Gorenjski glas - Simon Šubic: Preživeli iz skupine mladih Dobravcev, v katero je konec julija 1972 na Malem Triglavu večkrat udarila strela, so se po štirih desetletjih prvič zbrali in se poklonili spominu na umrle prijatelje iz otroštva.
Srednja Dobrava - Konec julija je minilo štirideset let od doslej najbolj tragične nesreče v slovenskih gorah, ki jih je povzročil udar strele. 29. julija 1972 okoli 9. ure je namreč nevihta pri vračanju z vrha Triglava ujela skupino planincev, med njimi tudi devet mladih planincev z Zgornje in Srednje Dobrave pri Kropi, starih od trinajst do 24 let. Z njimi je bila tudi Angležinja, 18-letna študentka Mary Isabel Waghorne, ki je bila takrat na obisku pri prijateljici Slavici Vidic. V skupino je na grebenu pred Malim Triglavom najmanj dvakrat udarila strela. Pri tem so življenje izgubili trije Dobravci: štirinajstletni Roman Avguštin, sedemnajstletni Marjan Rakovec in devetnajstletni Jože Ješe, ognjeni bič pa je bil usoden tudi za šestnajstletnega Kranjčana Janeza Krča, ki je skupaj z dobravsko skupino hitel v varno zavetje doma na Kredarici.
Spregledali opozorila
»Bili smo še zelo mladi in ta nesreča je bila za nas hud šok. Pustila nam je globoke rane in travme, s katerimi smo se vsak po svoje spopadali. Kako težka je bila za nas izguba prijateljev, na Malem Triglavu sta umrla tudi moja najboljša prijatelja, pove že dejstvo, da se o tem dogodku vseh štirideset let med seboj nismo pogovarjali. Jaz o tem nisem spregovoril niti s svojo sestro Slavico, ki je bila prav tako z nami na Triglavu,« pripoveduje danes 53-letni Darko Vidic. Prav on je po štiridesetih letih začutil potrebo in dolžnost, da se preživeli Dobravci in ožji sorodniki umrlih na okroglo obletnico hude nesreče skupaj poklonijo umrlim na njihovih grobovih na pokopališču na Srednji Dobravi ter vendarle tudi med seboj spregovorijo o poteku nesrečnega dogodka in občutkih, ki jih še danes ob tem doživljajo. »Prišla nas je večina še živečih, le eden pa tudi sedaj še ni zmogel storiti tega koraka. Po položitvi cvetja na grobovih umrlih prijateljev smo se usedli h kavici in se začeli pogovarjati. Šele sedaj smo ugotovili, da je strela udarila v vseh deset in da smo tedaj vsi za nekaj časa padli v nezavest,« je pojasnil Vidic, ki razmišlja tudi o tem, da bi zgodbo o njihovi nesreči ohranil v trajnem spominu - v poduk in opozorilo, kako nevarni so udari strele v gorah.
Mladi Dobravci so se na Triglav odpravili dan pred nesrečo. Z vlakom so se pripeljali do Jesenic, nato z avtobusom do Mojstrane, od koder jih je še prvi dan pot peljala do Aljaževega doma v Vratih. Od tam so se čez Prag odpravili do Kredarice, kjer so prespali, in se v soboto zgodaj zjutraj povzpeli na vrh Triglava. »Vreme je bilo za obisk gora tisti dan kar dobro, šele kasneje pa smo spoznali, da povsem nesprejemljivo za visokogorje. Še danes me muči, zakaj smo spregledali opozorila. Po nesreči sem namreč slišal, da nam je menda vremenar na Kredarici vzpon odsvetoval. Sam sem tudi že na poti proti vrhu čutil statično elektriko v ozračju. Ne vem, bili smo mladi, očitno se nismo dovolj zavedali, kaj nas lahko doleti. V tistih časih se na nevarnost strele v gorah niti ni toliko opozarjalo, kot se danes,« pravi Vidic.
Nevihta prišla nenadoma
Na vrhu Triglava se je tega jutra nabralo okoli trideset planincev. Ko se je vreme nenadoma začelo kvariti, so se vsi začeli hitro vračati. »V skupini, s katero smo se vračali tudi mi, je bilo po mojem spominu okrog štirinajst planincev, ena skupina pa je bila že nekoliko pred nami. Med potjo proti Malemu Triglavu nas je zajela nevihta. Vreme se je spremenilo v hipu. V petih, največ desetih minutah se je stemnilo, pojavila se je megla, začela je padati sodra. Ko smo bili na grebenu Malega Triglava, se je začelo še bliskati. Ena od strel, prišla je z vrha Triglava, je udarila tudi v našo skupino. Kasneje sem izvedel, da je bilo udarov strele še več, zase vem, da me je oplazila dvakrat. Morda hujših telesnih poškodb nisem imel tudi zato, ker sem bil najmanjši in sem bil tedaj tudi na najnižji točki med obema grebenoma. Ko smo se prebudili iz nezavesti, smo začeli klicati drug drugega. Vseh nam ni uspelo priklicati; umrli so trije, ki so v skupini hodili pred mano, in eden za mano, obležalo pa jih je še več …,« se spominja Vidic.
Štirje iz skupine, med njimi tudi Vidic, so nato zmogli še toliko moči, da so odhiteli po pomoč v Dom na Kredarici. »Nihče se sploh ne spomni, kako smo prispeli do Kredarice, kjer še niso vedeli, kaj se je zgodilo. Tudi ko smo jim hiteli dopovedovat, nam sprva sploh niso mogli verjeti. Ko so spoznali, da govorimo povsem resno, so sprožili reševanje. Na srečo je bilo v bližini tudi nekaj gorskih reševalcev, ki so takoj odhiteli proti Malemu Triglavu,« je Vidic končal pripoved o dnevu, ki ga je zaznamoval za vse življenje. In druge preživele.
Kljub stiskam in travmam, ki so se zarezale v duše preživelih najstnikov, strokovne pomoči ni prejel nihče. »Takrat takšne pomoči, kot jo poznamo danes, še niso prakticirali,« razlaga sogovornik. Vsak se je torej moral s svojimi strahovi spopasti po svoje. Vidic se je med drugim po tragičnem pohodu na Triglav bolestno bal strel. »Ko je treskalo, sem se skrival v hiši, zapiral okna, spuščal rolete. Dokler se nisem pri petnajstih letih odločil, da imam tega dovolj. Ko se je bližala nova nevihta, sem jo pričakal pod kozolcem sredi polja. Ker se mi ni nič zgodilo, mi je uspelo strah premagati,« pripoveduje. Z nekaterimi stiskami se, tako kot najbrž tudi drugi preživeli pohodniki, spopada še danes.
Simon Šubic