Delo, Znanost - Silvestra Rogelj Petrič: Z raziskovalnim letalom naravnost v središče nevihte.
Temni oblaki, švigajoče strele, grmenje in treskanje, pospremljeno z vsaj hudim nalivom, če ne celo s točo, gotovo nikomur ni neznan pojav. A vendar je o tem, kaj se zares dogaja tam daleč zgoraj, od koder strele švigajo proti zemlji, še marsikaj neznanega. 
To naj bi razkrilo letalo z raziskovalci, ki se med razbesnelimi nevihtami nad ozemljem ZDA letos poleti podaja prav švigajočim strelam naproti.
Znanstveniki že dolgo vedo, da poletne nevihte z bliskanjem, treskanjem in hudimi nalivi niso usmerjene le proti zemlji, marveč tudi navzgor, med oblake in v ozračje nad njimi. Kaj tam počnejo oziroma kakšne posledice imajo njihovi bliski, naj bi razkril velik projekt, ki prav to poletje poteka na nevihtnem nebu nad ZDA, v njem pa sodeluje več kot sto znanstvenikov.
Med nevihto in neposredno po njej poskušajo z raziskovalnim letalom in mobilnimi radarji ugotoviti, kaj se dogaja, ko nevihta zrak iz plasti tik nad površjem zemlje potisne kvišku kilometre daleč v zgornje zračne plasti.
Eden ključnih ciljev projekta je proučiti vlogo neviht pri ustvarjanju ozona. To je zelo močan toplogredni plin, ki mu je težko slediti in ki je na naši višini za nas škodljiv, a visoko nad nami v tanki plasti Zemljo varuje pred sevanjem iz vesolja. Tako imenovana ozonska luknja, ki se je pred leti pojavila predvsem nad južnim polom, je zato sprožila pravi preplah. A na srečo se je tanjšanje varovalnega ozonskega sloja ustavilo po zaslugi ukrepov v montrealskem protokolu, ki je prepovedal uporabo snovi v razpršilnikih, ki so načenjali ozon. Zdaj znanstveniki domnevajo, da medtem ko nevihte na tleh sprožajo neurja, visoko nad oblaki delujejo kot prave tovarne ozona.
»Ko se nevihta usmeri navzdol, zrak pri tleh uide kvišku,« poenostavljeno pojasnjuje Mary Barth, glavna raziskovalka v tem projektu. »Nenadoma se tako v višinah znajde veliko zraka, polnega kemijskih snovi, ki lahko ustvarjajo ozon.«
S projektom raziskovanja teh zračnih mas znanstveniki prvič doslej proučujejo kemijske pojave, gibanje zraka, fiziko oblakov in električno aktivnost v samem jedru nevihte. Upajo, da bodo raziskali vpliv neviht v zračnih plasteh tik pod stratosfero – v območju, ki je bilo doslej le malo raziskano, ima pa velik vpliv na vreme na Zemlji. Zrak iz spodnjih plasti se med nevihto požene razmeroma hitro kvišku, zato do vrha troposfere – spodnjega sloja ozračja, ki Zemljo obkroža v deset do 16 kilometrov debelem sloju in v katerem se dogaja večina vremenskih pojavov – pride razmeroma neokrnjen, z vsemi onesnažujočimi snovmi, ki se vanj vgradijo v spodnjih plasteh. Dvigovanje tega onesnaženega zraka se ustavi na meji med troposfero in stratosfero, v tropopavzi. »Tropopavza deluje kot neprebojni zid,« pojasnjuje Mary Barth. »Zrak tako trči ob njo, in ker ne more skoznjo, se ob njej razporedi naokoli.«
Barthova in njeni sodelavci med samo nevihto z letalom poletijo do teh zračnih plasti in skoznje ter zbirajo podatke o dogajanju. Skozi iste zračne mase se podajo še naslednji dan in preverjajo, kaj se je med nevihto in po njej spremenilo. Z dobljenimi podatki bodo poskušali razvozlati, kako nevihte proizvajajo bliske in kako bolj zanesljivo napovedovati same nevihte.
»Sama notranja struktura neviht in bliskanja, ki spremlja nevihte, se precej razlikuje od enega do drugega geografskega območja. To pa vpliva na kemijske procese, ki potekajo znotraj teh neviht,« pojasnjuje Brad Smull, direktor programa za fizikalno in dinamično meteorologijo pri ameriški nacionalni znanstveni fundaciji.
Raziskovalci so za zdaj osredotočeni na tri lokacije: nevihte proučujejo na nebu nad severno Alabamo, severovzhodnim Koloradom in nad osrednjo Oklahomo ter zahodnim Teksasom. Različnost lokacij jim omogoča, da raziskujejo različne vrste atmosferskih okolij, primerjava podatkov iz različnih okolij pa bo verjetno nakazala, kaj na splošno velja za nevihte povsod, tudi na našem nebu.
Silvestra Rogelj Petrič