So ali niso? Morda bo opisani dogodek kaj povedal
Naključja
Pri objavi o iskanju blovdkov je prišlo do spleta naključij, da so ravno takrat iskali Iztoka koroški gorski reševalci na Peci. Tako sva se po tem dogodku malo pogovarjala in omenil je, da ne verjame v naključja. Razglabljanje o smislu dogodkov, ki se nam zgodijo, je včasih lahko zapleteno ali pa tudi ne. Morda bo opisani dogodek povedal, da se pač naključja dogajajo ali pa včasih tudi ponavljajo, če si jih tako razlagaš.
Več kot desetletje nazaj, smo takratni člani triperesne deteljice odšli iz Kamniške Bistrice proti Sedlu, kjer je vsak december organiziran sprejem med alpiniste. Takrat je že zapadel sneg, tako da smo po shojeni gazi ob naših običajnih pogovorih okrog osme ure zvečer prišli do Klina. Prežagani bukov hlod nam je včasih služil za klopco ali podstavek za nahrbtnik, ko smo odložili še kakšno oblačilo.
Tudi tokrat smo se malo ustavili in nenadoma postali pozorni na čudne glasove, ki so prihajali iz grmovja desno od nas. Spogledali smo se in seveda takoj pogledali za grmovje. Na naše začudenje smo zagledali blovdka, ki je ležal v snegu. Sami nerazločni glasovi, ki so prihajali iz njegovih ust nam niso mogli povedati, kaj se dogaja s tem človekom. Vonj pa je povedal vse!
Postavili smo ga na noge in počasi iz njega izvlekli, da so prijatelji odšli naprej na Sedlo. Spraševali smo ga, če bodo morda prijatelji prišli nazaj ponj. Ali morda vedo, da je ostal zadaj... Pa nam ni znal kaj prida razložiti, tudi noge ga niso držale pokonci.
V snegu, kjer je ležal, bi se seveda hitro podhladil. Ker pa smo vsi trije takšni, da ne bomo pustili človeka v nesreči, nam ni bil potreben nikakršen dogovor, kaj bomo naredili. Roke čez ramena in navzdol proti dolini.
Opojne snovi gredo tako počasi iz telesa, človek se ogreje in razum začenja počasi spet delovati. Tako nam je blovdek lahko povedal tudi kje je doma. Odpeljali smo ga domov in še na policijski postaji povedali, koga smo našli in v kakšnih okoliščinah. Za vsak primer, da nas ne bi ponoči klicali, ker bi njegovi prijatelji opazili, da ga ni.
Kar pa se seveda ni zgodilo.
Tako sva se z bratom in zvesto pasjo spremljevalko Loro po daljšem obdobju spet odpravila na Sedlo, kjer je bil sprejem za kar pet novih alpinistov.
Spotoma sva premlela tudi to zgodbo in ugotovila, da smo se z Iztokom srečali skoraj na istem mestu ponoči, seveda v povsem drugačnih okoliščinah.
Ni Iztok!
Tako se tudi ob tako običajni poti spominjaš določenih ljudi. Ob korenini pod
Pastirji se misel vedno ustavi pri žal že pokojnem Tinetu Štritofu mlajšem, ki mi je večkrat pripovedoval, kako je z mulo nosil tovor na
Sedlo. Mula je nogo vtaknila za korenino in težave so bile tu. Danes pa so pot uredili in ostali so samo takšni spomini.
Besede človeka, ki si ga poznal, zapisane na skali, imajo ponoči drugačen pomen.
Pripravil Boris Štupar