Delo: Ob 4.15 se je sprožil velikanski snežni plaz, ki je pod seboj pokopal osem alpinistov
Ledeni serak se je odlomil z višine 4000 metrov in zasul tri naveze, ki so se odpravile v steno iz zavetišča Boccalatte-Piotti
Gore so vselej zahtevale svoje žrtve. Alpinisti tvegajo tudi, če plezajo po že stokrat preplezanih smereh. V zadnjih tednih so zahtevale krvni davek Alpe, od Grossglocknerja v Avstriji do najvišjega evropskega vrha Mont Blanca. Snežni plazovi ubijajo ob vsakem času brez opozorila, vendar na montblanškem ledeniku Grandes Jorasses že od leta 1977 ni bilo takšne tragedije kot pred dnevi, ko so po vsem svetu poročali o osmih žrtvah na strehi Evrope.
Alpinisti so se vzpenjali po klasični smeri v Grandes Jorasses. Snežni plaz je zgrmel skoraj z vrha gore in na ledeniku pokopal osem alpinistov. Le-ti so se vzpenjali po normalni smeri po jugovzhodnem grebenu vrha Walker, ki poteka od zavetišča Boccalaatte-Piotti (2803 m), 4 ure hoda od Planpicieuxa v dolini Ferret. Do tja so prišli dan prej. Od tam so se odpravili sredi noči proti Rognonu de la Bouteille in Skalovju počivališča (Rocher du Reposoir). Tu se alpinisti obrnejo na desno proti Whymperjevemu kuloarju in dosežejo vrh (4208 m) v petih do šestih urah.
Ura se je ustavila ob 4.15
Ura na roki ene izmed žrtev, ki so jo odkopali v Whymperjevem kuloarju, se je ustavila ob 4.15. Velikanski ledeni serak se je utrgal nad tremi navezami. Plaz je bil širok 200 in visok 7 do 8 metrov. Verjetno je najprej zasul francosko navezo, nato nemško in na koncu še tri Italijane. Vsi so bili zelo izkušeni plezalci, za katere sicer zelo naporna, vendar ne najtežja smer na Mont Blancu ne bi smela biti problem.
Reševalno akcijo so sprožili italijanski plezalci, ki so bili oddaljeni 150 metrov od kraja, s katerega se je utrgal serak. Po brezžičnem telefonu so sporočili vest o nesreči v zavetišče Boccalatte. Reševalci so bliskovito hitro prileteli s helikopterjem na kraj tragedije. "Na prvi pogled je bilo očitno, da se je pripetila huda nesreča. Dve trupli smo našli takoj, z lavinskimi psi pa kmalu še tretje. Bili so italijanski plezalci. Jasno je bilo, da za druge ni rešitve," je povedal eden izmed gorskih vodnikov reševalcev. Prvim reševalcem so se kasneje pridružili še drugi, a so morali iskanje petih preostalih plezalcev prekiniti okrog poldneva, in sicer zaradi nevarnosti novih plazov.
V trenutku nesreče je bilo na Grand Jorassesu 18 alpinistov. Na tem območju je prečkanje ledenika vselej tvegano zaradi nepredvidljivih razmer.
Žrtve vsako leto
Mont Blanc zahteva vsako leto žrtve, kar gre pripisati dejstvu, da se hoče vsak alpinist povzpeti na najvišji vrh Evrope. Med številnimi tragedijami je težko govoriti, katera je bila najhujša. Slab kilometer niže od letošnje nesreče je 17. februarja 1991 plaz na smukaški progi v Pavillomu zasul 12 smučarjev. Pod Aguille Verte je 7. julija 1964 našlo smrt 14 smučarjev.
Dolga leta je veljala za največjo tragedijo v montblanškem masivu odprava Američana Beana, ki je 5. septembra 1870 odšel z 8 vodniki in nosači na vrh. Ko so sestopali, se je vreme poslabšalo. V viharju je bila vidljivost neznatna. Alpinisti so izgubili glavo. Štirje so verjetno padli v Brenvo, šest so jih našli teden dni ka-sneje na višini 4700 metrov zakopane v snegu. Bržkone jih je zasul manjši plaz, iz katerega se niso mogli izkopati, ker so bili pri koncu s svojimi močmi. Bean je zmrznil, ker je bil preveč utrujen, da bi se rešil. V žepu so našli listek za ženo Hessie: "Že dva dni divja okoli mene vihar. Izgubil sem se in si izkopal luknjo v snegu. Nobenega upanja nimam, da bi se rešil. Za jesti nimam ničesar več. Poslavljam se od vseh."Zgodba je iz časov, ko so domačini prenehali imenovati najvišji evropski vrh Prekleta gora, ker so ga prekrstili v Mont Blanc. Za tiste, ki so te dni izgubili katerega izmed svojih bližnjih na Jorassesu, bo Blanc spet "Maudit".
(ND 15/8-93)