Delo, Šport: ... O Triglavu za tuje planince

Planinska založba PZS je že pred leti izdala zanimivo knjižico prof. Marijana Krišlja, Bil sem na Triglavu. Tej sta sledili dve pri­redbi za tuje planince - Triglav v nemškem jeziku in How to climb Triglav, v angleškem. Zara­di atraktivnega videza, priročne­ga formata in kvalitetne vsebine so vse tri publikacije že pred ča­som izginile iz naših knjigarn.
Novi izdaji Triglava za tuje obiskovalce (potrebovali bomo vsaj še italijansko verzijo) sta pri­šli kot nalašč. Enakega videza, pravzaprav le z manjšimi korekturami in najbolj nujnimi prired­bami, enako opremljeni (Tadej Tozon, karte Vili Kos) je natisni­la Mladinska knjiga, naprodaj pa so (vsaj) že v ekonomatu PZS.
Tine Mihelič, Peter Soklič, Pa­vle Šegula, Miran Trontelj in To­ne Wraber so pripravili jedrnat, toda izčrpen tekst: vse kar potre­buje obiskovalec Triglava, vse­eno od kod se odpravi na vrh našega očaka. Redakcijsko delo nove izdaje je prevzel Stanko Klinar, ki je tudi prevajalec v an­gleški jezik, pod nemškega pa sta se podpisala Anton Janko in Almut von Andrian. Povejmo še, da je na koncu vodniškega dela (v obeh izdajah) tudi kratek slo­varček, ne manjka seznam tri­glavskih planinskih postojank z najpomembnejšimi podatki.

FRANCI SAVENC

Tri nove smeri v steni Illampuja
Ugodna bilanca naših alpi­nistov v bolivijski Kraljev­ski verigi
LJUBLJANA - Iz Bolivije je z nekoliko zamude prišla poz­dravna razglednica (po načrtih ob odhodu si skoraj obetamo vsaj nadaljnje podrobnosti, kma­lu pa naj bi se vsi skupaj tudi vrnili) naših letošnjih odprav v bolivijsko Kraljevsko verigo - Cordillero Real. Iz kratke vse­bine je mogoče razbrati, da ima­mo v Illampuju (6350 m), enem najpomembnejših vrhov Bolivi­je, kar tri nove smeri. Nada Manana po razu v levem delu, ki sta jo 25. junija v šestih urah preplezala (ED-, 11 h, 900 m) Miha Vreča in Mare Vrevc. Pa­ris - Texas sta v desnem delu stebra na desni preplezala (ED, 850 m) Matjaž Jamnik in Miha Kajzelj dan kasneje, za uresniči­tev svojih načrtov pa sta največ časa potrebovala Dušan Debe­lak in Tomaž Žerovnik: v dneh od 25. do 27. junija sta v lepem kombiniranem stebru v desnem delu stene preplezala smer »Skrivnost Alpos« in jo ocenila z ED+ (VII-, A3, 90°V+, 60-80°, 850 m, 30 h).

T.Č.

Podgornik v ledni steni Cerro Adele
Alpinist iz AO Nova Gorica je v sedmih urah opravil prvenstveni vzpon
KRANJ - Iz Patagonije se je vrnil Peter Podgornik (AO Nova Gorica). S Pavletom Kozjekom sta imela najprej v načrtu prven­stveni zimski vzpon v južni steni Aconcague, vendar je Kozjek zbolel in Podgornik je sam nadaljeval v Patagonijo. Tam naj bi se dobila s soplezalcem iz Idrije, vendar ta zaradi znanih razmer v Slo­veniji sploh ni mogel od doma.
Tako se je sam odpravil pod vzhodno steno Cerro Adele v bližini bolj znanega Cerro Torreja. V približno 7 urah plezanja je splezal v 1200 metrov visoki steni novo smer, ki jo je poime­noval Tujec v noči. Na dveh me­stih, ki sta bila visoka približno 50 metrov, se je naklonina ledu gibala med 70 in 80 stopinjami, s približno isto naklonino je bilo še nekaj krajših mest, ostalo pa je bilo med 50 in 60 stopinjami. Med plezanjem je imel težave z vetrom, ki ga je ves čas zasipa­val s snegom. Tudi sestop z vrha Cerro Adele ni bil preprost. Kakšnih 500 metrov plezanja v naklonini 50 do 60 stopinj, po­tem pa še nevaren prehod prek ledenika.
Patagonija je v zadnjih letih precej obiskana, vendar v polet­ni sezoni. Kot kaže, pa patagonske stene za sedaj v zimskem ča­su (ki je v tem delu takrat, ko imamo tukaj poletje) ne privab­ljajo prav veliko plezalcev. Pod­gornik je bil na tem področju le­tos popolnoma sam.

T. Č.

V Bohinju spet 4. avgusta
Na umetni steni pri hotelu pod Vo­glom bo 4. avgusta tekma za plezalce pod dvajsetimi leti. Prijave sprejema Alpinum na tel. 061/723-441. Štartnine ni.

Iz Ospa
Igor Oblak (AS Žiri) je 22. t. m. opravil solo ponovitev Gobe in Stare smeri. V navezi s Klemenom Kobalom pa je potem prosto ponovil smer JLA v Šitah.

T. Č.

Tri tedne plezalne šole v Bohinju
Tudi tekmovanje na umet­ni steni turističnega dru­štva Alpinum
BOHINJ - V hotelu Pod Vo­glom imajo že tretji teden šolo plezanja, ki jo vodi Srečo Rehberger. Tokrat jo obiskuje dvanajst mladih, nekateri pa so se že pome­rili tudi na umetni steni, ki so jo prizadevni delavci turističnega društva Alpinum zgradili na depandansi hotela.
Prejšnjo nedeljo se je na tekmi zbralo več kot dvajset plezalcev, starih od deset do dvajset let. Tekmovali so v dveh smereh: polfinalni z oceno VII in finalni, oce­njeni z IX-. Tekma je privabila množico gledalcev, končni rezul­tat pa je bil zelo tesen. Po pričako­vanjih je zmagal Kranjčan Nejc Zaplotnik, a le za las pred Anderletom in Klofutarjem iz Tržiča, ki sta zasedla drugo mesto. Edina plezalka, ki se je udeležila tekmo­vanja, Nataša Stritih (Tržič), je osvojila četrto mesto, peti pa je bil Robert Podlipnik iz Bohinja. Na­grade za najboljše so prispevali: Žito Gorenjka-Lesce, Čevljarna Ratitovec-Železniki in Montana, trgovina z alpinistično in plezalno opremo iz Škofje Loke. N.R.

Tržičani v Dolomitih
Aljaž Anderle, Filip Bence, Janez Primožič in Slavko Rožič (vsi člani AO Tržič), so bili sredi tega meseca v Dolomitih. V Tofani so ponovili Constantini-Apolonio (VI, A2), južni raz malega stolpa Falzarego (VI, V), v Petih stolpih pa so ponovili Finsko smer (VI) in smer Cortinskih veveric (VI, Al).

T. Č.

Novosti iz Paklenice
Boris Čujič je konec meseca junija skupaj z Žarkom Kaličaninom prosto ponovil Klin, zatem pa še smer Welcome, obe v steni Anič kuka. Za četr­ti, najtežji raztezaj te smeri, predlaga oceno 7b (Lukič je ocenil 7a+), za osmi raztežaj 6a+, za enajsti pa 7a/ 7a+.
Potem pa sta oba opremila še eno krajšo smer v kanjonu, in sicer v kamnitem bloku, ki stoji ob poti za Aniča Luko (okoli 15 metrov za drugim mo­stom levo nad stezo). Visoka je okoli 10 metrov, precej previsna. Čujič, ki jo je preplezal, je težave ocenil 7b+, ime te nove smeri pa je Kamen mo­drosti.

T. Č.

Mladi plezalci
PD Žiri, ki je lani slavilo 40-letnico organiziranega delovanja, je med dru­gim v OŠ postavilo umetno plezalno steno. Sedemnajstim mladim, ki so obiskovali planinsko šolo, se je pri­družilo še 25 učencev, ki so se vključili v plezalni krožek in že uspešno sodelujejo v slovenskem pokalu za mlade plezalce.

Pestro delo PD Hrastnik
Planinsko društvo Hrastnik je na novo uredilo društvene prostore, v katerih ob torkih in četrtkih popold­ne dežurajo za stike s članstvom in javnostjo. Že šesto leto izdajajo glasi­lo Naša pota, iz katerega je lepo raz­vidna njihova aktivnost. Lani so imeli kar 59 akcij, od izletov do predavanj. V akciji »Ciciban - planinec« je sode­lovalo 154 otrok. Planinski odsek na OŠ je lani pripravil 9 enodnevnih ter po en dvo in tridneven izlet, devet­dnevni tabor v Preddvoru in planin­sko šolo.

Pred 100-letnico
Planinsko društvo Kamnik deluje že 98 let, zato so se že resno lotili priprav na 100-letnico, ki jo bodo pro­slavili leta 1993. Po številu članstva (lani so jih imeli 3007) so na tretjem mestu , v Sloveniji (takoj za PD Vele­nje, ki pa ima le tri člane več). Je eno redkih PD, v katerem število članstva ne upada, v občini Kamnik je včlanjenih v planinsko organizacijo kar 11%. Omeniti kaže tudi, da se PD Kamnik aktivno vključuje v reševanje ekoloških vprašanj. V Kamniški koči na Kamniškem sedlu so uredili napra­ve za izkoriščanje energije.

PD Integral Ljubljana
V ljubljansko planinsko društvo In­tegral je včlanjenih (seveda po podat­kih za 1990, saj bodo letošnji znani šele konec leta) kar 467 predšolskih otrok iz VVO Andersen; 344 otrok je končalo akcijo »Ciciban - planinec«, sto pa jih je (v štirih skupinah) sodelo­valo v mali planinski šoli, ki so jo pripravili v postojanki na Planini pri Jezeru.
Tudi gospodarski odsek, ki skrbi za Kočo na Planini pri Jezeru (1453 m) v osrčju Fužinarskih planin, je priza­deven. Ob rednih vzdrževalnih delih, dograjujejo pomožni objekt, v kate­rem bodo tudi prenočišča, še posebno skrb pa posvečajo raziskavam virov pitne vode, pripravi zajetja in kanali­zacije (s čistilno napravo).

Na planini Viševnik
Planinsko društvo Drago Bregar - Ljudska pravica iz Ljubljane je od­prlo Zavetišče na planini Viševnik (ok. 1625 m, med Pršivcem in Grivo v Fužinskih planinah, manj kot pol ure hoda od koče na Planini pri Jeze­ru) že 20. junija 1987. Čeprav zavetiš­če ni odprtega tipa, radi postrežejo vsem, ki to želijo; ob vikendih namreč v njem dežurajo člani društva. Lani so kupili solarne celice za pridobivanje električne energije, uredili so okolico, namestili klopi in prostor okoli zave­tišča tudi ogradili.

Planinska skupina Podgora
Iz zapisnika občnega zbora PD Snežnik Ilirska Bistrica je (med dru­gim) razvidno, da so ustanovili še pla­ninsko skupino Podgora, ki bo delo­vala na območju štirih podgorskih va­si. Ob rednem izvajanju (predvsem izletniškega) programa so si zadali tu­di nalogo, da zgrade malo planinsko postojanko na Kozleku. Zbrali so že precej denarja, z delovnimi akcijami so opravili vse začetna dela: izkope, dovoz gradbenega materiala, dokon­čan je že kletni del koče s temeljnoploščo... in pridobljena so vsa po­trebna dovoljenja.

Koča na Kriški gori
Članom PD Križe in ljubiteljem Kriške gore je v dveh mesecih uspelo podreti stari del lesene koče in na istem mestu pozidati novo - zabetonirati ploščo in postaviti ostrešje. V tem času so opravili 1800 delovnih ur in s tovorno žičnico prepeljali 55 ton gradbenega materiala.

Obiskovalcem Tatranskega parka
Planinska zveza Slovenije je dobila v vednost odlok o rezervatih v Tatranskem narodnem parku, ki je začel ve­ljati 1. maja letos. Ker dodatno zožuje dostopna območja, gibanje je praktič­no dovoljeno le po markiranih poteh, priporočamo vsem, ki namerjajo obi­skati Tatre, da ga temeljito preuče. Kopija Odloka je na razpolago v pi­sarni PZS.

Planinsko športni kotiček
Tako se imenuje rubrika, ki jo že dlje časa ob petkih vrti na svo­jih valovih Radio Kranj ob 13.20. Nekatera PD v tej rubriki že vse­skozi redno sodelujejo, k sodelo­vanju pa vabijo tudi druge. Obve­stila sprejemajo po telefaksu št. 064/211-965 ali po telefonu št. 064/212-825 in212-826. Naslov za pošiljanje pismenih obvestil je Radio Kranj, Trg revolucije 1, 64000 Kranj.

Sfinga - vrhunski cilj nekega obdobja
V privatnem založništvu Mont je izšla knjiga Anteja Mahkote, razširjena in dopolnjena izdaja Sfinge, ki obsega 366 strani - Knjiga o junakih, ki jih skoraj ni več med nami
V privatnem založništvu Mont je tik pred začetkom slovensko jugoslovanske vojne kot prva izšla 366 strani debela druga, razširjena in dopolnjena izdaja knjige lastnika založbe Anteja Mahkote »Sfinga«, ki se mu je konec leta 1979 tako mudilo s tem delom, ki mu ga je izdala Cankarjeva založba, da mu je proti koncu pošla koncentra­cija in je zadnji del nekoliko zvodenel. Zdaj je dopisal tri poglavja (Most, Trisul in Nagrobnik), zvišal napetost zadnjega dela in sloven­ska planinska literatura je dobila zanesljivo eno od svojih najboljših del, kar jih premore.
Sfinga je knjiga o junakih, ki jih skorajda ni več med nami: o veliki svetovni alpinistki Nadji Fajdiga, ki ji je delo posvečeno, o Marku Dularju, Barbki Lipovšek - Ščetinin, Alešu Kunaverju, Cirilu Debeljaku - Cicu, Branku Pretnarju, Toniju Hiebelerju, Lionelu Terrayu, Dietru Machartu, Andreju Robiču in še kom. Pa tudi knjiga o junakih, ki so še med nami, predvsem o Anteju Mahkoti, vrhunskem alpinistu srednje generacije, ki je za nekaj časa vse drugo v življe­nju obesil na klin in samo plezal, največji del najtežje smeri tistega časa, ker je hotel biti najboljši in se preživljati z gorskim vodništvom. Je tudi »nova knjiga iz starih časov«, kot jo je avtor predstavil na tiskovni konferenci v Ljubljani, »v kateri se je v res­nici zgodilo vse, kar je v njej popisano, le da se vsak dogodek ni zgodil natančno tisti čas, kot je postavljen v knjigo,« To je Mahkota naredil name­noma: zaradi dramaturgije vsa­kega poglavja posebej, ki ga kot napeto zgodbo iz romantičnih časov še nepreplezanih vseh slo­venskih sten ne prebira samo al­pinist ali prijatelj planinstva, am­pak vsak ljubitelj napetega bra­nja o dogajanjih v naravi. To je vešče napisana knjiga za vsako­gar, ki ima rad gore in pusto­lovščine v njih. »Če v mladih lju­deh ni želje po pustolovščini,« piše avtor, »bo usahnila, bo od­mrla vsaka civilizacija.« In od­krito priznava, kar je govoril že takrat in kar je bilo za tiste čase skoraj greh v alpinističnih vr­stah: »Nisem romantični alpi­nist, marveč športnik, ki se pote­guje za uspeh, za rekord.«
Česa vsega Mahkota in njego­va generacija niso plezali! Seve­da so ogromno plezali tudi že prej in tudi pozneje, vendar je imela komajda katera plezalska generacija pri nas tako veščega popisovalca, kot je Mahkota. Bralec skupaj z avtorjem in nje­govimi soplezalci ob branju do­življa zmagoslavja močnih mladeničev in mladenk, ki so jim uspevala dejanja, kakršna so dotakrat komajda komu (ali pa v nekaterih primerih celo niko­mur), trepetajo zanje, ko bežijo pred padajočim kamenjem, le­dom, plazovi in neurji, in še dol­go premišljujejo, kakšna groza je morala biti takrat v steni, da se je Mahkotova soplezalka, vrh svetovnega ženskega alpinizma tistega časa, hotela že odvezati z vrvi in se pognati v globino, da bi bilo konec trpljenja.
Knjiga nikakor ni malikovanje gora, niti ni pretirano povzdigo­vanje herojskih alpinistov in po­pisovanje njihovega trpljenja v mejnih situacijah ob nenadnih spremembah vremena. Toda z drugimi besedami je povedano prav to: v severno steno Matterhorna, na primer, si do takrat še nikoli ni drznila iti ženska - pa sta šla Fajdigova in Mahkota in jo preplezala kot edina naveza, ki je bila tiste dni v steni: nem­škega alpinista je takrat do smrti pobilo kamenje, italijanskega pa hudo ranilo. Menda je Mahkota, kot pravi nekje v knjigi, »tvegal in verjel, da se močnim in napa­dalnim ne more nič zgoditi«.
Toda kjerkoli je Mahkota bil, kamorkoli se je odpravil plezat, od vsepovsod se je v mislih vra­čal v steno Triglava, s katero za­čenja in končuje knjigo, in v Sfingo, del te stene, ki ji je kakšno desetletje želel poljubiti lice, prek katerega je na vsak na­čin hotel splezati, dokler mu leta 1966 to ni uspelo (in soplezalcu Petru Ščetininu kajpada tudi). Med začetkom in koncem pa so napete in vsaj deloma tudi duho­vite zgodbe iz Dolomitov, Cen­tralnih Alp, Kavkaza, Pamirja, Himalaje, Kilimandžara in Fudžijame (slednja je le omenjena), kjer je Mahkota puščal svoje smeri. Tudi začetki slovenskega himalajizma so nazorno prikazani v tej knjigi, saj je bil avtor član prve jugoslovanske odprave v to pogorje (na Trisule) ter po­leg Aleša Kunaverja in Marjana Keršiča-Belača najuspešnejši plezalec odprave.
Čeprav je Sfinga Anteja Mah­kote romansiran del določenega obdobja slovenske alpinistične zgodovine, je iz njega mogoče natančno videti, kako so naši plezalci vseskozi »drug drugemu stali na ramah« in uspehov te generacije ne bi bilo brez dela prejšnjih slovenskih alpinističnih rodov. Je pa vsekakor v tej knji­gi popisan eden od slavnejših in uspešnejših delov te zgodovine, ki je poleg vsega predstavljen ta­ko, da bo »Sfinga« v zasebnih planinskih knjižnicah postavlje­na na častnem mestu. In bo vsak izvod prav gotovo večkrat pre­bran.

MARJAN RAZTRESEN