Delo, Šport: ... Izguba dveh prijateljev je skalila veselje ob uspehu na Kangčendzengi

Vrnila se je slovenska alpinistična odprava Kanč '91 - Vzponi na glavni, srednji in južni vrh - Prvi resni poskus vzpona po vzhodni steni Kumbakarne - Vzpon na Talung
LJUBLJANA - »Čeprav je slovenska alpinistična odprava Kanč '91 tragična in je izguba dveh prijateljev zelo zmanjšala veselje nad uspehi, to ne more zmanjšati dejanskosti dosežkov,« je na tiskovni konferenci takoj po prihodu povedal vodja odprave Tone Škarja na brniškem letališču, kjer je v soboto zvečer pristalo letalo AA, ki je domov pripeljalo 11 udeležencev te odprave.
Odprava, katere glavnina je odšla iz Ljubljane v Nepal 15. marca, je na tretji najvišji gori sveta, na 8586 metrov visoki Kangčendzegi, dosegla nekaj izrednih uspehov in uresničila skoraj vse načrte, ki si jih je zastavila pred odhodom: vzpon na klasični način na glavni vrh. vzpon na srednji vrh, vzpon na južni vrh po še nepreplezanem južnem oziroma jugozahodnem grebenu na alpski način brez uporabe dodatnega kisika in prvi vzpon na vzhodni vrh Kumbakarne ter hkrati prvenstveni vzpon v vzhodni steni.
Dne 12. aprila je moštvo na višini 5400 metrov postavilo bazni tabor, že tri dni pozneje sta alpinista Viki Grošelj in Stipe Božič iz Splita postavila na višini 6200 metrov prvi višinski tabor, še dva dni pozneje pa sta Bojan Počkar in Vanja Furlan postavila šotor pod Kumbakarno. Marko Prezelj in Andrej Štremfelj, ki sta se pripravljala na vzpon na južni vrh Kangčendzenge, sta še dva dni pozneje opravila aklimatizacijski vzpon na 7340 metrov visoki Talung, da bi si predvsem ogledala jugozahodni greben Južne Kangčendzenge, pri tem pa sta preplezala lepo novo smer in bila tretja naveza, ki je bila doslej sploh na tem vrhu. Le teden dni po tem plezanju sta se 26. aprila lotila svojega glavnega cilja, si naslednje dni na strmih pobočjih gore uredila štiri bivake, zadnjega na višini 7900 metrov, in 30. aprila ob 16.45 stopila na vrh Južne Kangčendzenge (8476 m). Višina njune prvenstvene smeri v jugozahodnem grebenu znaša 2900 metrov. To je najpomembnejši vzpon na celotno Kangčendzengo z juga od prvega vzpona leta 1953 na glavni vrh in edina smer, ki od vznožja poteka povsem samostojno, kajti vse druge se razvejajo šele visoko nad baznim taborom. Tako sta bila Štremfelj in Prezelj 21. in 22. človek na tem vrhu, njuna smer pa je vsekakor velika nova smer na gori.
Istočasno sta bila na gori, in sicer na poti proti glavnemu vrhu, Grošelj in Božič. Vzpenjala sta se postopoma, izredno racionalno, 1. maja ob dveh zjutraj odšla iz četrtega višinskega tabora, ki sta ga postavila v višini 7600 metrov, in ob uporabi dodatnega kisika ob 13.25 brez velikih težav prišla na glavni vrh tretje najvišje gore na svetu. Na vrhu sta snemala film in nato nameravala sestopiti v četrti višinski tabor, ki pa sta ga zaradi poslabšanja vremena zgrešila in po dramatičnem spuščanju prišla v tretji tabor, v katerem sta prenočila skupaj z Marijo Frantar, Jožetom Rozmanom in Urošem Ruparjem. To je bil za Slovenijo (in Jugoslavijo) dvanajsti osemtisočak, za Grošlja deveti, za Božiča pa tretji (ali četrti, če vemo, da je bil na Everestu dvakrat). Bila sta 99. in 100. človek na tem vrhu.
Isti dan je na srednji vrh Kangčendzenge (8482 m) ob 10.40 čisto sam in brez uporabe dodatnega kisika priplezal Uroš Rupar, kar je odličen uspeh tako tega alpinista kot slovenske odprave. Bil je 25. človek, ki je kdajkoli prišel na ta vrh, s katerega je v dramatičnih okoliščinah ob slabem vremenu sestopil v tretji višinski tabor in naslednji dan v bazo.
Le nekaj dni prej, 28. aprila, sta Vanja Furlan in Bojan Počkar odšla iz baznega tabora v »svoj« tabor pod vzhodno steno Kumbakarne (7468 m), naslednje popoldne vstopila v steno in nato naslednja dva dneva v čisto alpskem slogu, tudi kar zadeva opremo za prenočevanje, plezala v izjemno nevarni in skrajno težki steni, kjer je naklonina marsikje 90 in še več stopinj, kjer je kombinacija ledu in skale in kjer so bile težave celo na višini okrog 7000 metrov sedme stopnje. Na višini 7050 metrov sta morala zaradi slabega vremena odnehati, vendar sta bila prva, ki sta resno poskusila preplezati to steno.
Potem ko sta Grošelj in Božič odšla iz tretjega višinskega tabora v bazo, sta Marija Frantar in Jože Rozman najverjetneje 2. maja že pred polnočjo odšla proti glavnemu vrhu Kangčendzenge. Kot je povedal vodja odprave, se med potjo nista javljala po radijski zvezi, čeprav je bilo dogovorjeno, da se morata; morda se nista zato, ker sta se bala, da bi ju zaradi slabega vremena in orkanskega vetra okoli vrha poklicali nazaj. Alpinisti so ju iz baznega tabora zagledali 3. maja okoli 7. ure zjutraj - in bili zgroženi, kajti okoli gore je pihal zelo močan veter in vršna gmota je bila v oblakih drvečega snega, kot je povedal vodja odprave. V začetku sta hitro napredovala, proti vrhu vstopnega ozebnika pa je hitrost vzpona očitno pojemala - in eden od obeh je celo sestopil kakšnih 50 metrov do drugega, »kar ni kazalo na nič dobrega«, kot pravi vodja. Od takrat naprej ju ni bilo več videti. Ob 15.40 se je Rozman prvič oglasil po brezžični zvezi, povedal, da se ne moreta sporazumeti, ali naj napredujeta ali naj se vrneta in ko so jima iz baze sporočili, naj se takoj vrneta, če hočeta ostati živa, sta res začela sestopati. Vendar je bilo to očitno že prepozno, ker sta bila preveč izčrpana in premrzla, Frantarjeva pa je imela poleg tega še težave z očmi. Čez kakšni dve uri sta se spet oglasila, vendar je bilo slišati, da sta težko ravnala z radiom. Okrog 19. ure se je Rozman zadnjič oglasil; iz njegovih nepovezanih besed je bilo mogoče razbrati, da ne vesta, niti kje sta, niti kam naj gresta. »Potem ni bilo o njiju nobenega glasu več,« je dejal Tone Škarja.
Naslednji dan so prosili poljsko alpinistko Wando Rutkiewicz, ki se je pridružila našim in ki je šla na aklimatizacijski vzpon proti tretjemu taboru, naj nadaljuje proti štirici, kjer je na višini približno 7400 metrov našla truplo Jožeta Rozmana, naslednji dan pa sta Robert Držan in Dare Juhant, ki sta nameravala iti na glavni vrh, našla še truplo Marije Frantar in oba pokopala v globoko ledeniško razpoko.
Tako se je odprava končala. 9. maja je glavnina zapustila bazni tabor in se vrnila v Katmandu.

MARJAN RAZTRESEN

ODPRAVA KANČ '91 DOMA
V soboto se je vrnila slovenska alpinistična odprava.
(Foto: Marjan Zaplatil)

KANGČENDZENGA - od leve proti desni Jalung Kang, Glavni vrh (8586 m) in Srednji vrh (8482 m) s smermi in tabori naših alpinistov.

Izpiti za AI
Izpiti za alpinistične inštruktorje so bili tudi letos razdeljeni na dva dela. Teoretični del (zgodovina, nevarnosti, prva pomoč, vremenoslovje, prehrana, orientacija, poznavanje gorstev) je bil 23. aprila v prostorih PZS, praktičnega pa so izvedli v Tamarju od 9.-12. maja. Tu je bil prva dva dneva pripravljalni seminar, na katerem so pod vodstvom članov izpitne komisije (Jani Bele, Bine Mlač, Tone Golnar in Janez Levec) predelali celotno praktično snov alpinistične šole. Poleg nekaterih teoretičnih predavanj je bil namen tega seminarja predvsem poenotenje znanja. Ogledali so si tudi predavanje o šoli v Manangu v Nepalu. Zaključni izpit za alpinističnega inštruktorja je uspešno opravilo 21 kandidatov iz 14 alpinističnih odsekov.

Razpis za ledeniški tečaj
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri KA PZS bo od 14. do 16. junija priredila ledeniški tečaj na Pasterzi (Grossglockner) v Avstriji. Tečaja se lahko udeležijo alpinistični pripravniki, alpinisti, ki še nimajo tovrstnih izkušenj, morebitni kandidati za alpinistične inštruktorje in 10 - 15 planincev, ki želijo pridobiti ustrezno znanje za varno hojo po ledenikih Alp. Cena tečaja zajema stroške vodenja in znaša 752 din, za prenočevanje pa bo potrebno odšteti 150-200 ATS.
Ledeniški tečaj bo razdeljen na dva dela. V prvem bo teoretični in praktični prikaz gibanja na ledeniku, uporaba plezalne opreme in reševanja iz ledeniške razpoke, v drugem pa je v načrtu plezalni vzpon na Fuscharkarkopf oziroma pristop na Johanisberg. Možna bo tudi organizacija pristopa na Grossglockner 17. junija.
Vse informacije dobite pri Tonetu Golnarju, tel. (061) 441-577, int. 244, vsak dan od 8. do 10. ure.

N. R.

Pet izletov na tuje
Komisija za mednarodno sodelovanje PZS ima za letos v načrtu pet izletov v tuje gore. 22. junija bo planinski izlet na Peralbo v Italiji, od 9. do 11. načrtujejo izlet v Oztualske Alpe v Avstriji - vzpon na Weisskigel. Od 24. do 31. avgusta bo izlet v Švico, z vzponi na vrhove okoli Saas Feja. 21. septembra bo izlet na Sonnblick (Avstrija). Od 17. decembra do 6. januarja prihodnje leto pa naj bi bila največja akcija - treking v Kenijo in Tanzanijo z vzponi na Kilimandžaro in Mt. Kenijo. Podrobnejše informacije o vseh teh akcijah je mogoče dobiti v pisarni Planinske zveze Slovenije, v Ljubljani, na Dvoržakovi 9 ali po telefonu: 061/312-553 ali 315-493.

Pod Jalovcem še ugodna smuka
Organizatorji tradicionalnega srečanja VTK, ki bo letos 31. maja zvečer v Planinskem domu Tamar, sporočajo, da so po informacijah oskrbnika na plazu pod Jalovcem ugodne snežne razmere, že 200 m nad domom se začne sneg. Cesta je sicer nekoliko razrita vendarle prevozna vse do parkirišča pri domu. Za tiste, ki bi hoteli dobiti res zadnje informacije, pa je morda zanimiva tudi telefonska številka doma: 064/88-066.

Obalni planinci na Kilimandžaro
KOPER - Prihodnji mesec, 3. junija bo na Kilimandžaro v vzhodni Afriki krenila še ena slovenska odprava. Doslej se je na ta afriški vrh menda povzpelo že okrog 20 slovenskih odprav, prva, ki je tvorijo sami Primorci je iz Obalnega planinskega društva, ki ima 2000 članov in je med večjimi v Sloveniji. Na vrh Kilimandžara naj bi se povzpeli: Franc Gorišek, vodja odprave, Janko Mohorčič, Vlado Ivančič, Ivan Matovina, Sašo Duh, Mariza Virgah, Alja Grošelj, Tatjana Gorenc, Branko Bratuž in Aleksander Vukovič. Ob naštetih planincih in alpinistih, ki so - kot je povedal vodja odprave Franc Gorišek na nedavni tiskovni konferenci - vsi dokaj izkušeni, najmanj kar imajo »za seboj« pa je Mont Blanc, se bosta odprave udeležila še televizijca Danijel Božič (novinar) in Matej Brus (snemalec). Odprava bo trajala do 27. junija. Seveda obalnim planincem ni edini cilj Kilimandžaro, saj se bodo povzpeli še na Maunt Kenyo, poleg običajnega vzpona na vrh Kilimandžara pa predvidevajo še spopad z eno od smeri v južni steni te afriške gore. Kot je povedal vodja odprave Franc Gorišek, bo odprave stala 36 tisoč USD, pri čemer bo kar dve tretjini stroškov pokril najpomembnejši sponzor - delniška zavarovalna družba Adriatic iz Kopra.

DUŠAN GRČA

UO PZS pred pričetkom sezone
V soboto 8. junija, ob 9.30 bo v dvorani CGP Delo v Ljubljani 6. redna seja upravnega odbora PZS. Predsednik PZS Andrej Brvar predlaga devet točk dnevnega reda. Obravnavali naj bi predlog delitve sredstev za visokogorske planinske postojanke in kriterije statusa le-teh; razpravo v obe točki bo uvedel Peter Štiglic. Tone Tomše pa bo predstavil predlog popravkov Slovenske planinske poti in predlog kategorizacije planinskih poti. Posebna točka dnevnega reda bo namenjena izmenjavi mnenj o aktualnih vprašanjih pred pričetkom poletne sezone, načelnik GRS Danilo Škerbinek bo razložil predlog sklepov in smernic, ki so jih sprejeli na posvetu Gore in varnost, Andrej Brvar pa informacijo o aktivnostih obeleževanja 100-letnice Slovenskega planinskega društva. Celotno gradivo je objavljeno v Obvestilih PZS št. 5, ki so tokrat izjemno obsežni (88 strani formata A4!).