Iskanje Prekmandlca: Civilizacijske »prave« meje vam predstaviljam. Te, ki jih fizično zakoličijo monarhi, kraljevi podaniki ali državni uradniki in tako označijo svoje, v boju ali za zeleno diplomatsko mizo pridobljeno ozemlje.
Na videz je naše rovtarsko hribovje enotno. Idrijsko-Cerkljanski svet, vpet med Tolminsko, Ajdovsko, Logaško, Žirovsko in Škofjeloško, je enakomerno naguban in razrezan z vodami in grapami. V njem ni prav ničesar tako izstopajočega, da bi nakazovalo kakršnokoli razmejitev. A v resnici ni tako. Tu so se že od nekdaj prepletale in lomile meje.
Naravne meje
Prve so naravne meje; geološke, geografske in podnebne. 
Tukaj se končuje dinarski svet in pričenjajo se Alpe, »povezujeta« se Panonska in Padska nižina, na vzhodu se nas »dotika« balkanski, na zahodu pa apeninski polotok. Prepleta se submediteransko, celinsko in alpsko podnebje. Pomaga tektonika, erozija, plazovi, reke dolbejo struge ... Vse te meje so nedoločljive, ob njih se meša rastlinstvo, živalstvo in tudi ljudje.
Obstajata pa tudi naravni meji, ki sta že od nekdaj točno zarisani in jasni. Pred dobrimi petimi milijoni let je nastal Idrijski tektonski prelom, podzemska geološka ločnica, ki poteka v smeri SZ-JV. Še vedno je aktiven in nase opozarja s številnimi potresi (najmočnejši l. 1511). Zareza je vidna celo iz satelita.
Druga naravna meja je razvodje med Idrijco in Soro. To je ločnica med Gorenjsko in Primorsko, med Jadranskim in Črnim morjem, med Srednjo Evropo in Mediteranom. Svetova deli na dva dela v geografskem, političnem, jezikovno narečnem in narodnoznačajskem smislu v današnjem času in pretekli zgodovini. Razvodnica poteka od Porezna, čez Črni vrh, Dolenje Novake, Kladje, Bevkov vrh, Sivko, čez Ledinsko razpotje na Gore in čez Dole.
Nastala je v novejšem geološkem obdobju, pred dobrima 2,7 milijonoma let. Dviganje terena s podrivanjem afriške pod evropsko ploščo, je pogojevalo nastajanju novih dolin. Dokončno pa so krajino oblikovali ledeniki zadnje ledene dobe. Na Ledinskem Razpotju je Slovensko planinsko društvo že pred prvo svetovno vojno z napisom opozorilo nanjo. S severnega slemena hiše na prevalu teče voda v Jadransko, z južnega pa v Črno morje. Tu čez si danes podajata roke idrijska in žirovska občina.
Ravno razvodnica je vedno znova narekovala neko ločnico ali celo evropsko pomembno razmejitev. Skoraj ni mojega iskanja Prekmandlca brez ostankov, ki nas spominjajo nanje. Te, civilizacijske »prave« meje vam predstaviljam v nekaj naslednjih prispevkih. Te, ki jih fizično zakoličijo monarhi, kraljevi podaniki ali državni uradniki in tako označijo svoje, v boju ali za zeleno diplomatsko mizo pridobljeno ozemlje.
Civilizacijske meje
Mark Avrelij je v 3. in 4. stoletju n. š. mejno območje na najbolj izpostavljenih krajih med rimskima provincama Italijo in Panonijo zavaroval z več zaporednimi zidovi, dolinskimi zaporami, stolpi, utrdbami, trdnjavicami in kasteli. Zapore Claustra Alpium Iuliarum (Rimski limes) so bile postavljene od Trsta do Ziljski dolini in zgornje Drave. Meja takratnega Rima je potekala vzhodneje, po Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah, prek Trojan proti Reškemu zalivu. 
Zapore naj bi varovale rimsko ozemlje pred barbarskimi vpadi z vzhoda in zagotavljale kontrolo nad kakršnimkoli prehodi med Emono (Ljubljano), Akvilejo (Oglejem) in Trsatiko (Reko). Tu je najlažji prehod med Alpami in Dinarskim gorstvom, najmehkejši trebuh pa so Postojnska vrata. Danes so najbolje ohranjeni ostanki na Hrušici, slutimo jih še v Novi Oselici, na Vrhulce, na sosednjih Šancah, na Žirku nad Žirmi, na Mrzli Rupi, na Vojskem ...
Zaporo so v petem stoletju predrli Huni, za njimi v šestem stoletju pa še Goti. Sledili so jim Langobardi, ki so naselili današnjo severo-vzhodno Italijo. Ozemlje so ob vzhodnem robu Furlanske nižine utrdili z Langobardsko zaporo, ki je v 7. in 8. stoletju zaustavila kolonizacijski val Slovanov. Tu je še danes naša narodnostna meja.
V desetem stoletju je razvodje postalo ločnica med loškim gospostvom freisinških škofov in zahodnim Tolminskim gospostvom, ki je pripadalo Ogleju, kasneje pa Benečanom. 
Tukaj je meja z malimi spremembami vztrajala, ne ozirajoč se na gorenjskega ali primorskega lastnika, skoraj tisočletje. Za to ozemlje so se bojevali v habsburško-beneških vojnah v letih 1508-1516. Idrija je zaradi obetajočega rudnika prešla v roke zmagovalcev - Habsburžanov. Del takratne habsburške meje, na vzpetinah zahodne nad Sočo od Rombona do Matajurja, obstaja še danes, kot mejo med Slovenijo in Italijo.
Habsburžane so za kratko, na začetku 19. stoletja, zamenjale le Napoleonove Ilirske province, za katere pa naše ozemlje ni bilo mejno. Spadalo je v postojnsko okrožje in seveda h kranjski deželi, ki je bila ena izmed Ilirskih merij. S tem, da so ji priključili še Žiri, je lahko Idrija postala poseben kanton (okraj) v Postojnskem okrožju.
Po ustavni reformi leta 1867 Habsburžane zamenja dvojna monarhija Avstro-Ogrska do leta 1918, ko je razpadla.
Ob razvodnici
Skoraj do dvajsetega stoletja so sosednje loške Žiri (Pharr Seyrach) resnično segale do nje, saj so jim pripadale tudi današnje župnije Vrh Svetih Treh Kraljev, Zavratec, Ledine, Vrsnik in Medvedje Brdo.
Širok mejni pas med Loškim in Tolminskim gospostvom je bil v srednjem veku (do 16. stoletja) slabo poseljen, zaradi česar tudi vprašanje natančno določenih meja ni bilo pomembno. Pri Fari (Spodnja Idrija) je bilo naselje s farno cerkvijo na skalci (prvič omenjena v 12. stoletju), Idrija je bila šele v zametkih.
Do konca 16. stoletja pa se je z rovtarsko kolonizacijo prebivalstvo na Slovenskem skoraj podvojilo, predvsem na podeželju, kjer so se krčili gozdovi. Šele takrat se je pokazala potrebo po natančni določitev meje. S Tolminske so se na Loško umikali tudi preganjani puntarji. Prebivalce v Novi Oselici imajo sosedje še danes za Tolmince. In ker jim zasedba ozemlja ni bila pogodu (prišleki so zavzeto posest imeli za Tolminsko), so freisinški škofje zaukazali, da se meje točno začrtajo. To se je zgodilo leta 1630, ko je bil hkrati sestavljen tudi nov urbar. Leta 1632 ga je dobila tudi Kranjska. Prvi urbar Loškega gospostva je že iz leta 1291, Tolminskega pa iz 1377, vendar so bile v njem popisane le kmetije in njihove velikosti. To so bili zametki nam vsem znanih katastrskih mej (kasneje Jožefinski in Franciscejski kataster). To je evidenca o zemljiščih, najmanjša enota je parcela in zanjo skrbi zemljiška knjiga. Tudi kataster so meje.
Deželna meja
V obdobju habsburške vladavine je po razvodnici tekla meja med njenima kronovinama zarisana na začetku 17. stoletja. Čez Porezen do Bevkovega vrha je delila Kranjsko in Goriško. Naprej do Dol je Kranjska (na strani Idrijce) mejila na freisinško škofijo. Ločnica med Goriško in Kranjsko se je z Bevkovega vrha spustila proti Javorjevemu dolu; Jazne so bile na Goriškem. V nadaljevanju je tekla po Grdi grapi, se spustila do Vrščeve, kjer je prestopila Idrijco, se povzpela na Jelenk, obkrožila Krnice nad Kanomljo do Oblakovega vrha (Krajn grič), v loku obšla Vojskarsko planoto nad Trebušo, ki jo je posedovala Kranjska, in se usmerila proti jugu čez Trnovski gozd (zelo pomemben za rudnik in hkrati cesarja) ter se med Otlico in Kovkom spustila v Šturje (vzhodni del Ajdovščine). V stoletjih utrjena meja je delovala tako močno, da se recimo kmetje na Kovku niso odkrili ob opoldanskem zvonjenju, ki ga je zahodnik prinesel z bližnje Otlice, ki je bila že na Goriškem. To ni bila njihova cerkev, odkrili so se le zvonjenju iz dobri dve uri oddaljenih Šturij, katerega pa je le redko na Goro prinesel južni veter.
Idrija je bila sprva (po letu 1607) kameralno gospostvo, podrejeno neposredno dvoru in uživala je kar precejšnjo samostojnosti.
Zajemala je občine Javorjev dol, Spodnjo in Srednjo Kanomljo, Spodnjo Idrijo, Vojsko, Čekovnik, Zgornjo Idrijco in Jelični Vrh. V cerkvenem oziru pa so vse spadale pod Faro - Spodnjo Idrijo. Šele leta 1783 je postala enoviti del Kranjske. Po letu 1806 so bila kranjski priključena tudi ozemlja, ki so jih prej posedovali freisinški škofje. Danes o deželni meji priča le na novo postavljen mejnik na Kladju in napis v hudourniški strugi na Lužniku, kjer se na kamnu, ki ga je zgladila voda, še razbere letnica 1770.
Do začetka dvajsetega stoletja, kljub jasno izraženim ozemeljskim apetitom in občasnemu vojskovanju, na mejnem področju ni bilo večjih sprememb. Leta 1861 se je združilo sedem držav Apeninskega polotoka. Zahodna soseda je postala mlada Kraljevina Italija. Italija je stegnila kremplje po Benečiji (plebiscit l. 1866). Tako je meja južneje od Matajurja tekla po reki Idriji, zahodno od Goriških Brd in se precej zahodneje od desnega brega Sočine delte dotaknila Jadranskega morja. Takratna dežela Goriška, kot Avstro-Ogrska kronovina, je segala skoraj do Palmanove.
1871 je bila razglašena združena Nemčija. Obe mladi državi sta hlepeli po »razvoju«, vedoč, da bosta tradicionalne evropske velesile težko dosegli. Konec devetnajstega stoletja sta pod spretnim dirigentstvom kanclerja Bismarcka skupaj z Avstro-Ogrsko sklenili tajno zavezništvo (trojno Alianso). Ena izmed njih s še posebej veliko figo v žepu. Orkester evropskih držav je v zaostrujoči se gospodarski krizi igral na eno in edino noto: tajne sporazume, kje in kako s čim manjšim trudom pridobiti več. Svojim imperialističnim težnjam se ni bila pripravljena odreči nobena.
In v Evropi je vrelo bolj in bolj.
Anka Vončina
Članek s podobno vsebino je bil prvotno objavljen v štirinajstdnevniku Idrijske Novice, 25. maja 2012.