, M., Žiri na meji, Žiri 2007
  • Klemenčič, R. & Co., O rapalski meji; Zbornik mednarodnega simpozija ob 90 obletnici podpisa Rapallske pogodbe, Ad Pirium, Žiri, 2010
  • Lipušček, U., Sacro egoismo, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
  • Srednješolska eGradiva

Članek s podobno vsebino je bil prvotno objavljen v štirinajstdnevniku Idrijske Novice, 8. junija 2012.
 


 


 
Soška fronta ni bila odločilna pri
določanju povojnih meja.
(Slovenski zgodovinski atlas,
Nova Revija, Ljubljana, 2011)


 


Okleščena naša kokoška.
(Wikipedia.org)


Najbolj ločujoča meja našega
ozemlja. (T. Pavšič; Ob stari meji)


Na Hoču v severnem grebenu
Porezna je glavni mejni kamen
št. 29.


Razgled na sosede severnjake je
popoln.


Najlepši in na najlepšem kraju je
glavni mejni  kamen št. 34 na Mahu.


Mah nad Krnicami pri Novakih.

 ...// Pri Vrhovcu v Podlanišča
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Rapalska meja"

Jože Dakskobler,

Zelo lepo in poučno napisan članek s katerega sem izvedel, kar nekaj stvari za katere nisem vedel. Hvala Anka za izčrpen članek.


Matija Klanjšček,

Lep zapis in ponovno uživaško prebiranje zanimivih zgodovinskih dejstev! Čeprav spadam med "mlajšo" generacijo severnih primorcev, so spomini na pripovedovanja nonotov in non še kako živi. Kot dopolnilo lahko ponudim še namig za interaktivni kartografski ogled obravnavanega območja in zgodovinskih meja s pomočjo (sicer srednješolskih) eGradiv: http://egradiva.gis.si/web/4.-letnik-zgodovina/vprasanje-meja (poglavje "Zahodna meja", seveda pa vabljeni k ogledu tudi ostalih vsebin).

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti