Slovenec (1922): Gg. duhovna svetnika Aljaž in Lavtižar se že dolgo vrsto let pravdata, katera dolina je pravzaprav lepša: Vrata ali Planica.
Vsak zase sta popolnoma na jasnem, ne tako širše občinstvo. G. Aljaž je globoko uverjen, da Vrata daleč nadkriljujejo Planico. V Vratih je Peričnik, v ozadju Triglav z navpično severno steno in, kar je glavno, njegov — Aljažev dom. Vsega tega Planica nima.
G. Lavtižar nasprotno je trdno prepričan, da Vrata brez dvoma zaostajajo za Planico. V Planici je izvir Save-Dolinke ali slap Nadiže, v ozadju ponosni Jalovec, Mojstrovka in znamenito Grlo. Planinske koče še ni, pa se bo v doglednem času prav gotovo postavila, toliko bolj, ker je Planica zadnja planinska dolina na severu Jugoslavije. Stvar je subjektivno torej rešena, objektivno za enkrat še ne.
Star pregovor pravi: Srednja pot — najboljša pot, v našem slučaju tudi najlepša. V sredi med obema dolinama v Kranjski gori je namreč še tretja dolina Pišenca ali Peščenica, in to kar dve: Velika in Mala Pišenca. Nima sicer tako navadnega imena kakor Vrata, tudi ne tako lepega kakor Planica, a ima zato toliko bolj pomenljivo ime; zakaj v strugi obeh Pišenc je na milijone kubičnih metrov najfinejšega peska, dovolj za vso Jugoslavijo.
Kar se pa lepote in slikovitosti tiče, Pišenci vsa čast! Raznih manjših slapov je v obeh dolinah na izbiro. Če bi pa ravno kdo ne bil povsem zadovoljen z njimi, pa naj stopi v bližnji Mrtulek in videl bo dva slapa, visoka in ponosita, kakršnih še v drugih Alpah ni.
In gorski vršaci v Veliki Pišenci!
Himalaja, Hindukuš!
To so griči, permejkuš!
To se pravi, ne Himalaja in Hindukuš, ampak Špik, Škrlatica, Razor, Prisanek i. dr. — vsi veliko nad 2000 m. Na Špik potrebuješ šest ur, zmerom kvišku, na vrhu je komaj toliko prostora, da se avtomobil pošteno brne, a razgled je nekaj vreden. Škrlatica je po višini takoj na drugem mestu v Julijskih Alpah. Razor je tako znamenit, da nimajo svojega imena po njem samo hoteli, ampak tudi razna kulturna društva. Prisanek ali Prisojnik je pa zaradi tega znan, ker ima dve naravni okni: s severa na južno stran in na zahodni strani. Vsi ti vrhovi so težko dostopni. Na Triglav pride skoraj vsak otrok in vsaka ženska. Na naše orjake v Veliki Pišenci pa komaj najboljši turisti.
Ko so predzadnjo nedeljo — 30. jul. — poskušali nekateri mladi in drzni turisti preplezati zahodno steno Prisanka, so obtičali na sredi in niso mogli ne naprej, ne nazaj. Šele z vrvmi in drugimi pripomočki so jih rešili.
Kaj pa dom, oziroma planinska koča?
Vrata ima svoj dom — Aljažev, Planica nima koče, Velika Pišenca ima pa kar dve koče oskrbovani. Prva, oddaljena 2 uri od Kranjske gore, je Rimlova koča. Blagoslovljena in otvorjena je bila 2. Julija letos. Druga, oddaljena tri ure od železniške postaje, je tik pred sedlom Vršič in nosi ime Erjavčeva koča (prej Vossova). Blagoslovljena in otvorjena je bila 30. Julija t. l. Iz obeh so krasni izleti na vse strani. Če imaš pravico v žepu, lahko skočiš čez Vršič v Trento na Goriško. Če si radovedn, za šalo poletiš mimo Mojstrovke in po Grlu v Planico naravnost k izviru Save ali pa se potrudiš čez Škrlatico ali Križ doli v Vrata v Aljažev dom in se na licu mesta osebno prepričaš, katera dolina je lepša. Če si pa truden in potrebuješ počitka, se usedeš v verandi ene ali druge koče k mizi, motriš gorske velikane in:
Sv. Janez nam je jagnje dal,
sv. Lovrenc nam salate nabral:
sv. Peter pa po ključe skoči,
nam sladkega vinca natoči!
Še tako vsakdanjega in materialnega človeka mora ogreti in navdušiti dolina Velike Pišence. Toliko bolj idealnega. Pesnik dobi vsepovsod dovolj sujetov za svojo domišljijo. Znano je, da je ranjki Ivan Cankar kaj rad zahajal v Pišenco. Muzik lahko prisluškuje tajnostnim gorskim vetrovom ali šumljenju studencev in potokov ter te glasove uporablja v svojih kompozicijah. Slikar more študirati interferenco svetlobe in barve ob sončnem zahodu na gorskih vrhovih. Fizik in astronom imata dovolj prilike, da proučujeta svojo probleme in če ne, se pa, sedeč na kakšnem parobku, zatopita v Einsteinovo relativitetno teorijo. Zoolog in ornitolog naj gresta v planine, kjer se pase govedo pincgavske pasme in domače koze. Živih bitij je dovolj med potjo, ptičev ne zmanjka. Če jima je sreča mila, naletita na divje koze ali zagledata visoko v zraku orla, kako plava v mogočnih krogih. Botanik najde po vsem potu polno lepih planinskih cvetlic. Celo zgodovinar in še prav posebno, se ne bo dolgočasil; kajti skozi Veliko Pišenco čez Vršič je korakalo med vojsko na sto tisoče vojakov na fronto, na tisoče avtomobilov je drčalo po novi cesti nadvojvoda Evgena. Še vse polno spominov je na tiste žalostne čase, tako n. pr.: Ruska kapelica z dvema stolpičema nekoliko pod Rimlovo kočo, postavljena na čast čenstohovski Materi božji, posamezni vojaški grobovi tik pod Erjavčevo kočo, ostanki raznih naselbin, kjer so bile bolnišnice, prenočišča, počivališča itd. In koliko je zgodovinskih spominov iz prejšnjih stoletij!
Ako pa je kdo preveč udarjen na želodčno vprašanje, ima med potjo dovolj svežo in mrzle vode, meseca julija in avgusta pa še vse polno rdečih jagod, črnic ali borovnic, močnic ali brusnic in še kaj drugega.
Za zdravega človeka je tak izlet nad vse okrepilen, za bolehnega silno zdravilen; saj zdravniki zadnje čase priporočajo za razne pljučne bolezni visokogorski, planinski zrak. Tak zrak jo skoraj brez prahu, nasičen s smolnatimi duhovi. Sončni žarki v visokih krajih so prav čudovitega vpliva na zdravje človekovo zato, ker jih ne zastira dolinska mrč.
Skratka: pripelji se v Kranjsko goro in se sam prepričaj o lepoti Velike Pišence!
Slovenec, 15. avgust 1922