Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

GORA 51

...07.2012
Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje
naravne in kulturne dediščina GORA Predmeja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


Tamara v 2.R Orlovce
(Foto: Peter Podgornik)

 
Peter na stojišču
(Foto: Tamara Likar)


Pavel v začetku prečnice v Orlovci
(Foto: Tamara Likar; arhiv Silve L.)

 

 

 

ponedeljek, 6. avgust 2012, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 5968

Društvo GORA: v zadnji številki časopisa GORA (o Gori, Gorjankah in Gorjanih, letnik 14, številka 51 - Predmeja, junij 2012)  je biografski članek o Tamari Likar 

* * *     * * *    * * *

Lojze Likar
Tamara LikarBrgarska
 (24. 5. 1959 – 26./27. 6. 1982)

Ob dvajsetletnici Tamarinega odhoda, pred desetimi leti, sem nameraval sestaviti spominski zapis. Razmišljal sem, se pripravljal, a mi ni šlo. Bilo je še preveč svežih in bolečih spominov. Odšel je prijatelj Izidor, kar tako, brez slovesa; nekoliko kasneje še Damjan Vrhhribarski ter Sebastjan Petrgavski, oba prepolna življenja, še mlajša od Tamare. Tudi Tamara, komaj triindvajsetletna, šele na začetku svoje vrhunske alpinistične kariere, je odšla nenadoma, v steni Malega Koritniškega Mangarta, skupaj s soplezalcem Pavletom Podgornikom ...

V pripravah za ta zapis sem prišel do obsežnega Tamarinega gradiva. To so dnevniki, pesmi, zapisi plezalnih vzponov in drugi zapisi, ki so ostali v rokopisu, kot tudi mnogi članki, prispevki za časopise in revije, priprave na predavanja v alpinistični šoli, gradivo za plezalni vodič po gorah Trente (skupaj s sodelavci). Mnogo je še fotografskega in filmskega gradiva. Upam, da bo delček tega gradiva objavljen v prihodnjih številkah Gore. Osnovne podatke pa povzemam po zapisu sestre Silve, Tamarine mame, ki so bili pripravljeni za 'Primorski slovenski biografski leksikon' (Goriška MD, Gorica, 1993).

Pogled zasanjane osnovnošiolke s kitkami (Arhiv Silve L.)Tamara je bila rojena 24. 5. 1959 v Postojni, očetu Jožetu Krapežu in mami Silvi Likar. Oba sta bila uslužbenca, kar je bilo takrat za Gorjane redka zaposlitev. Precejšen del zgodnjega otroštva je preživela na Gori, kjer je doživela pristen stik z naravo.
Osnovno šolo je obiskovala v Novi Gorici. Zgodnje otroštvo in šolske počitnice je preživljala v Bregu, v tesnem stiku z naravo. (Arhiv Silve L.)Že tedaj je začela zapisovati svoje misli in doživetja.
Prvi dnevnik je začela pisati 23. 5. 1972, dan pred svojim trinajstim rojstnim dnem. Poln je šolskih dogodivščin, pa tudi pesmi.

Šolske počitnice je preživljala pri dedku Francu in babici Betki na Otlici (takrat smo sicer uporabljali izraz stari oče in stara mama, op. a.). Najbolj zanimiv je opis dogodivščin, ko je pasla krave na Oblem vrhu, skupaj s sosedovo Alenko, v Šibéh pa z Dragico Prstavsko.
Zelo jo je prizadela smrt dedka Franca, novembra 1976, o čemer je tudi pisala.

Po končani osemletki je šolanje nadaljevala na novogoriški gimnaziji in objavljala v šolskem glasilu. Tedaj se je začela intenzivno ukvarjati s planinstvom in alpinizmom.
Mama Silva in Tamara, že »priznana plezalka«. (Arhiv Silve L.)Za planinstvo so jo navdušili strici in teta, še zlasti velik vzornik ji je bil stric Franc, ki je bil član Tirolske gorske reševalne službe. (Še vedno je častni član, z več kot petdesetletnim stažem op. a.).

Plezati je začela že zgodaj, kot smo se večkrat pošalili, ob spominu na zgodbo iz njenih prvih otroških let. Shodila je pri desetih mesecih in je poleti že pridno tekala naokoli. Posledice pa so bile mnogokrat buške in podrsana kolena.

Brez vztrajnega treninga ne bi bilo vrhunskih vzponov; Tamara in Pavel na Čavnu. (Foto: Jože Andlovic)Neko nedeljsko popoldne smo po kosilu posedeli okoli mize in se zadržali v običajnem klepetu. Sestra Silva je vzela lestev in zlezla na veliko češnjo pred hišo, ki je tisto leto bogato obrodila. Nenadoma smo zaslišali neobičajen pogovor. Sestra Davorina je pogledala skozi odprta vrata in za trenutek otrpnila. Na najvišjem klinu petmetrske lestve je namreč zagledala Tamaro, ki je očitno lezla za mamo.
Tiho in hitro je šla po lestvi, jo previdno prijela in varno prinesla na trdna tla. Globoko smo si oddahnili. Na račun tega dogodka smo šaljivo menili, da je bil to njen prvi alpinistični podvig.

Da postaneš pravi alpinist, pa je potrebnih mnogo trdih treningov, odrekanja, fizičnih in psihičnih naporov, predvsem pa veliko ljubezni in spoštovanja do gora. Kot pripravnica za alpinistko je v letih 1976 in 1977 opravila najmanj triintrideset zahtevnih poletnih in zimskih pohodov in vzponov.

Med prvimi je tudi poskus preplezati Orlovco, nam Gorjanom že po imenu spoštovanja vredno steno, ki je bila do takrat samo domovanje orlov, velikanov sinjega neba.
Peter Podgornik navaja, da so v prvem poskusu sredi julija 1976 prišli le do police pod napuščem in od tam ponoči po vrvi iz stene. To je bila dogodivščina, ki je domačim povzročila nemalo skrbi.

Na levi: Desni izstopni del smeri v Orlovci, v ozadju Čaven; na desni: Malokdo je gledal na dolski Maj in Stumbrovš s te razgledne točke, izpod napušča v steni Orlovce ... (obe foto: Tamara L.; arhiv Silve L.)

Smer so preplezali v drugem poskusu, 29. 8. 1976: Gorjanska smer (V/IV, A0, 80 m, 13,5 h), brata Pavel in Peter Podgornik in Tamara Likar.

Alpinistovi podatki so praviloma skopi, poznavalcu pa povedo vse.
Težavnost vzpona lahko vidimo in ocenimo le po slikah in času, potrebnem za plezanje.
Pavle in Peter sta teden pozneje smer ponovila v šestih urah in pobrala ven večino klinov, doma narejenih. (Tedaj jih je bilo težko nabaviti, bili so dragi, denarja pa ne v preobilju, op.a.)

Smer je bila pozneje ponovljena. »Mislim, da sta drugo ponovitev opravila Milan Velikonja in Severin Leban, v začetku osemdesetih,« navaja Peter Podgornik.
24. 5. 1981 je sledila tretja ponovitev Gorjanske, v Orlovci. Na svoj dvaindvajseti rojstni dan jo je Tamara preplezala s soplezalcem Leonom Markičem, v petih urah.
Peter Podgornik je še navedel, da sta leta 1989 Andrejka Velikonja in Miha Praprotnik preplezala smer Zvezdica zaspanka, ocenjeno VIII-, ki verjetno še nima ponovitve.


Stena Orlovce z označenimi smermi. (Foto: arhiv Peter Podgornik)

Konec leta 1977 je bila Tamara sprejeta med alpiniste AO Planinskega društva Nova Gorica.
Prva polovica leta 1978 je bila bolj posvečena šoli in pripravi na maturo. V dnevniku ima zabeleženih le šest vzponov. Zadnji je bil skorajda usoden. Mnogo časopisov je zapisalo, da je v Hudičevem žlebu na Prisojniku, dne 3. junija, snežni plaz odnesel in zasul štiri alpiniste, dva iz Škofje Loke ter Tamaro Likar in Aleša Zorča iz AO Nova Gorica. Preživela je le Tamara. Bila je hudo poškodovana. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, zato je šele v jesenskem roku opravila maturo. Po maturi se je zaposlila pri Ljubljanski banki v Novi Gorici.

Dnevnik, 23. 7. 1981: »Jerebica na Bovškem. S Pavletom (Podgornikom, op.a.) plezava smer »Sivi ideal«, ki je posvečena Alešu Zorču. Težko mi je, ker sem z Alešem izgubila soplezalca. O tej nesreči so pisali vsi slovenski časniki, jaz pa ne morem – preveč boli izguba
Morebiti je prav na tem vzponu zapisala, na lističu, iztrganem iz notesa, eno svojih najlepših pesmi, globoko občuteno in pretresljivo.

V letu 1979 je plezala pretežno v Julijcih in Kamniških Alpah, v italijanskih Dolomitih, udeležila se je tudi tabora v Paklenici.

Tudi v letu 1980 so prevladovali Dolomiti in Julijci ter Kamniške gore, sodelovala je v alpinističnem taboru v Belih vodah in na Alpiniadi v Karpatih, kjer je prejela bronasto medaljo. Za številne vzpone in priznanja je bila, kot edina alpinistka, uvrščena med elito dvajseterih v zvezni (jugoslovanski, op. a.) alpinistični razred: Zvone Andrejčič, Janez Benkovič, Tomo Česen, Viki Grošelj, Janko Humar, Franček Knez, Ivč Kotnik, Matej Kranjc, Marjan Kregar, Matjaž Lenassi, Tamara Likar, Marjan Manfreda, Vanja Matijevec, Željko Perko, Janko Plevel, Peter Poljanec, Janez Sabolek, Marko Štremfelj, Iztok Tomazini in Jernej Nejc Zaplotnik (Delo, 27.10.1980). Mnogi med njimi so danes zveneča in svetovno znana alpinistična imena, žal pa mnogi tudi že pokojni.

Želja vsakega alpinista je po čim krajši poti doseči vrh:  
Tamara v Severni Triglavski steni.  (Foto: Pavel Podgornik)   

Leto 1981 je bilo zapolnjeno s 54-imi vzponi, ki so bili zaradi bližine večinoma v Julijcih. Potekale so priprave in treningi za prvo primorsko alpinistično odpravo v Ande. Tabor Chamonix je bil poleti velika priložnost za preizkušnjo v velikih stenah, je pa slabo vreme preprečilo več vzponov v Franciji. Sledila je še Alpiniada v Romuniji, kjer je Tamara, za svoje dosežke, prejela Značko Salvamont. Naredila je tudi izpit za alpinističnega inštruktorja.

Od 2. 1. do 5. 2. 1982 je potekala prva primorska alpinistična odprava v Ande v Južni Ameriki. V številčni ekipi, z dr. Jožetom Andlovcem, je bila edina alpinistka. Veliko doživetij je opisala v podlistkih z naslovom 'Primorci na Aconcagui', v Primorskih novicah (PN, 1982, št. 16-48). Za ta podvig je prejela Kristalni kelih skupščine občine Nova Gorica.

Po uspešni odpravi na Aconcaguo je bila uvrščena v prvo jugoslovansko žensko odpravo, Pamir 82. Sledile so intenzivne alpinistične priprave in treningi, zlasti v zahtevnih smereh Kaninskega in Mangartskega pogorja. Spomladi se je udeležila tradicionalnega tabora v Paklenici. Po povratku iz Paklenice je nadaljevala s treningi v Zahodnih Julijcih, vmes je sodelovala kot inštruktorica v alpinističnih taborih ter se na veliko ukvarjala z organizacijo priprav za Pamir.

Zadnji zapis v Dnevniku, 21. 6. 1982: »Sestanek, Pamir 82; razdelila še preostale filme, fotoaparate, dobila hlače, pomerila trenerke, klini so tudi nared; dekleta so imela intervju za Jano, Val 202. Gre nas res samo osem (določena je bila le ekipa osmih alpinistk, op.a.), odpadeta Irena in novinarka.«



V Tamarinem dnevniku je za številko 38 le še prazen prostor …  (Tamara L., Plezalni vzponi, rokopis; arhiv Silve L.)

V letih od 1976 do 1982 je Tamara opravila čez 230 alpinističnih vzponov, med temi 12 prvenstvenih in veliko prvih ponovitev. (Vir: Plezalni vzponi, rokopis)

Spomin na Tamaro in Pavleta ne živi samo v naših srcih. Zabeležen je tudi v pisnih in slikovnih virih, v kamnu na Oblem vrhu in v Šibeh, na spominski plošči …

Zapisan je tudi na karti Grenlandije.
O tem mi je poročal Peter Podgornik. Zapisal je, da je sredi junija, leta 1984, odšla na enomesečno pot mednarodna alpinistična odprava, katere cilj so bile še nepreplezane gore in stene na vzhodni obali Grenlandije. Odprava je bila posvečena stoletnici odkritja Eskimov iz plemena Tunumut, ki žive na vzhodni obali Grenlandije. Sestavljali so jo alpinisti iz Italije (10, bili so tudi organizatorji), dva iz Grenlandije (Eskima iz tega plemena) in dva Slovenca.
Med številnimi vrhovi, ki so doživeli prvi pristop, sta tudi Pavletov in Tamarin vrh. Na oba vrhova sta po zahtevnih smereh priplezala Janko Humar in Peter Podgornik.
Pavletov vrh, 2700 m, nova smer, 1000 m visoka, 4 h, 20. 6. 1984;
Tamarin vrh, 2700 m, nova smer, 900 m visoka, 2 h, 22. 6. 1984.

Prelep pogled na dve mogočni gori … (Foto: Peter Podgornik)

Vsi vrhovi, na katere je bil opravljen prvi pristop, so registrirani pri danskem geografskem inštitutu v Kobenhagnu, ki poskrbi za registracijo le-teh in vnos na zemljevide. Višina vrhov je približna, razlika je minimalna, morebiti nekaj metrov.

Za konec:


 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker