Jutro (1932) - Petruška: Par lepih dni je bilo, barometer ni slabo kazal in tudi pravi veter je pihal, pa me je izvabilo na Gorenjsko v hribe.
Do Tržiča sem se peljal, ob dveh popoldne sem bil tam, pa sem jo mahnil kar skozi mesto po trdi državni cesti proti Sveti Ani.
Sonce je pripekalo in nahrbtnik je postajal vedno težji in nadležnejši, planinski čevlji se niso mogli navaditi trdih, ravnih tal in če bi bili drugi časi, bi jo zavil k Ankeletu na čašo piva ali kozarček cvička, pa bi počakal večerne sapice pihljanja. Toda pri meni je bilo vse natančno prešteto, šel sem mimo Ankeleta in mimo Zvirca in niti pogledati se nisem upal v ono stran, da ne bi bil preslepljen, ker potem bi moral kmalu pokazati hribom hrbet in se vrniti v Ljubljano peš.
Malo pred Potočnikom krenem s ceste na levo vkreber mimo zapuščenega rudokopa po ozki zaraščeni dolinici proti planini Preval. Spočetka hodiš po dobro ohranjenem kolovozu, — ljudje napravljajo ob potoku drva in jih vozijo v Tržič, — toda pot postaja vedno bolj strma in preide kmalu v navadno gorsko stezico. Tam se košate stoletne bukve, skozi katere ne posveti nikoli sonce. Prijetno hladno je in zeleno mahovje te vabi k počitku. In tišina vlada okoli, niti ptičev ne slišiš, le visoko gori nad teboj zvene kravji zvonci.
Do noči je še daleč. Snamem nahrbtnik, razgrnem ogrtač, pojem košček kruha s česnom in lukom, izpijem kozarček vode, pa se zleknem po mahu. Kakšen užitek je to! Čisto sam si daleč naokrog, na vse skrbi in težave pozabiš, z rokami si podložiš glavo in opazuješ listje nad teboj, kako se maje v rahlem vetru. Med debli dreves vidiš, kako se sveti na oni strani smrekov gozd. Torej je sonce še visoko!
Nočujem v pastirski koči na Prevalu (1309 m). Zbudim se ob jutranjem svitu, pogledam skozi okno in vidim, da je na daleč in na blizu vse v megli. Mrzel veter piše sem od Kamniških planin, vse skupaj pa ne obeta nič dobrega. Vprašam pastirja in planšarico, ali bo dež, a nobeden mi ne ve povedati.
»Bog ve, kaj bo, ker pri nas pride dež od vseh strani, pa ravno tako tudi lepo vreme; dobrega se pa nič ne obeta. Znabiti bo res še deževalo!«
Vstopi gospodar planine, ki je prispel pozno zvečer sem gori. Spremi me par korakov kvišku in mi pokaže smer poti, ki vodi do Vilfanove koče čez prostrane senožeti na južnih obronkih Begunjščice. Grem po stezici kvišku, potem par korakov navzdol in zopet položno navzgor, vedno višje in višje. Pastirska koča se skrije za drevjem, zadnji par živine je za menoj. In ko stopam sam samcat v megleni somrak, čutim še bolj, kako sem tesno zvezan na prirodo. Sredi bujne, razkošne gorske flore se čutiš tako domačega, kakor bi rasel s temi zvončki, encijani, kukavicami, lilijami in murkami od samega začetka kakor brat med brati brez zlobe in zavisti in poln ljubezni in dobrote.
O, ti moj Bog, si mislim, koliko lepote si raztresel po tej naši ljubi žemljici. V vseh oblikah in barvah in velikostih cvete in duhti na tem kraju na tisoče in tisoče najlepših cvetlic od materne dušice do murke in planike, od bodeče neže do kranjske lilije in ni ga človeka, ki bi jih mogel nazvati vse po imenu! — In kakor v potrdilo potegne veter in me omami z duhtenjem cvetlic in zašumi med njimi kakor prisrčen pozdrav.
Hodim še precej časa. a stezica se vzpenja med senožeti vse višje in višje skoraj pod skalovje Begunjščice. Na stezici nekaj gomazi. To so mravlje, ki gredo na delo. Tudi debel črnorumen čmrlj prileti od nekod, srka med najslajših cvetlic. Mravlje in čmrlji mi povedo, da ne bo dežja, ker pred dežjem ostanejo lepo doma. In res časih se megla za trenutek pretrga in tedaj se mi pokažejo Begunje, Radovljica in drugi kraji v najlepšem sončnem sijaju. Tu pa brije veter in ti hladi razgreto čelo in megla se ovija okrog ruševja in skalovja in oroša cvetlice in trave z najdrobnejšimi kapljicami.
Kaj pa je to? V skali mala vdolbina in od tam teče najčistejša, najhladnejša vodica. To je znameniti studenec Roža, ki izvira tako visoko iz neder glavnega vrha Begunjščice. Seveda odložim nahrbtnik in pijem. Izborna voda. nikjer drugod ne dobiš take v teh krajih, le onstran Begunjščice na Zelenici blizu smučarske koče izvira skoraj njej enaka.
Od tu se spušča steza vedno nižje proti Vilfanovi koči. Ne vem. kaj je to, da je baš na Begunjščici tako visoka trava in sploh tako bujna flora. Ali je temu vzrok udobna lega ali so krive tega mogoče mnogovrstne rude, ki počivajo v Begunjščici in blagodejno vplivajo na rastlinstvo. Res je, da nisem še nikjer na svojem potovanju videl kaj sličnega, pa povrh še na tako ogromnem prostranstvu. Ko hodiš po teh livadah, se ti zdi, kakor da je to velik negovan angleški park, ali lepše rečeno: pravi božji vrt. Kdor pride sem gori, vem, da bo a menoj istih misli.
Stezica vodi doli k Vilfanovi koči po ne prestrmem pobočju, le na enem kraju, v Kevdru, se spusti v skalnat jarek, kjer je treba malo pazljivosti, drugače je pa pot prav prijetna.
V koči izpijem čašo čaja, potem pa ležem zunaj na klop in opazujem, kadar se megla pretrga, lepoto gorenjske pokrajine, ožjo domovino Prešerna, Bled in okolico. Okoli enajste ure se poslovim od prijazne gospodinje in grem proti vrhu Begunjščice. Vem, da danes ne bo razgleda, toda jaz hočem iti z vrha doli na Zelenico, da si ogledam goro tudi s severa, druge krajše poti kakor čez vrh pa ni.
Megla mi še vedno nagaja, časih ne vidim niti deset korakov pred sabo. Pridem do kažipota: Na Stol 5 ur, na vrh ¼ ure, pa si mislim: Kaj boš hodil na vrh meglo gledat. kar doli se spusti čez to škrbino!
Vidim pred seboj v megli začetek plazu, več ne. Ne vem, kaj naj napravim, kar v neizvestnost ne pojdem. Vzamem Badiurovega Vodiča in preberem, kar piše o tem potu, njemu zaupam. Spustim se po pesku doli. Prav lepo gre. Spodaj je debelejše kamenje, tam je malo bolj sitno, vendar je vsa pot prav zanimiva. Na velikih skalah sredi plazu so markacije. Spodaj v dolini jih zgrešim, pa ni nič hudega: zjasnilo se je in imam pastirsko kočo na Zelenici ravno pred seboj.
Ne zavijem h koči, temveč ob potoku po dolini kvišku. Tudi ta dolina je nad vse lepa in njena flora bujna. Visoke, skoraj navpične stene obkrožajočih jo gor, pa ji dajejo čar divje romantike. Pri lepi, novi smučarski koči v vzhodnem, najvišjem koncu doline, se ustavim,, da izpijem kozarec mleka in da si natoči iz bližnjega studenca ledenomrzle vode. Pravijo, da prihajajo ljudje od blizu in daleč pit to vodo, ki je baje zelo zdravilna.
Par korakov za kočo se ti odpre pogled na Ljubelj, na cerkvico sv. Ane in na Bornovo graščino in tu se začne pot strmo, toda v zelo lepo speljanih vijugah. spuščati v dolino.
Čez dobre pol ure sem že pri Sveti Ani. Iz Bornovega doma se razlega gramofon. Tauber poje: Dein ist mein ganzes Herz ...
Počasi korakam spet po trdi državni cesti, po krasni dolini Mošenika navzdol, zašpilim pri Potočniku klobaso in ko se znoči, sem že v Tržiču.
Petruška
Jutro, 7. avgust 1932