Dnevnik - Anita Vošnjak: Življenje pastirjev in skromne zaklade edinstvene muzejske bajte na Veliki planini obiskovalcem predstavlja Andreja Bečan
Pastirji so morali biti zelo iznajdljivi, da so preživeli po več mesecev na Veliki planini v soncu, mrazu, dežju, megli. Bili so zelo praktični, točno so vedeli, kdaj bo nevihta, znali so si izdelati sončno uro, znali so najti vodo, zdravili so se z zeliščnimi čaji, na paši in v prostem času pa veliko rezljali iz lesa. "Vse so si malo priredili in izboljšali, od obleke do posodja," z navdušenjem razlaga obiskovalcem Preskarjeve muzejske bajte na Veliki planini Andreja Bečan in za dokaz zavrti v roki nekakšen leseni ročni mešalnik, izdelan iz enega kosa lesa.
Andreja Bečan iz Broda pod Šmarno goro za Preskarjevo bajto in obiskovalce skrbi že dve leti, na planino pa redno zahaja štiri leta, odkar jo je na planino pripeljalo študijsko raziskovanje. "Če se le da, zdaj na planini tudi prespim, če imam opravke, pa moram v dolino," pripoveduje geografinja Andreja in pristavi, da je na planini odkrila povsem drug svet. Prijazen in topel. Prevzele so jo zgodbe, ki jih je slišala od pastirjev. Zelo pa si prizadeva, da bi na planini razširili muzejsko dejavnost in se veseli, da bodo jeseni pripravili delavnico izdelovanja trničev, značilnih velikoplaninskih trdih slanih hruškastih sirov, ki so jih pastirji svojim izvoljenkam ob povratku s paše podarjali v paru. O življenju na planini nekoč in danes Andreja najraje pripoveduje otrokom, ki njene besede požirajo tudi z očmi. Radovedni in zvedavi pa so tudi turisti, pravi Andreja in se pohvali, da prihajajo zares od vsepovsod.
Med vojno so stan požgali
S skodlami krita Preskarjeva bajta je v poletni sezoni odprta vsak dan. Prva koča, ki je nekdaj stala na njenem mestu, je bila požgana malo pred koncem druge vojne skupaj z drugimi kočami v Velikem stanu. "Le Preskarjev Andrej je v poletju leta 1945 na pogorišču postavil popolnoma tako bajto, kot je bila prvotna; majhno, ovalno in skromno opremljeno," pripoveduje Andreja in doda, da je na sredini bajte skromno pastirjevo ležišče, okoli pa staja za živino, ki je pastirja tudi grela. Bajta je ovalna zato, da se je živina lažje sprehajala in je pozimi ni zametel sneg.
Pastirji in pastirice so še vedno oblečeni zelo tradicionalno, precej podobno kot pri vsakdanjih opravilih v dolini. Moški nosijo hlače, srajco, predpasnik in suknjič, v hladnem vremenu še jopico in na glavi klobuk ali volneno kapo. Pastirice nosijo krilo, bluzo, predpasnik in jopico ali obleko scela, na glavo pa si nadenejo pisane rute, pravi Andreja in pokaže, kako si jo je treba zavezati na temenu.
Že dolgo so pastirice in pastirji obuti v visoke čevlje ali gumijaste škornje, še izvemo v edini po starem izročilu ohranjeni muzejski bajti v pastirskem naselju na Veliki planini. Zvemo tudi, da so bili pred dobrim stoletjem oboji obuti v volnene nogavice in lesene cokle. Pastirjem so hlače segale do kolen, nosili so platneno srajco in kratek suknjič, pastirice pa so bile oblečene v rjav reš, ki je bil podoben dolgi, spredaj zapeti suknji. Na glavi so nosile platnene rute, ki so si jih pobarvale z domačimi barvili. Pred dežjem in hudo sončno pripeko pa jih je varoval klobuk s širokimi krajci, ki je pastirjem segal skoraj do ramen. V deževnem vremenu so se ogrinjali še v ličnate plašče, ki so jih varovali tudi pred mrazom, kadar je ta le preveč stisnil, pa so si nadeli tudi kožuhe.
Če zaspiš, se prekucneš
Svojo opravo pastirji na planino še vedno prinesejo v pletenem košu, pripoveduje Andreja. V košu je vse, kar potrebujejo za spanje, sirjenje, medenje masla in nekaj hrane. Posode, stole in drugo opremo so puščali v bajti tudi pozimi, tudi pisave za okraševanje trničev. Vse drugo, tudi trniče za izvoljenko, pa je vzel pastir ob slovesu s planine s seboj in prihodnje leto spet prinesel nazaj.
Med pomembnejšo opremo bajte sodijo stoli, še pove Andreja in pokaže nenavaden lesen dvonožen stol, ki služi za molžo, nekoč pa so pastirji na njih ponoči čuvali živino pred volkovi. "Če so zaspali, so izgubili ravnotežje, se prekucnili in seveda tudi zbudili," z nasmehom pove Andreja in doda, da naj bi po eni izmed pripovedi pastirji nekoč na planini ujeli v past kar 300 volkov in jih od takrat na planini ni več. Pokaže pa tudi nekaj posodja in drugih predmetov iz pločevine, ki so jih pastirji izdelali iz ameriškega bombnika, ki je med drugo svetovno vojno strmoglavil na Mali planini. Menda so žganci iz takšnih posod še posebej okusni.
Anita Vošnjak