Delo, Šport: ... Francoska GHM se zdaj v Montagne Magazine »opravičuje«
Alpinistična afera v zvezi z južno steno Lhotseja nikakor ni prva, kot je to pretekli teden v Delu Plus zapisal Marjan Raztresen. Če bi vsaj približno poznal alpinizem in dogajanja v njem, potem bi lahko vedel vsaj za zlonamerne zgodbe o Messnerju, če ne že o Bonattiju, Maestriju in ostalih, ki so se vse končale kot neutemeljene.
Ne mislim razpravljati o tem, ali je alpinistu mogoče verjeti na besedo ali ne. Zanimajo me le dejstva. Čeprav je seveda treba vedeti, da so vrhovi najvišjih gora na svetu podobni kot vsi ostali in če posameznik, naveza ali celo ekipa spleza na enega izmed takšnih vrhov in ima smolo s slabim vremenom (kar v Himalaji ni tako redko), potem kljub fotografiji z vrha nima konkretnega dokaza. Torej niso bili na vrhu?
Sam sem se še pred odhodom v južno steno Lhotseja dobro zavedal, da se bo v primeru uspeha hitro našel nekdo, ki se mu bo takšen vzpon zdel nemogoč. Na to so me opozarjali tudi drugi. Tako sem veliko energije porabil tudi za to, da bi iz stene in iz vrha prinesel fotografije. In jih tudi sem. Morda se je vsa umazana igra pričela že na tiskovni konferenci v Milanu, kjer je izginilo nekaj mojih diapozitivov iz te odprave. Na srečo pa ne najpomembnejši.
Najprej o sovjetski odpravi: po dolgem premoru so se v Himalajo vrnili leta 1989 in po prečenju vseh štirih vrhov Kangčendzenge dobili vtis, da o najvišjih gorah na svetu vse vedo. Ob sedanji kvaliteti alpinizma in njegovem trendu (majhna moštva, vzponi v alpskem stilu itd.) so pri tem omenjenem prečenju z ogromnim moštvom in uporabo kisika kvečjemu naredili korak nazaj v himalaizmu. To je bilo mnenje praktično vseh najboljših alpinistov na svetu. Lansko leto je 25-člansko moštvo v klasičnem stilu plezalo novo smer v južni steni Lhotseja, desno od moje. Kisik so začeli uporabljati že od 7000 metrov dalje (morda ta podatek govori tudi kaj o kvaliteti), kar ni prišlo na misel nobeni odpravi v tej steni od leta 1975 dalje! Toda nedvomno je njihova smer tehnično mnogo težja od moje. Ne gre prezreti dejstva, da sta približno v območju njihove smeri imela načrte tudi znana in dobra francoska alpinista Piere Beghin in Cristophe Profit. V francoski reviji Montagnes Magazine sem prebral, da so jima Sovjeti ponujali 20.000 $ samo za to, da ne bi poskušala. Najbrž so slutili, kaj bi alpinistična javnost dejala, če bi ob gigantskem sovjetskem moštvu francoska dvojica smer splezala v alpskem stilu! Kakorkoli že, dva izmed sovjetskih alpinistov sta splezala na vrh. In tu se začne zaplet. Če namreč hočeš videti in fotografirati Zahodno globel (veliko ledeniško področje med Everestom in Lhotsejem) ter zahodno pobočje Everesta, potem je preko južne stene treba splezati na vrh Lhotseja. Sam sem vse to naredil, čeprav je bilo treba zaradi izredno močnega vetra vložiti kar nekaj tveganja. Kot sem prebral iz francoskih časopisov, sta oba Sovjeta dejala, da z vrha tega nista videla in na osnovi tega trdita, da na vrhu nisem bil. Ne bi rad nikogar po krivem napadal, ker vem, da je čisto možno, da to sploh nista izjavila (tudi Tone Škarja je iz Nepala prinesel drugačne informacije), pač pa, da so Francozi to »priredili«, saj so me bili nekateri zaradi mojega uspeha pripravljeni utopiti v žlici vode (pa tudi pri nas bi jim marsikdo rad pomagal). Toda, če ta izjava sovjetskih alpinistov drži, potem res ne vem, kje so bili. Doslej je bilo namreč na vrhu Lhotseja nekaj več kot 50 alpinistov (poleg mene in Sovjetov vsi po klasični smeri) in vsi lahko povedo, kaj se z vrha vidi. Da bi stvar postala še bolj komična, je kasneje prišla novica, da so Sovjeti na vrh prišli ponoči. Oprostite, ampak takrat pa res niste mogli videti Zahodne globeli.
Kot že rečeno, so bile podobne reakcije tudi v Franciji, čeprav v zelo ozkem krogu ljudi. In to tistih, ki o Himalaji pravzaprav niso imeli kakšnih posebnih izkušenj oziroma uspehov. Beghin, Fauquet, Messner, Escoffier in celo Profit so bili na moji strani. Najbrž ne zato, ker sem jim ne vem kako všeč, temveč ker so bile stvari jasne.
In zdaj še najbolj zanimivo. V francoski GHM (Groupe de haute montagne) so septembra zavrnili prošnjo dveh švicarskih alpinistov, bratov Claudeja in Yvesa Remyja, da bi me sprejeli v ta klub »elitnih alpinistov«. Sam nikdar nisem želel biti član takšne skupine. Ker mi ne gre za nikakršno čast in ker me ta njihova GHM sploh ne briga. Zaradi sicer neutemeljenih sumov so očitno vse diapozitive podrobno pregledali (Ivan Ghirardini je trdil, da so fotografije montirane - pri slikah je to seveda možno, toda pri diapozitivu je to nemogoče) in objavili izjavo za javnost. V januarski številki Montagnes Magazine je bil v sklopu članka Jean-Marca Porta z naslovom »Hvala Tomo« objavljen naslednji odlomek iz izjave GHM: »Na koncu temeljitega proučevanja se ugotavlja, da govorice niso utemeljene, ne glede na njihov izvor in da imajo osnovo le laž in zavist«. Na osnovi te listine so me razglasili za člana GHM! Vseeno hvala GHM, toda jaz vaš član ne morem biti. Ne vem točno, ali je bilo to ugotovljeno že prej, predno je Ivan Ghirardini pljuval čez moje 15-letno resno in temeljito delo. Skratka, naredili so čisto po francosko. Zlili so na mene gnojnico, me potem obrisali in si škodoželjno mislili, češ, malo bo pa le smrdel.
Kar se na npr. tiče trilogije (Eiger, Matterhorn, Grandes Jorasses), so me pri plezanju videli tudi francoski helikopterji, ki so spremljali Profita (o tem mi je celo on sam osebno pravil). A Ghirardinija to prav nič ne moti in me napada. In vrhu vsega sploh ne samo mene. Spravil se je na Messnerja, Piolo, Profita bi rad spravil pred sodišče (samo ne ve še, zakaj) itd. Sam pa ne poznam nobenega sponzorja, ki bi mi dal milijon dolarjev, kot to pravi Ghirardini (sicer pa priznam, da ne bi imel nič proti). In moji sponzorji, ki so mi omogočili nekatere odprave, zelo dobro vedo, komu pomagajo. Ljudje, ki me zares dobro poznajo, dobro vedo, da o svojih sposobnostih nisem nikdar rekel niti besede. A če me kdo tako napada, kot je bilo to v tem primeru, potem mi to preprosto ni več všeč. Moje sposobnosti v najvišjih gorah na svetu sem leta 1985 pokazal na odpravi na Jalung Kang (8505 m) pred očmi celotne odprave, ki je bila sestavljena iz najboljših alpinistov. Zadnji del vzpona sva z Borutom Bergantom opravila čisto sama, na 8350 metrih sva imela izredno zahtevno plezanje, Borut je na sestopu zaradi izčrpanosti umrl, bil sem skoraj tri dni brez hrane in pijače, brez vsake opreme sem bivakiral 8300 metrov visoko, toda vendarle sem zdržal. Če seštejem vse okoliščine, potem nikdar kasneje ni bilo tako težko! In potem mi bo neki Ivan Ghirardini in njemu podobni, ki nikdar niso povohali 8000 metrov, govoril, kaj je mogoče in kaj ne?!
Veste, nekoč sem soliral neko zahtevno smer. Ker je bil tovrstni vzpon za nekatere očitno na meji njihovega razumskega dojemanja, so začeli potihoma govoriti, da je kaj takšnega skoraj nemogoče. Pustil sem se sprovocirati in kasneje sem poleg svoje fizične in psihične pripravljenosti poskrbel tudi za to, da so bili pod steno taisti ljudje. Pred njihovimi očmi sem soliral še mnogo težjo smer. Tako sem jim sicer zaprl usta, toda sam sebi sem se zdel bedast, ker sem šel nekomu dokazovat nekaj, kar sploh ne dojema.
In čisto za konec: svojim smerem in vzponom ne dodajam niti metra in jim ne odvzemam niti metra!
TOMO ČESEN
Letos resnejša organizacija tekmovanj v športnem plezanju
Sklenitev kompromisa z JUSPEK - Nov pravilnik bodo izdelali v dveh tednih - Poudarek tudi na delu z mladimi plezalci
V sredo, 23. t. m., je bil v prostorih PZS sestanek komisije za športno plezanje. Pogovor je tekel predvsem o nadaljnjem delu komisije, ki poskuša bolj resno nadzorovati tekmovanja v športnem plezanju pri nas.
Ker skoraj vse te tekme pripravljajo slovenski organizatorji, je potrebno celoten pravilnik JUSPEK prilagoditi trenutnim razmeram. Le-te ne omogočajo doslednega spoštovanja vseh zahtev, predvsem zaradi finančnih omejitev. Lani je namreč večina organizatorjev dokazala, da je mogoče z minimalnimi sredstvi izpeljati atraktivne in gledalcem zanimive tekme. Zato je komisija za športno plezanje formirala delovno skupino v sestavi: Nejo Hudolin, Vili Guček, Bojan Leskovšek, ki bo v sodelovanju s predsednikom JUSPEK, Ivico Piljičem celoten tekmovalni in organizacijski sistem spremenila na tak način, da bo sprejemljiv tako za JUSPEK, kot za organizatorje tekem in tekmovalce same. Če bo JUSPEK slovenske pogoje sprejel, bo zopet lahko izpeljan YU-pokal, v nasprotnem primeru pa bodo tekme štele za Slovenski pokal. Treba bo pohiteti, saj je Ivica Piljič že poslal rok za prijavo tekem za YU-pokal (17. 2.).
Nov pravilnik naj bi bil zato izdelan v štirinajstih dneh, temu pa bo sledil razpis, na katerega se bodo lahko organizatorji tekmovanj prijavili v roku enega tedna. Komisija za športno plezanje bo glede na število prijav in organizacijo v preteklih letih izbrala najmanj pet krajev, kjer bodo tekme za slovenski oziroma jugoslovanski pokal ter po enega za slovensko in jugoslovansko prvenstvo. Torej, če bo šlo vse po načrtih, lahko čez en mesec pričakujemo koledar tekmovanj pri nas v letu 1991.
Prvič je bilo govora tudi o pionirski in mladinski ligi, ki ne bosta tako zahtevni, je pa pomembno, da se tudi mladi, ki že pridno trenirajo v športnoplezalnih krožkih, pomerijo med seboj. Celotno organizacijo tekmovanj za osnovnošolce naj bi prevzel Srečo Rehberger, ki bo z Blažem Jerebom pripravil koledar in pravilnik prireditev. Mladinci pa bodo tekmovali v članski konkurenci, le rezultati bodo vodeni ločeno.
Nasploh je potrebno dati večjo težo vzgoji in izobraževanju, zato bo letos organiziran tudi sodniški tečaj. Za organizacijo so se javili že trije kandidati, spremenile pa se bodo tudi smernice plezalne šole in izpitov za mladino. Zaenkrat se za delo z mladimi kot učbenik priporoča knjiga o športnem plezanju - Vilija Gučka, ki pa bo kmalu dopolnjen in izdan v večji nakladi.
Na koncu je tričlanska komisija izbrala tudi najboljše plezalke in plezalce v preteklem letu. Rezultati bodo razglašeni v torek, 29. t. m., na slovesni podelitvi priznanj v srednji dvorani Cankarjevega doma.
NUŠA ROMIH
Otvoritev umetne plezalne stene
V četrtek, 31. t. m. bodo ob 19. uri v telovadnici Gimnazije Šentvid in OŠ Alojz Kebe otvorili novo umetno plezalno steno. Stena je visoka 8 m in široka 7 metrov, naklonina pa od 70 do 180 stopinj. Poleg PD Rašica sta sredstva za izgradnjo prispevala še Zavarovalnica Triglav iz Ljubljane in Merkur iz Kranja. Po otvoritvi stene bodo le-to praktično preizkusili vsi zainteresirani.
NOV USPEH – Stena Fortaleze s smerjo naših alpinistov
(foto: P. Podgornik)
Lukič in Praprotnik sta dokončala smer v Fortalezi
Potem ko sta Podgornik in Ravhekar odnehala po 350 metrih zaradi zdravstvenih težav, sta Lukič in Praprotnik splezala do vrha
KRANJ - Vzhodna stena Fortaleze je bila ena izmed sten Patagonije, ki še ni imela uspešnega vzpona. Med drugim so vsaj dvakrat poskusili angleški plezalci, dvakrat je bil v njej tudi ameriški plezalec Jim Bridwell, poskušali so tudi Italijani - njihov komentar je bil: nemogoče zaradi padajočega kamenja.
Potem sta se za steno odločila Peter Podgornik (AO Nova Gorica, HIT Šport Team) in Matjaž Ravhekar (AO Jesenice), veliko opreme pa jima je pod steno pomagal znositi Klemen Zupančič. Splezala sta prvih 350 metrov (VI + , A2, A3) potem pa sta morala zaradi zdravstvenih težav Podgornika odnehati. Takoj po povratku sta povedala, da sta na koncu fiksnih vrvi pustila prav vso opremo in bi bilo škoda, če ne bi poskusila kakšna druga naveza.
Tako sta se Marko Lukič (AO Kozjak) in Miha Praprotnik (AO Matica) domenila, da poskušata smer dokončati. Na začetku decembra lani sta izkopala snežno luknjo pod steno in se potem ob prvem dobrem vremenu povzpela po pritrjenih vrveh (bile pa so že v slabem stanju) do konca, splezala in opremila še 3 raztežaje. Ob drugem poskusu sta se povzpela še tri raztežaje in pol ter se odločila, da naslednjič poskusita čisto do vrha. Tudi njune vrvi so bile v čedalje slabšem stanju in kot sta povedala, je bilo plezanje v primerjavi z žimarjenjem pravi »odmor«. Sledilo je dvotedensko obdobje slabega vremena in odločilni naskok sta potem začela 27. decembra lani. Prvi bivak sta imela na ozki polički in tudi spalnih vreč nista imela s seboj. Vrh sta dosegla naslednji dan ob 9. uri zvečer, sestopila pa sta po isti smeri in dosegla vznožje stene 29. decembra zjutraj. Po treh neprespanih dnevih, praktično brez pijače (zaradi močnega vetra kuhanje ni prišlo v poštev), seveda temu primerno izčrpana.
Od tam, kjer sta končala Podgornik in Ravhekar, sta potegnila še 21 raztežajev, kjer so se težave gibale od VI+, A2 do VIII-, A4, v zgornjem delu sta imela težave z debelim ledom v počeh, naklonina v ledu pa je dosegala do 75 stopinj. Prvo smer v vzhodni steni (sicer pa tretji vzpon na vrh) sta imenovala Minuta modrosti, visoka pa je 1200 metrov.
Poleg njiju je bilo na tem področju še nekaj drugih odprav, poleg njiju pa je uspelo samo še 5-članski francoski odpravi z novo smerjo v Paineti, ki ima nekoliko nižjo nadmorsko višino, predvsem pa pred vetrom varno lego.
Potem ko je Lukič že odšel domov, pa je Miha Praprotnik skupaj z Andrejo Velikonja, ki je bila tudi z njima, splezal še na Severni stolp (tretja ženska na vrhu).
Podgorniku in Ravhekarju so ob prvem poskusu pomagali Camp, Grivel, Arkos, K2 Šport, Stenski šotori - IKA Ajdovščina, Oprema Kočevje, Gioti Vicenza, Marton in Kekec Nova Gorica, PZS-Yulon, AO Jesenice, Turistično društvo Kr. Gora, Emona Globtour, Kompas hotel Kr. Gora, PD Kr. Gora ter PD, GRS in MO Jesenice.
Praprotnik in Lukič sta imela precej krajši seznam. Prvemu je pomagal AO Matica, obema pa KOTG z letalsko karto.
TOMO ČESEN
Grapa med Travnikom in Šitami
Prvo zimsko ponovitev je ta smer doživela leta 1970, vse naslednje pa so bile opravljene leta 1983, ko je omenjena smer zaradi izredno dobrih lednih razmer doživela pravo ofenzivo. Kasneje se vsaj podobne razmere nikoli več niso ponovile. Letos pa je kot izgleda spet mogoče plezanje preko strmih plošč v spodnjem delu smeri, ki so prekrite z ledom. 20. t. m. sta smer splezali dve navezi, in sicer Janez Kešner-Marjan Kovač (oba AO Mengeš) in Blaž Jereb-Aleš Ježek (oba AO Radovljica). Pravijo, da so razmere v spodnjem delu stene skoraj v celoti zelo dobre, v zgornjem, položnejšem, pa je veliko suhega snega.
Iz poročil AO
Rok Grandič (AO Matica) in Tomaž Jakofčič (AAO) sta 18. t. m. v JZ steni Turske gore opravila eno prvih ponovitev (mogoče celo prvo) Turskega slapu (prva plezala Kregar in Pollak 1981). V spodnjem delu sta morala zaradi pomanjkanja ledu splezati raztezaj in pol po skali. Težave sta tako ocenila V+, A2, 90 stopinj/IV, 35 do 60 stopinj. Dolžina smeri je 400 metrov, plezala pa sta 6 ur. V južni steni Jerebice so Drago Obid, Silvo Mavri in Jože Makuc 20. t. m. plezali Idrijsko grapo (V+, 45 stopinj). 600 metrov visoko smer so plezali 4 ure in pol. Gre za eno redkih ponovitev te smeri.
Marko Čar in Igor Oblak (oba AS Žiri) sta 19. t. m. splezala Dušanov slap v Črniku. Nato sta še isti dan splezala po Koritu na Krn in iz njega se je Čar spustil s surfom po SV steni nato pa še skozi Korito v dolino.
Tudi v ostalih slapovih so veliko plezali, omenimo le Slap s svečo v SZ ostenju Prisojnika, ki sta ga ponovila Janez Levec in Bojan Pograjc (oba AO Železničar), oziroma novico, ki bo koristila tudi ostalim. Najprej to, da menita, da si slap tudi v slabših razmerah, kot sta jih imela onadva, zasluži oceno V+ in ne VI+, bolj koristno pa je morda vedeti, da je z vrha slapu povsem preprosto sestopiti v desno po gredini z enim spustom po vrvi (na svedrovcu). Pod steno ste v pol ure.
Solo v slapovih
Matjaž Ravhekar (AO Jesenice) je 25. decembra soliral slap Lucifer. Plezal je dve uri in z višinomerom tudi izmeril njegovo višino. Celoten slap je visok 210 m, njegov srednji del pa 90 m.
Tudi prejšnji teden so bile razmere v slapovih sorazmerno ugodne in tako je 20. januarja nad kočo na Gozdu splezal veliko svečo v grapi med obema Goličicama. Nova smer je visoka 400 m, imenoval pa jo je Lambada (90 st). Štiri dni kasneje je Ravhekar soliral še Zelene slapove v Loški steni, katerih zgornji del je visok 150 m. Za plezanje je porabil dobre tri ure. V ledu je našel ledni klin, ki so ga zapustili plezalci pred njim. Sporoča, da ga lastnik dobi pri njem.
Tečaji podkomisije za vzgojo
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri PZS organizira v mesecu februarju in marcu dva tečaja. 9. in 10. februarja bo s pričetkom v soboto ob 14. uri tečaj plezanja v zaledenelih slapovih in izpopolnjevalni seminar za alpinistične inštruktorje in sicer v Tamarju. Zimski začetniški alpinistični tečaj pa bo od 24. do 30. marca v Domu na Komni. Prijave z osnovnimi podatki in potrdilom o vplačanih stroških (1700 din, za udeležence iz drugih republik 3100 din) na ŽR PZS št. 50101-678-47046 je potrebno poslati do 1. marca na Planinsko zvezo Slovenije.
Izšli AR
V četrtek je izšla dolgo pričakovana 35. številka Alpinističnih razgledov, občasnika slovenskih alpinistov in plezalcev. Natisnili so le 400 izvodov, zato pohitite.
Planiko presaditi na Novo Zelandijo
Po mnenju (nekaterih) strokovnjakov se atmosfera na območju Alp tako hitro kvari, da je v veliki nevarnosti tudi planinsko cvetje. Še posebej so zaskrbljeni za planiko - očnico, ki je za večino simbol. Menda so se že domenili, da jo bodo naselili na Novi Zelandiji, točneje na Južnem otoku.
Razpis za tečaj
V mananški šoli za nepalske gorske vodnike bomo tudi letos pripravili začetni tečaj. Razpis velja za vodjo tečaja, ki mora biti gorski vodnik, za dva inštruktorja - pogoj je AI in za zdravnika. Vsi morajo dobro obvladati angleški jezik, vsaj eden od njih pa naj bi že bil na takem tečaju v Manangu. Odhod je predviden v začetku avgusta, povratek pa v začetku oktobra 1991. Prijavite se z osebnim listom na KOTG do 21. februarja.