Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gore in človek


Slovenec, 26. avgust 1882

sobota, 2. avgust 1930, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1760

Slovenec (1930): V dobi do skrajnosti razvitega planinstva je težko umeti, da so prevzemale gore človeka minulih dvatisoč let le z grozo in strahom.

In vendar je zopet umljivo, da so neprehodne gore, brez vseh poti, pokrite z ledom in snegom in razjedene s prepadi in globelmi, vzbujale v človeku predvsem strah pred nevarnostmi, ki so mu na vsakem koraku pretile tamkaj. Ves stari vek je zrl v gorah le strašanske ovire, nekako izpačenje narave, ki je bila tu tako nasprotna vsemu, kar se je zdelo človeku starega veka lepo, ljubko in koristno, tako nasprotno skladnosti obdelane ravnine. Hanibalov1 prehod preko Alp se je zdel kakor nezaslišan in celo bogokleten čin, in rimski pisatelji vedno znova opisujejo divjo razdrapanost pustih skalnih labirintov, s katerih je genialni vojskovodja svojim vojakom pokazal kot največje nasprotje smejočo se ravnino reke Pada.
Lucan2 imenuje Alpe »mrzle in grozne«Claudian3 pa pripoveduje o potnikih, ki so ob poizkusu, da bi se vzpeli na gore, okamneli, kakor če bi bili uzrli Gorgino glavo,4 ter jih je z vozovi in konji požrlo brezno.
Sploh je v starem veku malo slišati, da bi kdo hodil na gore, kakor n. pr. Filip Makedonski; in če je to storil, potem ga je zajemal5 samo razgled. Biti je moral že mož, ki je smelo slutil nove svetovne lepote, kakor Tibull,6 da se je vdal občudovanju veličastnih gorskih predelov ledenega Tavra.
Tudi srednji vek človeka ni zbližal z gorami. Menihom, ki so se v pobožni samozataji umaknili v samotne divjine, se je pač že utegnilo sanjati o romantičnem veličastvu gora. Tako Sigebert7 iz Gembloux-ja, ki je živel v 11. stoletju, v svojem spisu o legiji, ki jo je bil cesar Maksimilijan zaradi njenega krščanstva iz Egipta premestil v Galijo, ves začuden občuduje Alpe.
Toda tudi ta pesnik si olajšan oddihne, ko jih po prestanih velikih naporih čez Alpe prijazno sprejme galska zemlja. Vsi prehodi čez Alpe v srednjem veku zapuščajo v ljudeh tako grozo.
Tako piše upr. Leonardo Bruni,8 ki kaže sicer zelo živahno naravno čustvo, v 14. stoletju:
»Mnogokrat, ko sem zrl večne gorske grmade, sta me prevzela groza in strah, in še sedaj ne morem misliti nanje brez groze.«

Ulmski pridigar Feliks Fabri,9 ki je na svojih romanjih večkrat prekoračil Alpe, piše: »Čeprav so gore same strašne in grozne v snežnem mrazu in sončni vročini in se njihovi vrhovi dvigajo v oblake, so vendar doline pod njimi ljubke.
Kozmograf Sebastian Münster10 je »zadrhtel do mozga in srca«, ko je stal na prelazu Gemmi. Petrarca,11 ki se je 26. aprila 1335 [1336] vzpel na Mont Ventoux in smatrajo ta dogodek nekateri kot prvo estetično pojmovanje gora, je vendar vodila le želja po znanosti. In ko se je oziral po širnem gorskem svetu, ga je prevzela misel na zveličanje duše, ki se je bal, da jo na tem potu zanemarja.
Ravno tako imajo znanstvene cilje pred očmi kasnejši hribolazci in raziskovalci gora: papež Pij II. Piccolomini,12 nemška raziskovalca Konrad Gassner13 [Gessner] in Jakob Schenchzer14  [Scheuchzer]. Izjeme so med njimi tisti, ki pri tem občutijo tudi radost. Tako izjavlja Gessner v svojem pismu l. 1441.: Doklerkoli mi Bog ohrani življenje, sem sklenil, da pojdem vsako leto na gore ali vsaj na eno goro, deloma da se seznanim z gorskim rastlinstvom, deloma pa, da okrepim telo in osvežim duha. Kakšen užitek je vendar zreti gorske velikane in dvigati glavo v oblake.«

Ravno tako osamljena je izjava Španca Christovala de Virues,15 ki imenuje Alpe »neskončno božje čudo«, ob katerega pogledu ga prevzema groza, ki jo pa spremlja »neka radost«. Na splošno je do začetka 18. stoletja veljalo o gorah naziranje, ki ga je opredelil Anglež Addison:16 »Alpe prevzemajo človeka z nekako prijetno grozo in predstavljajo najnepravilnejše in najbolj spačene prizore sveta.«
V baročni dobi je zrl človek na gore kot na nekaka čuda, na katerih ga je zanimala velika višina, obsežen razgled, šumeči slapovi itd., in še [Albrecht] Haller17 opeva v svoji znameniti pesnitvi »Alpe« predvsem take čudne stvari. Vendar je njegovo delo zelo vplivalo na sodobnike in potomce in budilo občudovanje do gorskih lepot.
Človeška srca pa so se splošno odklenila goram šele tedaj, ko sta se pojma o lepem in koristnem enkrat za vselej jasno ločila. To pa je storil Rousseau,18 ki je kot prvi z vsem ognjem svoje duše opisal svojevrstno veličastnost gora. Z njim se začne čisto in strastno občudovanje gora, ki izpodkoplje prejšnjo 2000 letno grozo, tako da postane Švica s svojim orjaškim gorskim svetom najpriljubljenejša dežela tujih gostov.

Slovenec, 2. avgust 1930


1Hanibal (okr. 247–183 pr. n. š.), kartažanski vojskovodja, ki je v drugi vojni afriške Kartagine z Rimljani (219–201) začel z drznim prehodom čez Alpe in vdorom v Italijo, večkrat premagal Rimljane in se leta 211 povsem približal Rimu.
2Lucan – Marcus Aeneus Lucanus (39–65 n. št.), rimski pesnik, rojen v današnji španski Cordobi.
3Claudian – Claudius Claudianus (370–404 n. št.), rimski pesnik, rojen v Aleksandriji.
4Gorgina glava – v grškem bajeslovju so tri sestre Gorgone – Steno, Euriala in Meduza – imele na glavi kače namesto las, velike zobe, iztegnjen jezik, bronaste roke in kopita na nogah in včasih zlata krila; ob pogledu nanje je vsako bitje okamnelo.
5Kralja Filipa V. Makedonskega (238–179 pr. n. št.), ki se je takrat povzpel na goro Hem v tedanji Tesaliji (prelaz Beklemeto, 1520 m, gorovje Stara Planina ali Balkan, Bolgarija), je seveda zanimalo, kakšen je razgled z gore po njegovem kraljestvu, in še kako se bo bojeval z Rimljani.
6Tibul – Albius Tibullus (54–19 pr. n. št.), rimski lirični pesnik
7Sigebert iz Glemblouxa (okr. 1030/35–1112), benediktinski menih iz Gemblouxa v Belgiji, kronist in zgodovinar.
8Leonardo Bruni (okr. 1370–1444), italijanski humanist, zgodovinar in državnik
9Feliks Fabri (rojen 1438/1439 v Zürichu, umrl 1502 v Ulmu), švicarsko-nemški pridigar, ki je v svojih knjigah živo in podrobno opisoval svoja romanja in potovanja.
10Sebastian Münster (1489–1552), nemški geograf in kozmograf (kozmografija obsega astronomijo, geografijo in geologijo), avtor Svetovne geografije (44 izdaj), v kateri je prvič tudi Novi svet (obe Ameriki).
11Francesco Petrarca (1304–1374) se je na Mont Ventoux v francoski Provansi povzpel 26. aprila leta 1336 (in ne 1335). Zaradi lepega in nedvomnega sporočila o svojem namenu in lepih doživetjih med vzponom velja za očeta planinske misli.
12Silvij Enej Piccolomini (1405–1464; tržaški škof, od leta 1458 papež Pij II.), je bil leta 1443 v dvorni pisarni nemškega cesarja Friderika III. V svojem zgodovinskem delu o cesarju je omenjal gore; opisal je tudi obred ustoličevanja koroških vojvod in celjske grofe.
13Konrad Gessner/Gesner (1516–1565), učenjak, zdravnik in mislec iz Züricha, je v svojem času veljal za vseznalca. Bil je eden prvih velikih obiskovalcev gora, ki jih je občudoval z velikim veseljem. Povzpel se je na več vrhov (leta 1555 na Pilatus).
14Johann Jakob Scheuchzer (1672–1733), učenjak in zdravnik, je raziskoval in opisoval švicarske Alpe.
15Cristóbal de Virués (1550?–1609?), španski dramatik in pesnik.
16Joseph Addison (1672–1719), angleški esejist, kritik, pesnik in dramatik.
17Albrecht Haller (1708–1777), švicarski zdravnik in botanik ter raziskovalec Alp.
18Jean Jacques Rousseau (1712–1778), francoski pisatelj, filozof in razsvetljenec; s svojim poveličevanjem narave in drugimi idejami je močno vplival na vso Evropo, ki je za njim povzela geslo »Nazaj k naravi.«

Pričujoči članek je verjetno nastal po tujem (švicarskem?) viru in je lep kratek pregled nekaterih pogledov na gore v starem in srednjem veku ter v prvih stoletjih novega veka.

(opombe France Malešič)

 

eXTReMe Tracker