Delo, Šport: ... Mladi plezalci prvič za pokal Slovenije na Jesenicah
Športno plezanje osvaja tudi osnovnošolce - Prijetno razpoloženje in množična udeležba na prvi tekmi - Naslednjič v Radovljici
JESENICE — Ob vsesplošnem otroškem vrvenju je bila na Jeseniški umetni steni prva tekma pokala Slovenije za mlade plezalce. V treh smereh, od V. do VII. težavnostne stopnje se je pomerilo štiriinšestdeset osnovnošolcev iz enajstih slovenskih krajev.
Prav zanimivo je bilo opazovati otroke, od katerih nihče ne pleza dlje kot leto dni, kako z občutkom in za svoja leta neverjetno fizično močjo premagujejo steno. Mlajši so se sicer spopadali le z navpičnico, starejše pa je čakala težja naloga. Po nerodnem kotu so morali prečiti v previs in na koncu premagati še dvometrsko streho. Na koncu vsake smeri je bil pritrjen zvonček, ki je pri mlajših velikokrat zazvonil. Smeri so bile prelahke in kar nekaj tekmovalcev se je moralo za vrstni red preizkusiti še v težji smeri. Pri starejših pionirjih pa je bil vrstni red jasen takoj. Le Anže Šanca in Željko Kobal sta dosegla vrh smeri z oceno VII, s tem, da je slednjemu potekel čas, namenjen plezanju. Za oba trinajstletnika je na pogled preplezana sedmica odličen rezultat, čeprav z varovanjem od zgoraj. Pohvalo zaslužijo tudi vsa dekleta, ki so se enakovredno kosala s fanti.
PRVI MED STAREJŠIMI PIONIRJI - Anže Šanca
Prvih pet tekmovalcev iz vsake kategorije je prejelo točke, ki se bodo seštevale skozi vseh deset letošnjih tekem za pokal Slovenije, najboljši na jeseniški tekmi pa so bili: Cicibanke - 1. Blažka Klemenčič, 2. Sandra Kirbus (obe Škofja Loka), 3. Mojca Novak. Cicibani - 1. Domen Perat (Radovljica), 2. Aleš Sedovšek (Škofja Loka), 3. Ranko Glavendetič (Radovljica), 4. Joža Gros (Trbiž), 5. Boris Hostnik (Škofja Loka). Mlajše pionirke - 1. Dunja Černigoj, 2. Lenča Gradišar, 3. Mojca Koselj, 4. Katja Špehar (vse Tržič). Mlajši pionirji - 1. Jure Burjak, 2. Aleš Novak, 3. Ervin Malovašič in Gašper Enio (vsi Žiri), 5. Urban Švab (Tržič) in Aleš Strojan (Škofja Loka). Starejše pionirke - 1. Martina Čufar (Mojstrana), 2. Bojana Urbas (Mojstrana). Starejši pionirji - Anže Šanca (Radovljica), 2. Željko Kobal (Tolmin), 3. Andrej Tepina (Jezersko), 4. Janez Šubic (Žiri), 5. Tadej Malovašič (Žiri).
Prireditev je minila brez zastojev in v prijetnem tekmovalnem ozračju po zaslugi prizadevnih prirediteljev - AO in MO pri PD Jesenice. Tekmo pa so omogočili tudi: Čevljarna Ratitovec, Air Svstems - proizvodnja padal in šola letenja, Avia - izdelovalec elastičnih dresov in Montana - trgovina s plezalno, alpinistično in planinsko opremo iz Škofje Loke.
Naslednja tekma bo že 10. marca v Radovljici
Tekma v Radovljici (10. t. m.) se bo začela ob 10. uri na Linhartovi osnovni šoli s startom cicibanov. Mlajši pionirji bodo s plezanjem začeli ob pol 12., starejši pionirji pa ob 13. uri. Tekmovalci se še vedno lahko prijavijo na naslov: Srečo Rehberger, Podlubnik 72, Škofja Loka ali po telefonu: 064 622-432. Štartnino (100 din) je treba poslati na žiro račun PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, št: 50101-678-47046 s pripisom »Pokal Slovenije za mlade« ali pa jo plačati na tekmovanju samem. Znani so tudi termini za druge tekme v pomladanski sezoni: 30. marca bodo mladi tekmovali v Kamniku, 13. aprila v Žireh in 12. maja v Tolminu.
NUŠA ROMIH
Klemenc in Vodišek na Ojso del Salado in Aconcagui
Naša alpinista sta se vrnila iz Južne Amerike nadvse zadovoljna - Povzpela sta se na tri šesttisočake
LJUBLJANA - Stane Klemenec je alpinist, ki je spoznal že številna gorstva po vsem svetu, Rafko Vodišek pa je tudi že obiskal marsikaj. Zadnjega dne januarja sta odšla na pot, da bi se preskusila še na najvišjih gorah Južne Amerike.
Začela sta v Čilu, pri Laguna Verdey, ki je le kakih 15 km oddaljen od Ojso del Salado, druge najvišje gore Amerike, 4500 m visoko se lahko pripelješ z dobrim džipom, to pa je že nekaj, če se hočeš spopasti s šesttisočakom. Žal pa Osterie Murai, ki je (redkim) obiskovalcem še do lani nudila zavetje, ni več. Pogorela je in sedaj je potrebno prinesti s seboj vse, od šotora do hrane in pijače. Pa ni bilo težav in 8. februarja sta opravila odlično aklimatizacijsko turo: povzpela sta se na 6020 m visok vrh - Nevado San Francisko.
In takoj naprej: z džipom do bivaka (na 5200 m) pod Ojos del Salado. Ob 10. uri sta začela, na vrhu te mogočne gore, ki naj bi po najnovejših meritvah merila 6900 m (prej 6893 m), pa sta bila ob 21. uri. Vzpon sta opravila od severa, po direktni smeri, sestopila pa sta po SZ grebenu. V bivaku sta bila spet ob 3. uri naslednjega dne: naš drugi pristop.
Zatem pa še v Argentino, na najvišjo, na Aconcaguo (po novem 6962 m, prej 6969 m). 15. februarja sta bila že v baznem taboru na Plaza del Mulas (4200 m). Naslednji dan sta se povzpela do bivaka Berlina (5950 m), 17. februarja pa sta v osmih urah dosegla vrh. Pa ni bilo tako preprosto, kot zvene te besede. Od trinajsterice, kolikor jih je zjutraj začelo zaključni vzpon, so prišli na vrh le štirje, naša dva in dva Argentinca. Pri sestopu jih je zajel snežni vihar in še enkrat sta morala prenočiti v bivaku.
Morda še opozorilo, če kdo razmišlja o podobnem. Za oba najvišja vrhova je potrebno posebno dovoljenje. V Čilu je (za Ojos del Salado) sicer brezplačno, argentinsko pa stane 75 USD. Pa vendar so stroški zaradi enostavnejšega prevoza za Aconcaguo nekoliko nižji (red velikosti je 300 USA).
FRANCI SAVENC
Na sliki: Rateške Ponce in smer smučanja s Srednje Ponce
Smučali so s Srednje Rateške Ponce
PLANICA - Dolina Planice ni redko obiskana in veriga Rateške Ponce je pogosto na očeh alpinistom-smučarjem. Pa vendarle se doslej z njenimi strminami menda še nihče ni kosal!?
Uroš Cerar, Borut Črnivec in Andrej Terčelj so se 23. februarja povzpeli na Srednjo Ponco (2228 m). Brez posebnih težav, razmere so bile dokaj ugodne. Z vrha so potem smučali po grebenu proti Zadnji Ponci, nato pa naravnost po žlebovih v jugovzhodnem pobočju, do markirane poti: S 6/5, 450m. Še najtežji so bili zadnji metri. Nadaljevanje, smučali so v območju poti, je bilo lažje (S 4/3, 400 m), zaključni del pa spet zahteven (S 6/5, 250 m). Celotno turo ocenjujejo nekako z V+, višinske razlike pa je 1100 m in - nujno je dobro poznavanje markirane poti v spodnjem delu! Sneg je bil zgoraj pomrznjen in šele popoldne se je ojužil. V spodnjem delu pa se jim je mestoma precej vdiralo (zasneženo rušje). Za smučanje pa so bile razmere tja do 1500 m odlične, spodnji del pa je v senci in ga sneg še ni obdelal. Najtežje je bilo pravzaprav pri »Luknjah«.
FRANCI SAVENC
Rozman in Frantarjeva že v Nepalu
LJUBLJANA - V petek, 1. marca sta v Nepal odpotovala prva dva člana odprave Kanč 91, Marija Frantar in Jože Rozman. Glavnina dvanajstčlanske odprave bo šla čez petnajst dni, naveza Prezelj - A. Štremfelj pa 29. t. m., če bodo finančne razmere to dovoljevale. Cilji odprave so prvi ženski vzpon na glavni vrh Kangčendzenge (8586 m), prvenstvena smer na južni vrh ter prvi vzpon na vzhodni Jannu (7468 m). Če bo Frantarjeva uspela, bo to že drugi osemtisočak, ki ga bo osvojila v manj kot letu dni.
K. C.
Po Patagoniji in Aljaski
Planinski vestnik o slovenskem planinskem društvu v Argentini - Slovenca sta se potepala po Aljaski - Zanimiva publikacija MK
LJUBLJANA - Februarja letos je minilo 40 let od ustanovitve Slovenskega planinskega društva v Bariločah v Argentini. Tega velika večina slovenskih planincev ni vedela. Niti ni vedela, da na robu sveta, v daljni Srebrni deželi (Argentini) obstaja kako planinsko društvo, ki so ga ustanovili Slovenci. Štiri desetletja naše gorniško glasilo ni pisalo (nemara tudi ni smelo pisati?) o slovenskih emigrantih, pa četudi je šlo za povsem drugačne stvari, ki nimajo nobene zveze s politiko - za ljubezen do gora.
Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc (ta se je leta 1954 ponesrečil, Vojko Arko (avtor omenjenega prispevka v PV) pa Janez Flere in France Jerman ter še nekateri drugi, to so slovenska imena, ki so orala ledino argentinskega alpinizma, plezalstva, smučanja in odpravarstva. Marsikoga bo presenetil podatek, da je Dinko Bertoncelj kot član argentinske odprave na Daulagiri leta 1954, dosegel vršni greben na 7600 metrih. V tedanjih časih so slovenski alpinisti komaj razmišljali o Himalaji, višino, ki jo je takrat dosegel Bertoncelj, pa so presegli šele 15 let pozneje (z vzponom na Anapurno II, oktobra 1969). Vojko Arko v prispevku navede vrsto zanimivih podrobnosti o tej tako imenovani »sagi patagonske šume«, ki so jo v argentinskih stenah, na vrhovih in ledenikih ter na zasneženih pobočjih skovali slovenski gorniki. V prihodnjem Vestniku o tem pričakujemo nadaljevanje.
Kot kaže, se tudi Američani (podobno kot evropski Vzhod) vračajo k svojim koreninam. Najvišja gora Severne Amerike se namreč po novem imenuje s starim indijanskim imenom Denali in ne več Mount McKinley (6194 m). Lani poleti sta to »goro pod zvezdo severnico« obiskala tudi naša alpinista Janez Bizjak in Stane Klemene. Bizjakova reportaža v februarski številki PV se s svojo vsebino nekoliko razlikuje od drugih, sicer zanimivih himalajskih zapisov, ki pa so bolj ali manj za »enkratno uporabo«. Bizjak nam predstavi potek osvajanja Denalija, ki je znan kot »najbolj mrzla gora na svetu«, hkrati pa oriše tudi težave, s kakršnimi se je srečeval med vzponom. Pravi, da je uspeh vsake odprave odvisen od telesne kondicije, od srečnih naključij, in od psihične pripravljenosti. Zadnji dejavnik je po njegovem najpomembnejši in odtehta veliko več kot prva dva skupaj. Takrat, ko je človek popolnoma izčrpan in misli, da je na koncu svojih moči, je namreč šele na sredi svojih zmogljivosti. Le krizo mora premagati pa mu nenadoma odleže. Sprosti se neslutena rezervna energija, za katero ni niti sam vedel. Toda lahko je učiti druge, pravi Janez Bizjak. Še lažje je take ugotovitve zapisovati doma za mizo, najtežje pa je o teh spoznanjih prepričati samega sebe. Kako sredi krize dopovedati sebi, kar si učil druge, se sprašuje pisec in zaključuje: »Iskal sem svojo rezervo, nestrpno pričakoval prerojenje in se opotekal naprej.« Kako pa se je vzpon končal? Ali sta alpinista dosegla vrh, lahko preberete v nadaljevanju.
Ob koncu lanskega leta je založba Mladinska knjiga izdala zanimivo in dragoceno knjižno publikacijo z naslovom Svetovna dediščina v Jugoslaviji. V njej je zajeto devet naravnih in kulturnih znamenitosti v naši državi, ki so se znašle na seznamu Unescove Konvencije o varstvu svetovne dediščine. Mednje sodi tudi območje Durmitorja in Tare, ki je zanimivo tudi za planince. Odlomek iz omenjene knjige o tem črnogorskem biseru lahko preberemo v tej številki Vestnika.
V rubriki Odmevi se planinec iz Radeč huduje nad kajenjem v planinskih kočah. Dodatno moraliziranje ob tej neprijetni razvadi bi bilo sicer odveč, je pa toliko bolj potrebno opozoriti PZS in planinska društva, ki upravljajo planinske koče, naj že enkrat rešijo ta relativno nezahteven, a vse bolj nadležen problem. Dodatnih stroškov s tem najbrž ne bo, obisk v (nekadilskih) planinskih kočah pa bi se verjetno povečal, saj hodimo v hribe zato, ker je tam zrak čist, mar ne?
MATEJ ŠURC
Na afriških gorah
Aleksander Čičerov je zbral več zanimivih podatkov o vzponih naših planincev na afriške gore. Na novega leta dan sta bila na Gillmans Pointu (predvrh najvišje afriške gore Kilimandžara) Nataša Jovanovska Jančar in njen mož Slobodan Jovanovski. Močno ju je oviral snežni vihar in bilo je meter novega snega.
25. januarja pa je bilo na Kilimandžaru prav živahno. Četverica: Janez in Slavko Kosec, Janez Podgorelec in Miloš Vari se je povzpela na najvišji vrh, na Uhuru Peak (5895), Karmen Ambrožič-Štefe, Milan in Silva Bizjak, Darko Bremec, Draga Grčar, Andreja, Dušan in Lojze Ravnikar ter Božo Rogelija pa na Gilmen's Poit (5863 m).
3. januarja pa je bila v afriških gorah tudi makedonska skupina, ki jo je vodil Ivo Ivčevski. Po podatkih, ki so jih posredovali, jih je bilo na Gilman's Pointu devet, na Uhuru Peaku pa osem. Obiskali pa so tudi Mt. Kenio in šest se naj bi jih povzpelo na Point Nelion (5188 m), na Point Lenani celo 17.
Ker so vzponi na afriške gore že precej pogosti in včasih povsem odmaknjeni od planinske organizacije, se priporočamo za sporočila tudi o tovrstni aktivnosti - za poznavanje naše aktivnosti je potrebno kar največ podatkov.
ALP o Svetičiču
Nekoč, še ne tako davno, smo (upravičeno) tarnali, da tujina vse premalo upošteva dosežke naših alpinistov in da so celo njihovi najpomembnejši dosežki na tujem komajda znani, da svetovne revije nikakor ne najdejo prostor za članke o naših ... Zadnji čas pa se menja tudi to. S strani najuglednejših revij, tudi tistih, z največjimi nakladami, ki so podrejene (tudi) tržišču, nas ne motri več le podoba Toma Česna, temveč tudi nekaterih drugih.
V zadnji številki (70) revije ALP, ki jo izdaja Založba Vivaldi iz Torina, je med drugim članek o Svetičiču, ki sta ga podpisala Ines Božič in Piero Tirone. Celostranska barvna fotografija Slavca in več manjših, Eiger, Jorasses, dve z Nove Zelandije pa še ena plezalska ter odličen članek-intervju o njegovih izjemnih dosežkih. Tri strani velikega formata.
F. S.
Slovene Top Climbers
Jožef Nyka, o katerem smo že večkrat poročali, da je eden najbolje obveščenih in strokovno podkovanih alpinističnih kronistov sveta, pa tudi izredno plodovit pisec, nas je spet razveselil z novicami. V tistem delu sporočila, ki mu je dal naslov »Slovene Top Climbers« navaja, da je že videl odtise Certerjevega »American Alpine Journala '90«, vodilnega alpinističnega zbornika. V njem bosta med uvodniki kar dva naša teksta! »A Look into the Future, Lhotse's South Face« Toma Česna in »Bhagirathi III«, Silva Kara; oba sestavka je prevedla Majda Košak.
V glasilu južnokorejske alpinistične organizacije San Akin pa sta tudi dva prispevka o naših alpinistih. Članek Silva Kara o tehnično izjemno zahtevnem prvenstvenem vzponu prek Z stene Bagiratija 3 in sestavek njihovega alpinističnega eksperta Seung yeol Baeja o »vrhunskem slovenskem plezalcu« Francu Knezu. V almanahu ne manjka tudi odličnih barvnih fotografij .
I.D.
60 let alpinizma v Bolgariji
V sofijski založbi Medicina in fizkultura je izšla knjiga 60 let alpinizma v Bolgariji. Za bolgarsko turistično zvezo (pod katero spadajo tudi alpinisti) jo je pripravil Sandju Bešev, ki je tudi avtor več sestavkov.
To je pravzaprav jubilejni zbornik (bolgarski alpinisti nimajo svoje revije, novice prihajajo do njih tako rekoč edino na straneh tednika EHO, ki je namenjen vsem aktivnostim v naravi) o dosežkih v zadnjih desetih letih. Prikazani so dosežki v Himalaji, na osemtisočakih Lotse in Everest, v Pamirju in Andih, na Aljaski in seveda v Alpah ... Zanimiva edicija, prepotrebna za kompleksen vpogled v bolgarski alpinizem. Ne manjka tudi številnih statističnih pregledov, od raznih prvenstev, tabelaričnih prikazov obiskov posameznih gora, seznam vseh Bolgarov, ki so se povzpeli na vrhove nad 7000 m (149 jih je!) in tistih, ki so dobili razna »mojstrska« in druga priznanja (po leti 1978).
FRANCI SAVENC
Na Sv. Lovrenc
Sv. Lovrenc na višini 842 m (Polhograjska gora) je nadvse vabljiv, odkar je ta vrh točka PPP, zlasti pa pred sezono, ko so vzponi na višje gore zahtevni. Točka je primerna za enodnevne izlete. Malo pod cerkvijo vabi prijazna domačija pri Logarju, kjer so izletniki prijazno postreženi. Specialiteta je češnjevo žganje.
Dr. Andrej Robič
V 63. letu starosti je preminil dr. med. Andrej Robič - naš »dohtar«, kot smo ga slovenski gorski reševalci radi poimenovali.
Andrej Robič je stopil v naše vrste že leta 1948. Vključil se je v delo postaje GRS Tržič, v kateri je kot reševalec in pozneje zdravnik, zdravnik-letalec, specialist za proženje snežnih plazov in dober tovariš vsa ta leta tvorno sodeloval.
S študijem medicine se je njegovo sodelovanje in vrednost za našo službo še povečala. Kot mlad alpinist in študent medicine je že leta 1952 postal član komisije za gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije.
Znano je pravilo in načelna zahteva, naj bo ob vsakem reševanju v gorah - če je le količkaj mogoče - na kraju nesreče z reševalci oziroma med njimi tudi od vsega začetka zdravnik, ki ugotovi poškodbe, oskrbi ponesrečenca in določi način prenosa v dolino do neke zdravniške oskrbe. V tej vlogi je bil dr. Andrej Robič v naših gorah brez dvoma nesporen.
Kot predan zdravnik in požrtvovalni gorski reševalec je sodeloval v skoraj brezkončni vrsti reševalnih akcij v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniških in Savinjskih Alpah ter neposredno s svojim delom in znanjem rešil življenje mnogim ljudem.
Dr. A. Robič je kot dober organizator v imenu naše službe leta 1955 z dr. M. Potočnikom sodeloval pri ustanovitvi Mednarodne komisije za reševanje v gorah I. K. A. R. v Bolzanu, kasneje pa povezal vse zdravnike naše službe v zdravniško podkomisijo komisije za gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije, ki ji je načeloval vsa ta leta do 1990.
V tem svojstvu je veliko prispeval k razvoju in nenehni strokovni rasti medicinske doktrine med našimi zdravniki, s tem pa posredno dosegel kvalitetnejšo vzgojo in izobraževanje reševalcev iz prve pomoči. Aktivno je sodeloval v vrsti strokovnih srečanj zdravnikov - gorskih reševalcev doma in v tujini, organiziral strokovne seminarje za gorske reševalce - zdravnike in gorske reševalce in bil soustvarjalec več knjig s področja urgentne medicine.
Od začetkov reševanja s helikopterjem leta 1968 ga najdemo med utemeljitelji in protagonisti te vrste reševanja. Aktivno je sodeloval pri izdelavi doktrine reševanja s helikopterji, ki se je tudi pri nas močno uveljavila, kot zdravnik - letalec je sodeloval v neštetih reševalnih akcijah in vseskozi sodeloval pri delu letalske podkomisije naše organizacije.
Kot zdravnik in gorski reševalec je prispeval tudi k uspehu prve jugoslovanske himalajske odprave, ki je pomenila temeljni kamen tako upešnega razvoja naše alpinistične dejavnosti v svetovnih velegorstvih, kot smo ji danes priča.
Z vedno prisotno voljo, jasnimi pogledi in rešitvami za delovne naloge ter neizčrpno psihofizično kondicijo dr. Andrej Robič mnogo prezgodaj odhaja iz naših vrst. Med slovenskimi gorskimi reševalci kot tudi med reševalci sosednje Avstrije, v okviru Mednarodne komisije za reševanje v gorah I. K. A. R. in še povsod tam, kjer so njegovi dobri prijatelji, bo nanj ostal živ spomin na vzornega gorskega reševalca.
DANILO ŠKERBINEK