Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 08.04.1991

  08.04.1991


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredil: G.Š.

ponedeljek, 8. april 1991, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1711

Delo, Šport: ... Za nekatere namene so poleti s helikopterji v gorah nujni

Pogovor za okroglo mizo je pokazal, da uporaba helikopterja v gorah pri reševalnih akcijah in oskrbi domov ni sporna
KRANJ - Ali je uporaba helikopterja v našem alpskem svetu zaradi njegovih škodljivih vplivov na okolje upravičena in smotrna? Na to vprašanje so skušali odgovoriti na okrogli mizi, ki jo je pripravilo PD Kranj zaradi kritičnih pripomb v zadnjem času na račun helikopterskih poletov v naših gorah, še zlasti na območju zaščitenega Triglavskega narodnega parka.
Kar zadeva uporabo helikopterja pri reševalnih akcijah v gorah, zapišimo najprej nekaj podatkov, ki smo jih slišali v pogovoru. V Alpah se na leto pripeti 20.000 do 25.000 gorskih nesreč, v katerih izgubi življenje 900 do 1100 ljudi. Če pri reševanju ne bi uporabljali helikopterja, bi bilo mrtvih precej več. V Švici si s helikopterjem pomagajo pri najmanj 95 odstotkih vseh gorskih nesreč, v Italiji in Avstriji pa je ta delež 50 do 80 odstotkov.
Ob teh podatkih je Marjan Salbergar, gorski reševalec iz Tržiča dejal, da so težja reševanja v gorah zahtevala dva do tri dni napornega dela, s helikopterjem pa je to opravljeno precej hitreje in laže. Pomembno je tudi to, da ponesrečencu lahko kmalu nudijo prvo zdravniško pomoč, kar je pogosto odločilno. Še večjo vrednost ima hitra pomoč pri snežnih plazovih, saj izkušnje kažejo, da je največ možnosti za rešitev zasutih ljudi v prvi uri.
Tomaž Ažman, zdravnik in gorski reševalec z Jesenic je opozoril na to, da je pri klasičnem reševanju ponesrečenec često umrl med dolgotrajnim transportom, s helikopterjem pa so transport skrajšali v povprečju na vsega poldrugo uro. Statistični podatki kažejo, da je med klasičnim transportom umrlo 11 do 16 odstotkov ponesrečencev, med helikopterskim, kjer je pri roki zdravnik, pa le en odstotek ponesrečencev. Izračuni so pokazali, da je bivanje v intenzivni negi v bolnišnici za 25 do 50 odstotkov cenejše, če je bil ponesrečenec pravočasno in primerno zdravniško oskrbljen in da je v takem primeru rehabilitacija hitrejša in boljša.
S helikopterjem si v našem gorskem svetu veliko pomagajo tudi pri oskrbi planinskih postojank, saj jih je precej brez svojih tovornih žičnic, prenos s konji pa je čedalje teže zagotoviti. Kot je povedal Danilo Sbrizaj s Planinske zveze Slovenije, je za letošnjo sezono osem planinskih društev zaprosilo za helikopterski prevoz blaga za enajst svojih visokogorskih postojank. Pri tem računajo na okoli 180 ton tovora, prej pa se bodo morali dogovoriti za nekaj skupnih urejenih postajališč za helikopter. Pred časom so že določili Lesce, Mojstrano, planino Blato in Trento, nekateri pa sedaj predlagajo tudi Pokljuko.
Janez Bizjak iz zavoda Triglavski narodni park je dejal, da tudi uporaba helikopterja za oskrbo planinskih postojank ni sporna, vendar pa je pri tem potreben red. Ni namreč sprejemljivo, da bi imelo vsako planinsko društvo v dolini svoje postajališče za helikopter. Treba jih bo izbrati le nekaj in jih primerno urediti, v gorskem svetu pa določili koridorje za helikopterske polete. To je še zlasti pomembno za živali, saj jih ni mogoče vsepovsod plašiti z ropotom. Omenil je še, da so v Triglavskem narodnem parku nepopustljivi pri komercialnih poletih prevoz lovskih gostov s helikopterjem zanje ni sprejemljiv.
Na divjad v gorskem svetu je opozoril tudi Jože Šašel iz zavoda za gojitev divjadi Kozorog v Kamniku. Dejal je, da bi se morali izogibati zlasti nizkih poletov, ki močno vznemirijo živali. Manj problematični so visoki poleti, še posebno v koridorjih saj ugotavljajo, da se divjad sčasoma nanje navadi. Kot je še povedal, pri njih helikopter uporabljajo tudi za prevoz petičnih lovskih gostov v visokogorje. Dejal je, da si brez helikopterja takega lovnega turizma ne bi mogli privoščiti.
Jelko Kacin z ministrstva za obrambo je prepričan, da večina ljudi pri nas zagovarja uporabo helikopterja, zato po njegovem iz tega brez potrebe delamo problem. V Sloveniji je ta čas deset helikopterjev, s katerimi opravljajo le planirano ali nujno dejavnost. V to sodi tudi trening posadk, ob katerega se nekateri spotikajo. V prihodnje bo uporaba helikopterja še intenzivnejša, saj ga bodo uporabljali tudi pri reševanju v prometnih nesrečah, za transport in drugo. Med drugim bodo helikopter uporabljali tudi za gašenje požarov v gorah in na Krasu, za kar so že naročili dodatno opremo. Po mnenju Ivana Kočevarja iz UNZ Kranj pa bodo s helikopterjem v prihodnje pri nas nadzorovali tudi državno mejo, ki v precejšni dolžini poteka prav čez gorski svet ter promet na cestah.
In kakšni so škodljivi vplivi helikopterja na okolje, zaradi katerih je največ nasprotovanja njegovi uporabi v alpskem svetu. Jože Brodar, pilot helikopterja letalske enote milice je povedal, da pet helikopterjev na leto z izpušnimi plini toliko onesnaži zrak kot tista letala, ki pristanejo ali vzletijo na brniškem letališču v vsega dveh dneh. Ob tem pa je treba upoštevati še to, da nad območjem Triglavskega narodnega parka helikopterji opravijo vsega 10 do 15 odstotkov poletov. Veliko večja ekološka nevarnost za ves alpski in naš gorski svet so koridorji za potniška letala, katerih posledice se že kažejo v večji vsebnosti kerozina v alpskih ledenikih in v vodah, ki pritekajo iz gorskega sveta.
Pogovor za okroglo mizo je torej pokazal, da uporaba helikopterja v gorah pri reševalnih akcijah ni sporna. Prav tako jo je mogoče zagovarjati pri oskrbi planinskih postojank, če je to primerno urejeno. To velja tudi za nekatere druge namene, kot so transport, snemanje, opazovanje, nadzor in podobno. Pri drugih dejavnostih pa bo treba uporabo helikopterja močno omejiti ali celo prepovedati, da bi se izognili problemom, s kakršnimi že imajo opravka v nekaterih drugih alpskih državah.

LADO STRUŽNIK

Že tretjič Slovenske gore
Cankarjeva založba izdala popravljeno izdajo te priljubljene knjige na 344 straneh velikega formata - Rekordna naklada 40.000 izvodov
LJUBLJANA - Čeprav je izid minil tako rekoč brez kakršnekoli reklamne akcije, ga ne smemo obiti vsaj v naši rubriki. Koliko pa je planinskih knjig v slovenskem jeziku, ki izidejo v (skupni) nakladi 40.000 izvodov? In razprodajajo se ne zaradi nizke cene - najnovejša izdaja stane v knjigarnah 830 din - temveč zaradi kvalitete, dopadljivega videza in kvalitetne vsebine. Težko bi ta čas lahko svetoval lepše darilo, kot so Slovenske gore Cankarjeve založbe ali za tujce Mountains of Slovenia.
Delo je obsežno, kar 344 strani velikega formata lahko naštejemo, in ker je tudi papir kvaliteten (vevški, 135 gramski) za knjigo mirno lahko rečemo, »da jo je res kaj v roke vzeti«, še predno se poglobimo v njeno vsebino.
Knjigo je v prvotni zasnovi, ki pa je doživela spremembe pravzaprav le v dodatkih, pripravil uredniški odbor, v katerem so bili Matjaž Kmecl, Miloš Mikeln, Tine Orel, Kazimir Rapoša in Franc Vogelnik. Seznam vseh sodelavcev pa je dolg, če upoštevamo še avtorje fotografij, bi presegli število 70. Uredil in opremil pa je vse izdaje Kazimir Rapoša.
Na začetku uvodnika je Matjaž Kmecl zapisal: »Gorska prostornost in zračnost je eden izmed temeljnih načinov slovenskega življenja: v tej knjigi je popisana z najrazličnejših vidikov, vendar z enotnim naglasom: Tu smo, tu živimo! ... Mar ni dobro potemtakem vsake toliko časa pomisliti na to, pregledati ta svoj svet? Tla svojega življenja?
Ob poglavju Gore (I. Gams), Rastline (T. Wraber), Gozd (D. Robič), Živali (J. Gregori), Človek (T. Cevc), Raziskovanje (D. Meze), Planinstvo (T. Strojin, T. Orel), Beseda (F. Vogelnik), Glasba (M. Lipovšek), Podoba (F. Zupan), Fotografija (M. Kambič), Film (F. Brenk), Boj (T. Svetina) in Varstvo (P. Skoberne) je na koncu knjige še obsežen dodatek. Pregled naših vrhov visokih več kot 2000 m, naravnih znamenitosti, planinskih postojank in poti ter zavarovanih rastlinskih vrst, pa še nekaj najbolj znanih (plezalnih) smeri in izbor naših odprav v Himalajo. Ne manjka tudi seznam ilustracij z avtorji ter dovolj izčrpno stvarno in imensko kazalo.

FRANCI SAVENC

Zasmetena Aconcagua
Panameriška zveza planinskih organizacij (UPAM), katere vrhovni organ je zasedal v Čilu. je sprejela poseben poziv UIAA, naj apelira na vse nacionalne organizacije, da bi zagotovile polno odgovornost vodij in udeležencev odprav na Aconcaguo za večjo čistočo. Po pobočjih najvišjega vrha Amerike je že na tone odpadkov, saj jih le redki odnesejo v dolino.

Prva novica odprave »Kanč '91«
Planinska zveza Slovenije je dobila sporočilo vodje slovenske alpinistične odprave »Kanč '91«, Toneta Škarje, ki ga je odposlal 27. marca. »Danes ob 14. uri se je pripeljalo 10 članov, zveznik, 6 šerp in 150 tovorov« je zapisano. »Jutri gremo naprej. Poljski članici (Wanda Rutkiewicz in Eva Panejko-Pankiewicz) sta dva dni zadaj, Andrej Štremfelj, Marko Prezelj in Stipe Božič pa gredo približno 2. aprila iz Katmanduja. Vsi nas bodo dohiteli. (Pohod bo namreč dolg kar 16 dni in bodo manjše skupine seveda v prednosti.) Cene so visoke. Sicer vsi zdravi in dobro razpoloženi. Novice pa bodo redke, ker si nismo privoščili kurirja. Mislite na nas in lep pozdrav.«

T.Š.

Tri dni za 8c
Smer La Ligne Maginot, ki nosi oceno 8c, je doživela še eno ponovitev. Po samo treh dneh študiranja smeri je uspešen vzpon opravil Jean Baptiste Tribout, eden najboljših prostih plezalcev sveta, ki je dobro poznan tudi slovenski javnosti.

T. Č.

Dobri vzponi mladih plezalcev
Čedalje več je mladih plezalcev in nekateri me že nekaj časa presenečajo z lepimi dosežki, tako s plezanjem na pogled kot tudi z rdečo piko. Nekaj takšnih vzponov je bilo opravljenih v plezališčih južne Francije. F. Natech je v La Loubiere na pogled ponovil smer Narcisse (7c), v Montimirailu smer Masculin Singulier (7c). A. Fourbine je prav tako na pogled ponovil v svetovno znanem Verdonu smer Supplement Cornichon (ocena 7c+). Med vzponi z rdečo piko omenimo smer Generation (v Neuville sur Ain) z oceno 8a+ , ki sta jo splezala F. Natech in L. Didion in pa seveda znano smer Theoreme v Volxu, ki je ocenjena z 8b (X) in jo je ponovil Natech. Vsi trije mladi plezalci imajo 17. let.

T. Č.

AS Krško
Poleg nekaj vzponov v slapovih naj omenimo ponovitev Bobnarjeve grape v Brani, ki jo je opravil Miloš Kolšek v idealnih razmerah. Isti plezalec je v Ospu opravil 1. ponovitev smeri Ombre del dubio (A2, 60 m), ki poteka med Netopirjem in Internacionalo. Potrebnih je okoli 15 različnih klinov, manjši friendi, zatiči in krempeljc.
Kolšek je prav tako v Ospu opravil 2. ponovitev (in prvo solo) smeri Soldata zajca. Zanjo prvi, da je ocena A3/A2 precej pretirana. Meni. da je A1/A0, V+ povsem realno.

»Tiha« zima v Nepalu
Zimska sezona 90/91 v nepalski Himalaji je minila brez kakšnih pretresljivih vzponov. Tudi obisk, zlasti v primerjavi z jesensko sezono v lanskem letu, ko je bilo v Nepalu kar 78 odprav (skupno 553 alpinistov in 216 Šerp), je bil zelo skromen. Samo 11 odprav je obiskalo Himalajo, zato pa je razveseljiva tudi novica, da je sezona minila brez nesreč. Vsi načrtovani vzponi na osemtisočake so bili neuspešni, med njimi tudi štirje solo vzponi. Kurt Walde je poskušal na Čo Oju (8201 m) in dosegel 7500 m. Francoz Eric Monier je na Manasluju (8163 m) moral odnehati pri 7950 m, izkušeni in svetovno znani Krzystof Wielicki je v Francoskem stebru na Makaluju (8463 m) splezal do 7300 m, podrobnosti o poskusu Svetičiča v zahodni steni Anapurne (8091 m) pa so znane. Na splošno sta bili uspešni samo dve odpravi - na Ama Dablam (6812 m) in na Himalčuli (7893 m).

T. Č.

Nad Zadnjo Trento
V prvi letošnji številki Gozdarskega vestnika je izšel zanimiv članek Eda Kozoroga Dolinske planine nad Zadnjo Trento. Naš znani alpinist, ki je kot dipl. inž. gozdarstva zaposlen v Soškem gozdnem gospodarstvu, je skušal z njim strniti in analizirati ohranjeno gradivo o že propadli planšarski krajini nad Zadnjo Trento. Obravnavane dolinske planine (planine kmetov Zgornjesavske doline) so bile ene najstarejših sezonskih naselbin v Trenti in kot take so v precejšnji meri vplivale na celotno tamkajšnjo kulturo. Danes te površine žal nimajo več posebnega gospodarskega pomena, jih pa planinci neredko obiskujemo.

Stene AO IMPOL
Športna dvorana Bistrica v Slovenski Bistrici bo v kratkem bogatejša za umetno plezalno opremo - poročajo člani AO IMPOL. Z deli so pričeli sredi marca in sredi tega meseca naj bi bila že gotova. Večino del bodo opravili sami, veliko pa jim pomaga tudi podjetje Emmi. Stena bo visoka 11 metrov, z dvema previsoma.

Jelinčiču nagrada Vstajenje
Nagrado Vstajenje so prvič podelili leta 1963. letos pa jo bo prvič dobila knjiga s planinsko tematiko - Zvezdnate noči Dušana Jelinčiča. Knjiga je nastala po avtorjevem dnevniku, ki ga je pisal med odpravo »Karakorum '86«. Toda ne gre le za preprost zapis dogajanj in njegovega vzpona na Broad Peak ter dramatičnega povratka, je precej več, ne nazadnje tudi premišljevanje o problemih sodobnega življenja. Knjiga, ki je izšla v založbi Tržaškega tiska, je praktično že pošla, pripravljajo pa tudi izdajo v italijanskem jeziku.

Prihajajo z vseh strani
Na najvišji vrh Severne Amerike, 6187 m visoki Denali (Mt. McKinley) na Aljaski, se je lani skušalo povzpeti kar 994 alpinistov. Uspelo pa jih je »le« 571. Precej težav pa je vsem povzročil izbruh bližnjega vulkana, ki je ledenik Kahiltna prekril s pepelom. Posledica je bila večja talitev ledu, zato letala, ki prevažajo ljudi do ledenika, niso mogla normalno pristajati.

Japonska pripomba
Lani je japonska odprava preplezala Zahodni greben Gašerbruma 1 (Hidden Peak, 8068 m) v Karakorumu. V zadnji številki revije Mountain Magazine je sedaj objavila dopolnilo prvotne notice: To je prvi vzpon od tal do vrha po Zahodnem grebenu. Jugoslovanska odprava (bila je to tržiška, leta 1977, pod vodstvom Janeza Lončarja) se je očitno držala grebena le med snežno kopo na 7200 m in taborom na 7400 m.

Sprememba v vodstvu UIAA
Predsedniško mesto v Union Internationale de Associations d'Alpinisme, Mednarodni zvezi planinskih organizacij, je prevzel dr. med. Pietro Sganzini. Na tem mestu je (po sklepu generalne skupščine lani v New Delhiju) nasledil dr. Carla Sganzinija, ki je UIAA predsedoval šest let. Preselil se je tudi sekretariat, ki sedaj ni več pri SAC v Bernu (čeprav na tem naslovu zagotavljajo, da se pošla za UIAA še naprej ne bo izgubljala), temveč kar na predsednikovem naslovu: Via Sinaini K). CH - 6900 LUGANO.

Mustag Tower
Četrti pristop na vse bolj znani Mustag Tower (7273 m) v Karakorumu je lani opravila švedska odprava pod vodstvom Ola Hillberga, v kateri so sodelovali še Magnus Nilsson, Anders Nygrcn, Erik Ringius, Goran Kropp in Anders Rafafel Hensen. Odločili so se za smer prvega pristopa z novo varianto. Pet taborov (5400, 5900, 6800 in 7100 m) so postavili v času do 15. julija do 15. avgusta in pri tem napeli še 1500 m vrvi. 17. avgusta sta vzpon po SZ grebenu zaključila Kropp in Hensen.

Denali ekspres
Sovjetski alpinist Anatolij Bukrejev iz Alma Ate je v enem dnevu opravil vzpon po Zahodnem grebenu na najvišji vrh Severne Amerike Denali (Mt. McKinlev, 6187 m). Najprej je precej časa deloval na tem območju in se dobro aklimatiziral. Prvi vzpon na vrh je opravil s skupino klientov 14. maja. 21. maja pa je solo opravil »Denali ekspres«: v 10 urah in pol je bil na vrhu.
Bukrejev, ki sicer deluje v Zailajskem Alatau, je znan tudi po drugih »hitrostnih« vzponih. 1987 je opravil vzpon in sestop na Leninov vrh (7134 m) v vsega 14 urah. 1989 je sodeloval pri prečenju Kangčendzenge, od zahoda na vzhod, prek štirih osemtisočakov, na srednjem vrhu je bil celo dvakrat: 15. aprila in 1. maja, 1990 je bil pozimi na Elbrusu itd.

Nova karta Everesta
Izšla je nova »specialka« Everesta. Izdala jo je švicarska fondacija za alpinistične raziskave, pripravljena pa je na osnovi karte, ki je novembra 1988 izšla v National Geographic Journalu. Je v merilu 1:50.000, povsem nova pa je zadnja stran, na kateri so (v merilu 1:25.000) prikazane vse doslej preplezane smeri na Everest in Lotse.

 

ALOJZ FON

V devetintridesetem letu starosti nas je za vedno zapustil Alojz Fon - Huljo. Človek, ki je postavil temelje modernemu alpinizmu na primorski strani Alp.
Prag večnosti je prestopil med demontiranjem stare granate, med katerimi je zrasel, saj je v rojstni Drežnici, tam pod Krnom, še vedno veliko ostankov orožja iz prve vojne. Alojz Fon je bil nedvomno najbolj popularna osebnost Zgornje soške doline: visoke in močne postave, vedno nasmejan in pripravljen na vse, je bil polnih dvajset let v središču pozornosti med alpinisti, reševalci, smučarskimi tekači, lovci ... Bil je tudi skrben družinski oče in odličen delavec, velikokrat je s svojim delom začel tam, kjer je bilo za večino konec mogočega.
Že kot otrok je spoznal mik plezanja. S prijatelji iz Drežnice je do odhoda k vojakom preplezal marsikatero steno v krnskem pogorju. Ko pa je v vojski spoznal tehniko plezanja in alpinistično opremo, je mejo mogočega pomaknil precej višje. V začetku sedemdesetih let se je začela zlata doba drežniškega in zgornje soškega alpinizma. Preplezano je bilo veliko novih smeri, veliko med njimi zgornje težavnostne stopnje. Njegovi takratni soplezalci so bili domači alpinisti Cerkovnik, Kapetan, Kragelj in drugi, veliko smeri pa je preplezat tudi sam. Za njim so ostale smeri v krnski in kaninski skupini, v Možnici in Trenti, v tujini pa je preplezal vzhodno steno Matterhorna, SV steno Gr. Jorasses in še nekatere.
Kljub temu, da je že na začetku svoje alpinistične poti med delom izgubil tri prste ne levi roki, ni odnehal: zadnjih osem let je veliko časa preživel v družbi mlajših primorskih plezalcev in z njimi preplezal vrsto novih smeri, največ pa mu je pomenila Orlova smer v Krnu. Sodeloval je tudi na odpravah v Kavkaz in perujske Ande, kjer je splezal na tri šesttisočake. In čez dva meseca je nameraval spet na pot, skupaj sva hotela pozimi preplezati novo smer v južni steni Aconcaque in obiskati Patagonijo ter okusiti mik njenega ledu pozimi.
Primorski alpinisti se poslavljamo od prijatelja, ki je s svojo skromnostjo in dejanji pustil neizbrisno sled med nami.

PETER PODGORNIK

Oznake: AN, BIB, HIM, PLE
eXTReMe Tracker