Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dogodki v Gregorinovem stebru

Janez Kosec: Nekaj spominov na dvajset vzponov v plezalni smeri, ki sta jo preplezala Janez in Miro Gregorin, na današnji dan, pred osemdesetimi leti ...

Bilo je daljnega leta 1964, poleti, ko popoldanske nevihte niso bile redkost. Na Kokrskem sedlu smo bili zbrana druščina alpinistov in pripravnikov. Z Jernejem Koritnikom, takrat že alpinistom, in s Tonetom Železnikom smo se dogovorili za eno krajšo smer, ki bi jo še pred kakšnimi nevihtami končali. Odločili smo se za Gregorinov steber v Mali Kalški gori. Ni šlo vse po planu, tako da nas je že v tretjem raztežaju ujela nevihta. Megla, grmenje, sodra, voda v slapovih. Nič prijetnega nisem doživel pri mojem prvem plezanju te smeri. Pa vendar sem si rekel: »V suhem in lepem vremenu mora biti to krasna plezarija. Še bom šel.« In res smer se mi je tako priljubila, da sem jo tiste čase skoraj vsakič ponovil, kadar sem bil na Kokrskem sedlu. Kar dvajset ponovitev sem naštel.

»Ne vem, tolikokrat ponavljaš isto smer,« mi je kdo rekel. Odgovor je bil preprost: »Plezam za sebe. To je uživaška plezarija za sebe, za dušo. Vsega v malem ima ta smer: hiter dostop, nekaj prečnice, zajedo in še previsno je. Težavnost osrednjega težjega dela je pa tudi V. stopnje.« S soplezalci in soplezalkami ni bilo nikoli problema. Včasih, ko sem prišel sam na Kokrsko sedlo brez soplezalca, se je vedno kdo našel, da se mi je pridružil v navezo. Tri ponovitve pa sem opravil sam – brez soplezalca.
Pri tolikih obiskih v steni so se zgodili tudi manj veseli in tragični dogodki. Septembra 1965 se je pri padcu v spodnji zajedi hudo poškodoval Vojko Leban. Na Kokrskem sedlu nas je bilo tedaj več kamniških alpinistov – pripravnikov. Nemudoma smo odhiteli na pomoč. Nekateri z vrha smeri, sam pa sem odhitel do ponesrečenega po smeri. Z Jakom – Janezom Uršičem, ki se je spustil po zajedi od zgoraj, sva ponesrečenega oskrbela za transport. S pomočjo vseh smo ga nato prenesli na rob stene, nato pa z improviziranimi nosili na Kokrsko sedlo in naprej v dolino. Ponesrečeni je bil vseskozi v globoki nezavesti. Imel je močno poškodovano glavo, po zdravljenju pa so mu ostale trajne posledice.

Še en dogodek v zvezi z Gregorinovim stebrom je zaznamoval mojo pripravniško dobo alpinista. Po petih letih mojega alpinističnega pripravništva, vključno z osemnajst mesečnim vojaškim mirovanjem, smo na AO pripravili sprejem med alpiniste. Sprejem je bil načrtovan za 9. decembra 1967, ob sedmih zvečer v Kamniški Bistrici. Z Bojčem Pollakom sva se dogovorila, da bi šla še prej v Gregorina in planirala tako, da bi bila še do sprejema nazaj. Takrat sem bil že desetič v stebru, vendar nikoli pozimi ali v zimskih razmerah, kakršne so takrat bile. Z vrha je bilo vse lepo »pocukrano« s pršičem, od spodaj pa niti ne preveč zastrašujočega izgleda. Na sedlu sva modrovala: »Poleti dve uri, pozimi štiri ure. Greva! Časovno se bo izšlo.« In vstopila sva, ura pa je bila že okoli dvanajste. Kar težko je pisati o svoji začetni mladostniški neizkušenosti, o napakah, na katerih se učimo postati boljši, zrelejši. Vse je v redu, dokler napake nič ne stanejo.

Napredovala sva počasi, mnogo prepočasi, da bi uspela priti do sprejema v Kamniško Bistrico. Ni nama šlo. Vse je bilo v ledu, temperatura krepko pod nič, pa še noč. Na sedlu so bili še ljudje. Z vpitjem sva jim sporočila, da sva v redu, da bova zakasnila v Bistrico in naj to nekdo sporoči v dolino, da ne bo kaj narobe. Ne vem, kako je bilo razumeti vpitje z ene in druge strani, da je bil rezultat sporočila v dolini tak, kot je bil: »Dva kličeta na pomoč«. Da bi bila mera polna, pa sva kasneje izvedela, da si je planinec, ki je hitel s sporočilom v dolino, poškodoval nogo. Nikoli nisva izvedela, kdo je to bil, da bi se mu vsaj opravičila in zahvalila. Okoli dvaindvajsetih sva sestopila na Kokrsko sedlo. Zdirjala sva v dolino. Nad gozdno mejo so se nama približevale svetlikajoče lučke. »Reševalci,« pomislim. Namesto na sprejem alpinistov so odšli v reševalno akcijo. Nesporazum s sporočanjem: iz »zakasnila bova« v »rabiva pomoč«. Obkrožili so naju reševalci. Pogovorili smo se. Čutil sem, da so jezni nad najinim neodgovornim dejanjem, kar zadeva poznega vstopa v steno, hkrati pa sem čutil, da so zadovoljni, da se je tako izteklo in da se lahko obrnejo v dolino. Čez leta sem tudi sam kot gorski reševalec doživljal enake občutke nad udeleženci, ki so s svojo nepremišljenostjo in neodgovornostjo sprožili iskalne ali reševalne akcije. Vodja reševalcev Tone Škarja nama je dal oster poduk: »Mislita, da smo reševalci kakor angelčki, da bomo kar prileteli po vaju in vaju odnesli v dolino domov!« Če pomislim sedaj na čas mobilnikov, bi bilo res dobro, če bi bili. Sprejem med alpiniste sem si za tisto leto dokončno odpisal. Sem ga opravil leta 1969, ko sem bil sprejet že tudi kot pripravnik v GRS.

Janez Kosec

 

 


Gregorinov steber
- Mala Kalška gora

Prva plezala Janez in Miro Gregorin 26. 7. 1932
1. ZP: Dular - Savenc, PP že opravljena VI-/lV+
Dostop: S Kokrskega sedla po markirani poti proti Krvavcu do stene Kalške gore. Tik pred steno levo navzdol v grapo in po policah
levo do rušnatega podstavka, levo od izrazite grape. 15 minut.
Opis: Po drnu in gredi rahlo proti desni navzgor do manjše votline. Tu levo čez plat na razek in naravnost navzgor na stojišče na plati pod navpično steno. Levo 5 metrov čez ploščo. Po navpični zajedi navzgor, rahlo proti desni na poličko. Po desni poči čez plati navzgor. Pod vrhom prestop v levo poč in naprej na grebenček. Rahlo proti levi navzgor v škrbinico. Naprej po razu ter levo ali desno mimo zoba. Dalje levo do zajede-žleba. Po njem naravnost navzgor približno 2 raztežaja na vrh.


Glas gora/G-L - Danilo GolobDoživetje

G-L: Janezu Gregorinu ... Spominski časopisni izrezki, objavljeni ob smrti alpinista, časnikarja in pisatelja Janeza Gregorina (1911- 1942)

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti