Dnevnik - Jani Alič: V Posočju je dovolj informativnih tabel, ki ljubitelje vodnih športov opozarjajo na nevarnosti
Divja in čudežna narava zgornjega Posočja, kulturne in zgodovinske znamenitosti ter prijazni ljudje so pravi kraj za tiste, ki iščejo nekaj za svoje telo in dušo. Niso redki, ki najdejo svoj mir v adrenalinskem turizmu na smaragdni reki Soči in njenih hudourniških pritokih. Seveda pa je takšna ekstremna dejavnost, na srečo precej redko, povezana tudi z nesrečami.
Nedavna smrtna nesreča avstrijskega kajakaša pri vstopni postaji Otona pri Kobaridu (naj spomnimo, da se je podal na kajakaški spust na območju, kjer je plovba prepovedana) je sprožila cel plaz komentarjev in razmišljanj o tem, kako takšne nesreče omejiti ali preprečiti.
Malo nesreč pri vodnih športih
"Mislim, da to ni mogoče. Udeleženci nemalokrat dobesedno izzivajo usodo. Vsak, ki gre na vodo, se je dolžan informirati in se odgovorno obnašati. Sicer pa na vodi v primerjavi z jadralnimi padalci in alpinizmom ni dosti nesreč," ugotavlja Simon Leban, direktor medobčinske uprave občin Bovec, Tolmin, Kobarid in Kanal, katere inšpektorji med drugim opravljajo nadzor nad črnim kampiranjem in nepravilnim odlaganjem komunalnih odpadkov, zadnji dve leti pa se po sili razmer ukvarjajo tudi z režimom na reki Soči. Leban je prepričan, da je povsod dovolj informacij in da so nevarna mesta dobro označena. "Skoraj nemogoče je vsa ta opozorila prezreti. Seveda pa bi bilo najbolj varno najeti vodnika," nadaljuje Leban in pove, da bodo vstopna mesta (nekatera namreč tujci težko izgovarjajo) dodatno označili s številkami, mostove čez reko Sočo pa opremili z imeni.
Nered na Soči in pritokih
Odsek, kjer je potonil avstrijski kajakaš, imenujejo katarakt in je eden treh najbolj nevarnih na Soči. Kljub temu se po njem spušča veliko kajakašev. Nekateri se najbolj težavnim delom izognejo z obhodom po brežini, drugi pa si pomagajo z varovanjem z vrvjo.
Predstavniki domačih raftarskih podjetij že desetletje in več opozarjajo na nered na reki Soči, s čimer naj bi bile povezane tudi nesreče. Domača podjetja po Soči od 15. marca do konca oktobra prepeljejo okoli 30.000 turistov. "Nas inšpektorji nadzirajo in moramo spoštovati stroge zahteve. Tujcev, največ je Čehov, Slovakov, Madžarov in Nizozemcev, ki niso registrirani pri nas, ne nadzira nihče. Dovolj je le nakup dnevne dovolilnice in že lahko prevažajo turiste po reki," opozarja Goran Kavs iz podjetja Soča Rafting. V Posočju deluje deset domačih družb in od 40 do 50 tujih. S tujimi neregistriranimi firmami, ki vse tudi niso najbolje opremljene in so brez izkušenih vodnikov, se prepelje več kot 30.000 turistov na leto. "Dogajalo se je, da smo reševali turiste, ki so se po Soči spuščali s tujimi ponudniki. Ti očitno premalo skrbijo za varnost in tudi reke ne poznajo dovolj," pravi Kavs.
Adis Hrovat, lastnik podjetja Bovec Rafting Team in predsednik interesnega združenja raftarjev Posočja, pa dodaja, da se že vrsto let zavzemajo, da bi država podelila koncesijo občini ali raftarskim družbam. Le tako bi po njegovih besedah napravili red na Soči: "Zgledovati bi se morali po tujini. V Avstriji se ni mogoče spustiti z raftom, ne da bi se prijavili pri domači družbi in najeli vodnika. Če tega ne upoštevaš, imaš takoj opraviti s policijo."
Bovški župan Siniša Germovšek priznava, da je ob nizkem vodostaju kaj hitro preveč plovil na Soči, obenem pa meni, da s podeljenimi koncesijami ne bi bilo nič manj nesreč. "Postavljenih je dovolj opozoril. Posamezniki z lastno odločitvijo tvegajo ali se bodo odpeljali po nevarnem in prepovedanem odseku ali ne. Težko si predstavljam, da bi inšpektorji odšli k reki in fizično preprečevali vožnje po odsekih, kjer z odlokom to ni dovoljeno. Vedno se najdejo posamezniki, ki precenjujejo svoje znanje. Žal se ne zavedajo, da s tem spravljajo v nevarnost tudi reševalce," je bil kritičen župan Germovšek. V zvezi s koncesijami pa je dodal, da je voda last države in da bo ta problem treba regulirati na državni ravni.
Jadralni padalci padajo na začetku sezone
Po besedah pripadnika gorske reševalne službe iz Tolmina Miljka Lesjaka so lani največkrat reševali jadralne padalce, in sicer kar 59-krat, samo trikrat pa so imeli reševalne akcije zaradi nesreč pri vodnih športih.
Letos so imeli v primerjavi z lani manj "zračnih" reševanj (le 22), največ pa je na zmanjšanje za polovico vplivalo slabo vreme. Sicer pa tolminski gorski reševalci tudi letos prednjačijo po številu intervencij. Doslej so jih imeli 40, od tega največ reševanj, nekaj pa je bilo tudi iskalnih akcij.
Jani Alič