Jutro (1932): Solčava, 6. avgusta.
Bolj kakor drugod čutimo pri nas svetovno krizo. Čudno ni. Lesna trgovina je v popolnem zastoju, enako nam je našo živino nemogoče spraviti v denar. In le ti dve panogi sta bili vir dohodkov tukajšnjih prebivalcev. Lesna trgovina ni donašala le kmetu dohodkov, temveč je bila vir zaslužka kočarju in delavcu-siromaku. Slednja dva sta si s sekanjem, obtesovanjem in plavljenjem lesa trdo služiti a vsakdanji kruh. Osobito plavljenje lesa ni igrača. Plavi se zgodaj pomladi, ali pa v pozni jeseni, ko je naša Savinja ledeno mrzla. Ubogi plavci so po cele dneve in največkrat do pasu v vodi in ni dvoma, da bi mestnim mehkužnežem že ob pogledu na nje zašklepetali zobje. Toda naši možje in fantje so že od mladega vajeni broditi po mrzli Savinji. Hudo in trdo je to delo, a še hujše je sedaj, ko jim je tudi ta zaslužek skoro popolnoma odpadel.
Proti severu, na obronkih Mrzle gore in Olševe nas objema državna meja proti avstrijski republiki in ta preprečuje — nekdaj tako cvetočo — trgovino z živino. Naše govedo, posebno pa ovce, so bile znane v Tirolah, v Švici in na južnonemških ravninah. Tako čutijo pomanjkanje že tudi naši najboljši kmetje, bedo v pravem pomenu besede pa trpi kočar in delavec - »holcer«. Kaj koristi lep gozd ali poln hlev najlepše govedi ali drobnjadi, ko pa ne gre ne eno, ne drugo v denar.
Ves up našega ljudstva je sedaj osredotočen v tujski promet. Prepričani smo bili, da se bo v letošnji pomladi pričelo z gradnjo alpske ceste iz Luč, ob potoku Lučnice, mimo kmeta Raka čez sedlo Volovljek na Črno in v Kamnik, to tembolj, ker smo čitali, da je ta cesta ranžirana na prvem mestu v letošnjem banskem proračunu. Da se z gradnjo te prepotrebne ceste letos še potem ni pričelo, ne more biti vzrok drugje, kakor v splošni gospodarski krizi. Vsekakor pa bi bilo umestno, da bi banska uprava kljub vsemu ravno to vprašanje načela. Ne smelo bi se nikakor trpeti, da bi ta od sveta tako oddaljeni, a vendar najlepši kraj naše zemlje, bil izročen propasti. Z gradnjo ceste bi se ne le omilila kriza z zaposlenjem domačinov, temveč bi se odprl svetu, v prvi vrsti pa beli Ljubljani, zgornji savinjski kot. Ljudstvo bi se potem lahko posvetilo pospeševanju tujskega prometa. Gotovo je, da bi se s to cesto usmerilo mnogo ljubljanskih in drugih izletnikov na idilično sedlo Volovljek (visoko 1100 m), v prekrasno dolinico Lučnice, v Luče in Solčavo in nato v res čudovito lepo Logarsko dolino.
Krajevni činitelji se z vsemi silami trudijo, da nudijo tujcu udobnosti, ki jih je pri sedanjih prilikah sploh mogoče nuditi. Vse to pa ne izda mnogo, dokler tudi kraji ob zgornjem toku Savinje ne dobe električne razsvetljave. Kaj vse se dela z velenjskim daljnovodom! Na kraje ob zgornji Savinji, ki so vendar v neposredni bližini Velenja, se pa popolnoma pozablja.
Osobito kraj Luče, ta lepa gorska vasica, ki je kakor ustvarjena, da postane naše najlepše gorsko letovišče, pogreša v prvi vrsti elektrike. Domačini te vasice so sicer marljivi in po svojih močeh olepšujejo svoj kraj, da bi nudil letoviščarjem udoben oddih, manjka jim pa poleg elektrike tudi vodovod. Lučani bi si zgradili pred par leti že lastno električno centralo; ker pa je bilo rečeno, da se bo tudi Gornje Savinjska dolina zvezala z velenjskim daljnovodom, so načrt opustili.
Enako tekmujemo tudi v Logarski dolini, kdo bo tujcu boljše postregel, kdo mu nudili večjo udobnost. Vsekakor prednjači v tem stremljenju domača korenina — stari Logar. Njegova hiša je znana daleč okoli; gostu se v njegovi hiši nudi, kar le mogoče. Stari Logar je kmalu uvidel, da je popotnik ali letoviščar zadovoljen le takrat, ako mu da bivališče res udobnost, zato je v pretekli zimi šel temeljito na delo. Zgradil si je z velikimi stroški lastno električno napravo. Kljub bolehanju mu je delo uspelo in letos je njegov dom v zadovoljstvo letoviščarjev, njega samega in njegove pridne družice — logarske matere — lepo razsvetljen. Da sta očka in mamka v resnici zadovoljna, nam dokazujeta sliki; prva kaže oba Logarja v zimski, druga pa v letni izdaji. Na drugi ju vidimo tako rekoč prelevljena in v veselem pričakovanju vsakoletnih letoviščarjev.
Svetujemo ljubljanskim in drugim turistom, ki peš preromajo rajsko lepo Logarsko dolino, ali pa izletnikom, ki se pripeljejo k nam z novovpeljanimi nam prav dobrodošlimi ljubljanskimi avtobusi, da si ogledajo poleg ravnokar dograjenega Planinskega doma in Plečnikovega hotela tudi logarsko domačijo. Prepričali se bodo, kaj more ustvariti pridnost in vztrajnost kmečkega očanca. Namesto, da puščate denar v tujih dragih letoviščih, pomagajte raje nam z izleti v najlepši kot slovenske zemlje. Društvo »Putnik« vam nudi priliko, da v enem dnevu in za mal denar z njenimi avtobusi prihitite k nam in dalje k slapu Rinka in na Okrešelj.
Jutro, 7. avgust 1932
Slovenec, 29. julij 1932