RadioDur – Dušan Škodič: Kaj imata skupnega Zlati cepin in vulkan, ki je grozil, da bo uničil Ljubljano?
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 9.
Ali morda veste, kaj imata skupnega alpinistična nagrada Zlati cepin in vulkan, ki je grozil, da bo uničil Ljubljano? Da bi izvedeli odgovor na tole vprašanje, ki ga morda niti niste popolnoma razumeli, pa se boste morali potruditi z menoj vse do konca današnje oddaje. Dejstvo je, da smo prejšnji teden dobili informacije o letošnjih nominirancih za nagrado Zlati cepin, ki jo je leta 1991 za izredne dosežke v alpinizmu, začela podeljevati francoska planinska zveza in revija La Montagne. Zlati cepin si je priboril sloves najpomembnejše alpinistične nagrade na svetu. Morda lahko ob tem izvzamemo le še nagrado, ki sta si jo za preplezano severno steno Matterhorna, torej enega od tako imenovanih zadnjih treh problemov Alp, priborila brata Schmidt. Za uspešno plezanje, sta namreč na olimpijskih igrah leta 1932 v Los Angelesu, prejela zlati olimpijski medalji. In to je bilo prvič in zadnjič za dosežek v alpinizmu. V šali pa lahko ugotovim, da je morda šlo pri tem tudi za praktičnost, saj je v gorah zlati cepin dosti bolj uporaben od zlate medalje.
Omenjeno nagrado Zlati cepin so torej ustanovili v Franciji, deželi, ki se tako kot Švica in Italija, šteje med pregovorno največje alpinistične velesile. Francoska samovšečnost je bila tepena že kar na prvi podelitvi, saj so zmago leta 1991 prisodili vzponu po južnem razu Kangčendzenge, ki sta ga opravila slovenska alpinista Andrej Štremfelj in Marko Prezelj. Na podelitvi menda niso znali izgovoriti niti njunih imen, niti imena do tedaj še popolnoma neznane male države. V samem vodenju izbora je že v nekaj letih prišlo do trenj in sprememb, tako da je dogodek in vse aktivnosti v zvezi z njim, prevzela revija Montagnes magazine, to pa je prineslo s seboj tudi nekaj negativnih posledic. Revija je pač žurnal in temu primerno se tudi obnaša. Že kmalu se je v odločitve začela vtikati še politika in proizvajalci alpinistične opreme, ki so imeli v njej zakupljen reklamni prostor, posledično pa so se med nominiranci in zmagovalci znašla tudi imena, ki normalno gledano tja sploh niso sodila. Zlatemu cepinu je kljub žlahtnosti začela površino najedati rja dvomov v poštenost zakulisne kuhinje, česar so se odgovorni začeli zavedati šele v zadnjih letih, ko je spet mogoče čutiti težnjo k bolj pošteni igri. Našim se je med tem še enkrat posrečilo prehitevanje po desni, leta 1995 sta jim za vzpon v Ama Dablamu cepin iz rok izpulila Tomaž Humar in Vanja Furlan. Lani pa sta bila nagrajenca Američana Steve Haus in Vince Anderson, za Tomažu in vsem nam, znani vzpon v Nanga Parbatu.
Dolžan sem torej še informacijo o letošnjih nominirancih. Med petimi nominacijami so tu zopet kar dve slovenski. Tisti »ta mali«, bodo velesilam očitno zopet cefrali živce. Ena je Pavle Kozjek in njegov solo vzpon v vzhodni steni Čo Oja, druga pa Marko Prezelj in Boris Lorenčič, za novo smer v Tibetanskem Chomolhariju. O obeh dogodkih smo v tej oddaji že govorili, našim seveda iskrene čestitke, zanje pa bomo držali pesti na podelitvi, ki bo konec januarja v Grenoblu. Sedaj se bom nekoliko oddaljil od alpinizma, saj moram omeniti še včerajšnji enajsti december, to pa je dan, ki je v svetu znan tudi kot mednarodni dan gora. Gorniški navdušenci so morda ob tem nekoliko razočarani, ker ni dela prost, a tu smo na žalost brez moči. Tema letošnjega je: Upravljanje biotske raznovrstnosti za boljše življenje. Kaj pa nam bodo za prihodnost pripravile pametne glave v obliki novih zakonov o Triglavskem in ostalih narodnih parkih, kaj bo z našimi planinami, gozdnimi cestami, gradnjo žičnic, vleko električnih vodnikov, preganjanjem po gorah z motorji za kros, štirikolesniki in pozimi z motornimi sanmi, torej vsem tistim, pod katerim lahko začutimo komercializacijo, ki jo olepšano imenujemo napredek, bo pokazal čas. Mi pa bomo ob tem seveda ponižno upali, da bo imel na koncu sploh še kaj pokazati, saj našega občasnega vpitja praktično nihče ne posluša.
Tudi prejšnji teden se je nadaljevalo vreme, ki nikakor ne sodi v ta letni čas. Za okoli deset stopinj Celzija previsoke temperature, so bile na las podobne tistim v letošnjem deževnem avgustu, le neprijetne mokrote ni bilo. Po travnikih lahko naletimo na cvetoče marjetice, sam pa sem se še v petek na pobočjih Šmarne gore čudil redkim trobenticam. Ta pojav seveda ne sodi med šmornogorske čudeže, temveč med meteorološke odklone, a že France Prešeren je nekoč davno zapisal stavek: Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam. Tja je naš največji pesnik hodil na obisk k teti Lenčici in sestri Lenki, pa seveda k stricu Jakobu, ki je bil na Šmarni gori nekaj let vikar. Ljubljanski osamelec, ki je nekdaj predstavljal eno od najbolj znanih božjih poti, je sčasoma prevzel tudi sloves najbolj obiskane slovenske gore. Letno namreč ocenjujejo, da se nanjo povzpne več kot sto tisoč obiskovalcev, nanjo pa vodi več kot petdeset poti v raznih različicah in povezavah. Kaj pravite, tako majhna, pa mora toliko prenesti. Martin Krpan bi jo verjetno poistovetil kar s svojo legendarno kobilico, za katero je rekel: Majhno kljuse, velika moč!
Predlog za izlet bo torej Šmarna gora, a ne po kateri od navadnih poti. Če nimate vrtoglavice in so vam pri srcu plezalni odseki na zavarovanih visokogorskih poteh, si lahko za nostalgijo po poletnih avanturah, privoščite Pogačnikovo zelo zahtevno pot. Z njo mala Šmarna gora (pravzaprav Grmada) dokazuje, da ima prav vse, kar imajo veliki. Izhodišče zanjo je v bližini gostilne Kovač, iz ceste med Vikrčami in policijsko akademijo. To je sončna, južna stran, na kateri lahko, ko se vozite proti gorenjski, opazite skalne stolpe apnenca, ki jih je v prazgodovini izdolbla Sava, ko se je prebijala proti svojemu cilju. Temu skalnatemu predelu se po značilnih tvorbah reče Turnc in tu je tudi izpeljana naša pot. Časa za nabiranje poguma ni na pretek, že po nekaj minutah se bomo znašli v velikanskem preduhu, kjer se začnejo jeklenice, klini in stopne skobe, torej prav vse tisto, kar krasi zavarovane plezalne poti, znane tudi kot ferate. Izraz pride iz italijanskega jezika, via feratta namreč pomeni »železna pot«. Žal je plezarije le nekaj raztežajev, a popolnoma dovolj za vse, ki se želijo prepričati, če bodo naslednje leto sposobni premagati zadnji del vzpona pri svojem prvem pristopu na Triglav. Tudi nekaj deset metrov zraka pod gojzarji je dovolj, da požene adrenalin po žilah in pospravi z omahljivci. Po kratkem plezanju se bomo priključili na strmo in zahtevno Westrovo pot, ki nas bo pripeljala na vrh Grmade, drugega vrha, ki je od glavnega višji za celih sedem metrov. Do ene od najbolj znanih slovenskih cerkva je z Grmade, ki ima ime še iz časa turških vpadov, ko je tam gorel opozorilni kres, še približno četrt ure, vsega skupaj, pa bomo za vzpon porabili do tri četrt ure.
Za vzpon na Šmarno goro si, če imate na voljo prost dan, izberite pozno dopoldansko uro. Tako se boste lahko prepričali, da opoldansko zvonjenje tam ne izvajajo ob dvanajsti uri, ampak pol ure prej. Tudi to je po pripovedovanju ostalo še iz časov, ko je po naših krajih sekala turška sablja. Pri zvonjenju naj bi cerkovnik naredil napako in ljudje so se odpravili k maši pol ure prej, zato so se po naključju rešili vsi, ki so tedaj že odšli od doma, ostale pa so presenetili Turki, ki so pridivjali in razdejali vas. V spomin še vedno zvonijo ob pol dvanajstih, vibracije, ki jih povzročajo štirje orjaški zvonovi, od katerih ima eden največjih v Sloveniji skoraj štiri tone, pa so tudi zelo zanimiva izkušnja. Koliko parov volov so v tistih časih rabili, da so ga privlekli do vrha, pa je že zgodba za v kakšno knjigo rekordov. No, in za konec sem vam seveda še dolžan odgovor na tisto vprašanje iz začetka oddaje, namreč kaj imata skupnega alpinistična nagrada Zlati cepin in vulkan nad prestolnico. Pri prvem delu gre za povezavo alpinizma in šmarnogorskega Turnca. Če boste med plezalnim vzponom videli alpiniste med treningom, ne bo to nič posebnega, saj je tu naš najbolj znan plezalni vrtec, v katerem so se že od nekdaj kalile vse generacije naših najbolj znanih alpinističnih imen, žal pa je v svoji zgodovini zahteval tudi nekaj mladih življenj davka. To je v začetku prejšnjega stoletja celo navedlo nekatere odgovorne, da bi z zakonom prepovedali tovrstne samomorilske dejavnosti in tako zavarovali mladino pred temi nekoristnimi in nevarnimi dejanji, kot so se tedaj izrazili. Do tega seveda ni prišlo, ker z omejevanjem dostikrat dosežemo ravno nasprotni učinek. Več zaleže pametna vzgoja. Tisto drugo, z vulkanom, pa izvira iz časa velikega ljubljanskega potresa, ko so se v noči po dogodku med prestrašenim preprostim ljudstvom razširile govorice, da se je Šmarna gora razklala in postala vulkan, ki bo uničil Ljubljano. Na srečo, je bila tudi to le raca, ki je padla na plodna tla ob trenutku šibkosti.