RadioDur – Dušan Škodič. 10. oddaja: ... Iz četrtka na petek, petindvajset minut po polnoči ...
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 10
Iz četrtka na petek, petindvajset minut po polnoči, bo sonce doseglo najjužnejšo točko nebesnega ekvatorja. Dogodek se imenuje zimski solsticij ali zimski sončni obrat, bolj po kmečko pa, da se je pri nas tudi uradno začela zima, med tem, ko se je ob istem času na južni polobli začelo poletje. Nebesnemu dogajanju in ponavljanju letnih časov v časovnih intervalih, je človek sledil že od pradavnine. Imel pa je težavo v njihovem natančnem določanju, saj enkrat prehitevajo, drugič pa zamujajo, kot je to na primer letos. Dan je ob zimskem solsticiju najkrajši in ga je v naših krajih samo 8 ur in 38 minut. Ni čudno, da so dnevi, ko je kazalo, da bo sonce dokončno izginilo pod obzorje, za mnoga preprosta ljudstva dobili simboličen pomen strahu in tesnobe. Izraz solsticij predstavlja nek kritični trenutek, ko se zdi, da se je sonce na svojem odmikanju pod obzorje končno zaustavilo. Prihaja pa iz latinske fraze Sol stat, ki pomeni »Sonce stoji«.
Mnoga ljudstva so poznala ali celo še poznajo mistične obrede, ki naj bi pomagali ustaviti sončno potapljanje pod obzorje, kar je razumljivo, saj je bilo s tem povezano tudi preživetje. Brez sonca vemo da ni nič, ne setve, ne žetve. Zimski solsticij je torej na nek način predstavljal ponovno sončno rojstvo, saj začne po tem datumu dolžina dneva zopet počasi a vztrajno naraščati. V zvezi s tem je zanimiv še podatek, da je zgodnjekrščanska Cerkev določila 25. december za praznik Kristusovega rojstva prav zato, da bi zatrla ali prekrila poganske solsticijske obrede. V prvih stoletjih se je Božič namreč praznoval šestega januarja. Položaj sonca na nebu je imel v zgodovini na človeka velik pomen in posledično je bila tudi lega sakralnih objektov ali na primer grobov, marsikje, tudi pri nas, orientirana k točno določenim delom neba. Tu pa se že dotaknemo praktične vloge astronomskega znanja, brez katerega nam lahko v gorah trda prede. Gre namreč za orientacijo.
Orientacija v prostoru in času je zelo pomembna. Smeri neba so določene s smermi, na katerih nebesna telesa vzhajajo ali zahajajo, ter z lego samega nebesnega pola, to je točke na nebu, ki se za opazovalca na Zemlji ne premika. Okoli te točke se navidezno vse vrti, približno pa je to na našem nočnem nebu vsem znana zvezda Severnica. Opazovanje gibanja nebesnih teles nam torej omogoča vsaj grobo orientacijo. Sam izraz orientacija ima tudi svoj pomen, orient pomeni vzhod, orientirati se, pa nič drugega, kot usmeriti se glede na vzhod sonca. Gibanje v neznanem gorskem svetu je lahko za neizkušenega človeka precej nevarno početje, zato naj bi vsak, ki se tudi samostojno podaja v gore, imel nekaj tovrstnega znanja. Sicer pa je pametneje, če si za početje omisli vodnika, oziroma se pridruži vodenim izletom, ki jih organizirajo planinska društva. Kljub temu, da že nekaj let obstajajo aparati za satelitsko orientacijo, se je za sedaj še vedno najbolje zanesti sam nase. Eno so z zemljevidi dobro pokriti urbani predeli, nekaj drugega pa z gozdom poraščene planine, ker so zemljevidi zanje nepopolni, sprejem pa zaradi poraščenega terena moten. Sanje o neki slepi hoji, zgolj s tehnično pomočjo, verjetno še ne bodo tako kmalu uresničene, po moje pa si jih niti ni preveč dobro želeti. Kakšen užitek pa bomo sploh še imeli v naravi, če bo lahko vsak šel in prišel, kamor bo hotel. Če bo doma pozabil rezervne baterije, bo pa nekdo moral ponj, ali kaj?
Za to, da se v naravi ne bi izgubili, je najprej potreben dovolj natančen zemljevid terena, na katerem se nahajamo. Planinska zveza Slovenije je nalašč za gornike izdala posebne zemljevide, ki imajo vrisane tudi označene in neoznačene poti, iz načina risanja, pa je možno razbrati celo tehnično težavnost, ki nas na njih čaka. Tako imenovano »branje« zemljevida se da naučiti samo s prakso, kajti sam zemljevid nevednežu ne koristi prav nič. Prvi pogoj, če imamo zemljevid pa je, da ga najprej orientiramo. Prav ste slišali: da bi se lahko orientirali sami, moramo najprej orientirati zemljevid. To je pravzaprav v nekem pomanjšanem merilu narisano površje zemeljske površine, zato je zelo pomembno, da ga postavimo v pravilno lego. Vsi zemljevidi so narisani v smeri sever-jug. Potrebno je torej na nek način določiti smeri neba, zemljevid usmeriti proti severu, in šele nato lahko nanj tudi pogledamo. Na voljo imamo vrsto tehničnih in naravnih pripomočkov, s katerimi določimo sever, najbolj uporaben pa je seveda kompas. Zanesljivo je tudi določanje juga podnevi, ki se nahaja med malim urnim kazalcem in številko dvanajst. Pri tem ne smemo pozabiti na poletni čas, ko so kazalci premaknjeni eno uro naprej, saj sonce tega ne prizna. Ostale taborniške veščine, kot so mah na drevesnih deblih, ukrivljenost drevesnih vej, usmerjenost letnic na štorih in podobno, pa so zgolj nenatančni izhodi v sili. A da bi lahko začeli z branjem, potrebujemo še en podatek, to pa je naše trenutno stojišče. Tega je najenostavneje določiti, če se nahajamo na neki zanesljivi točki, ki jo najdemo na zemljevidu. To je recimo vrh gore, planinski dom, označeno križišče in tako dalje. V tem primeru ni težka niti orientacija samega zemljevida, ki jo lahko izvedemo brez pripomočkov. Če se nahajamo na nekem dobrem razgledišču, ga enostavno zasukamo tako, da se vrhovi gora, ceste, reke, železnica in ostali, lahko razpoznavni znaki v naravi, poravnajo s tistimi na zemljevidu. Takoj nam bo jasno, v katero smer moramo. Pametno je, da to občasno naredimo tudi kar tako, za hec, vsaj dokler si ne pridobimo izkušenj.
Nekaj popolnoma drugega pa je, če nas ujame noč ali preseneti nenadna megla. Ponoči se sicer da za silo orientirati tudi po Luni in zvezdah, a za to je potrebno že nekoliko nadgrajeno znanje. Ali ste zase popolnoma prepričani, da bi na nočnem nebu znali poiskati zvezdo Severnico? Že mali otroci vedo, da jo je mogoče najti s petkratno razdaljo med kolesi Velikega voza, a ni se mi zgodilo samo enkrat, da mi je kdo trdil, da je Severnica najmočnejša zvezda na nebu. Bolj bistveno bo, če bomo imeli s seboj baterijsko svetilko z dobrimi vložki. V še večji godlji kot ponoči, pa smo, če nas kje v gorah zajame gosta megla. Megla se lahko pojavi zelo hitro in tako nemočni, kot se počutimo izgubljeni v njej, smo lahko le redko v življenju. Če sta udeleženca vsaj dva, si lahko pomagata tako, da prvi ostane kjer je, drugi pa gre naprej in poskuša najti naslednjo zanesljivo točko, ne smeta pa se preveč oddaljiti. Najbolje, če se vseskozi vidita med seboj. Pomembno je, da ne zapustimo vidne poti, ker če jo izgubimo, se lahko vse skupaj prav hitro sprevrže v nevarno blodenje, ki nam jemlje dragoceno energijo in načenja živce, pa še v nevaren teren lahko po nepotrebnem zaidemo. Na sploh vedno velja, da je potrebno v nerodni situaciji najprej dobro premisliti o naslednjih korakih, ki jih bomo naredili, sicer pozneje zanje enostavno ne bo več dovolj moči. Tudi prenosni telefon nas v tem primeru ne bo čudežno rešil, ker če ne bomo znali povedati kje se nahajamo, nas tudi ne bodo vedeli kje iskati. V gorah se nahaja polno sivih lis, iz katerih se ne da vzpostaviti telefonske zveze, dobro pa si je zapomniti, da nam bo morda kljub temu uspelo poslati SMS sporočilo.
Ob tem sem se spomnil še dogodka, povezanega z megleno nadlogo. Ko sva se s prijateljem nekoč odpravila na Triglav, sva med drugim hodila po visokogorskem krasu od koče na Doliču proti Planiki, ko naju je v nekaj minutah zagrnila gosta megla. Tista, za katero pravimo, da v njej še ptiči peš hodijo. Previdno sva se pomikala po poti in pazila, da se nama ne bi izmuznila. Videlo se ni nič več kot pet korakov. Šlo je zelo počasi in po dveh urah je prijatelj predlagal, da bi se usedla in nekaj pomalicala. Tako sva sedela v tisti beli godlji kakšne pol ure, se pogovarjala o zoprni situaciji in obenem snedla še velik zavitek suhih sliv. Nenadoma pa sva za hrbtom zaslišala človeške glasove. Bilo je mogoče celo razumeti, ko je nekdo razlagal, da v takem nima smisla nadaljevati poti in da je pametneje počakati. No, da bi čakali takole blizu eden drugega, se nama res ni zdelo dobro. Vstala sva, da bi jima prišla nasproti, ker je v družbi vendarle bolj prijetno. Že po nekaj korakih se je skozi koprene prikazal obris, takoj na to pa sva že stala pred vhodom v planinski dom Planika. Možakarja, ki sta se pogovarjala, da v takem ni za nikamor, pa sta le stopila iz jedilnice in pomolila nosove ven. Še dobro, da sta bila glasna, kajti megla je trajala vse do večera.