Slovenec (1937): ... ni poznal druge zabave kakor gore. Naše planine so mu bile edino razvedrilo za časa študija in tudi sedaj. V prejšnjih letih je preplezal marsikatero steno in celo nekaj prvenstvenih tur je napravil s svojo plezalsko tovarišijo.
Ljubljana, 28. oktobra 1937
Najmlajša zdravniška generacija pri nas nima sreče. Poleg tega, da se bori s hudimi težavami za svoj obstoj, kosi tudi smrt neusmiljeno po njenih vrstah. Tako je zatisnil za vedno oči danes ob pol 5. zjutraj mladi zdravnik dr. Franci Verbic, ki je služboval poldrugo leto v celjski bolnišnici. Pokojnik je bil po rodu
Ljubljančan, sin umrlega profesorja Franca Verbica. Z bratom Pavlom sta izgubila starše že v zgodnji mladosti ter se oba s pridnim študijem in s pomočjo očetovih prijateljev posvetila akademskim poklicem. Po dokončani gimnaziji v Ljubljani, kjer je zaključil svoj študij z odličnim uspehom, se je vpisal pokojni Franci leta 1928 na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Za tem je študiral en semester na Dunaju, svoje medicinske študije pa je zaključil na medicinski fakulteti v Gradcu, kjer je prejel doktorsko diplomo. Že v gimnaziji je bil Franci ves čas priden sodelavec v naših katoliških dijaških organizacijah, za časa akademskega študija pa je bil član in tudi funkcionar akademskega društva »Danice«, sedaj pa član katoliškega akademskega starešinstva. Po dokončanih študijah, ki jih je dovršil v najkrajšem času, je odslužil kadrski rok in nato volontiral eno leto v ljubljanski bolnišnici. Pred poldrugim letom je dobil službo v celjski bolnišnici, odkoder ga je zahrbtna bolezen potegnila v prerani grob.
Pokojni Franci je bil vsem svojim številnim prijateljem in sošolcem drag kot dober tovariš in zvest prijatelj. Njegova dobrosrčna nrav si je osvojila vsakogar, ki je bil z njim v družbi. Za časa študija v tujini je kot dober pevec vedno držal skupaj družbo slovenskih akademikov. Mnogi se ga spominjajo kot požrtvovalnega prijatelja, ki je marsikomu od tovarišev priskočil na pomoč. Poleg strokovnega študija, kateremu je posvetil vse svoje moči, in poklica, ob katerem se je tako rekoč izčrpal, ni poznal druge zabave kakor gore. Naše planine so mu bile edino razvedrilo za časa študija in tudi sedaj. V prejšnjih letih je preplezal marsikatero steno in celo nekaj prvenstvenih tur je napravil s svojo plezalsko tovarišijo.
Kljub temu, da je že v štiriindvajsetem letu postal zdravnik, je gledal v svojem poklicu odgovorno službo, katere ni izvrševal le kot službeno dolžnost, ampak kot odgovornosti polno žrtvovanje v dobro bližnjega. Ta njegova požrtvovalnost in nesebična ljubezen do bolnikov je najbrž tudi vzrok njegove prerane smrti. Že pred tremi tedni je zbolel in vročina ga je opozarjala na to, da bolezen ni lahka. Kljub temu je vztrajal na svojem oddelku v celjski bolnišnici, kjer je trenutno primanjkovalo zdravnikov. Tako je vlekel deset dni in upal, da bo bolezen prestal. Vendar se mu je stanje slabšalo in s skrajnim naporom volje je ostal pokonci.
Zadnjo noč, preden je obležal, je opravil dolgotrajno in mučno operacijo, ki se je vlekla do ranega jutra. Z 38° vročine je stopil k operacijski mizi, od katere se je zgrudil s 40° vročine v posteljo. Ker ni bilo mogoče ugotoviti bolezni, ki ga je tako hudo napadla, so ga prepeljali v Leonišče v Ljubljano, kjer je še ležal dober teden dni. Njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan in po težkem trpljenju je, previden s tolažili svete vere, davi v Bogu zaspal.
Mladi žrtvi zdravniškega poklica, ki je s 27 leti omahnila v grob, ohranimo najlepši spomin in molimo za pokoj njegove duše. Vsem pa, ki jih je smrt dragega Francita hudo zadela, naše iskreno sožalje.
Pogreb blagega pokojnika bo v soboto ob pol 3. popoldne izpred mrtvašnice splošne bolnišnice na pokopališče k Sv. Križu.
Slovenec, 29. oktobra 1937
+ Dr. France Verbic (1911–1937)
Zahrbtna bolezen je prejšnji mesec iztrgala mladega zdravnika celjske bolnišnice, dr. Franceta Verbica iz kroga njegovih prijateljev in znancev. Komaj šest in dvajset let star je moral zapustiti delo in oditi.
Pokojni je svoj prosti čas še kot dijak, pa tudi potem, ko je nastopil službo, prebil najrajši v gorah. Po marsikateri steni in po številnih grebenih si je izsilil pot na vrh. Najrajši se je mudil v Kamniških, kjer je izvedel več prvih vzponov, med njimi po veliki poči v južni steni Štruce, po severni in po zahodni steni Kranjske Rinke ter drugod. Bil je eden izmed mladih idealistov, ki se tudi ob odmoru ne utegnejo predati brezdelju.
Pokojni France je imel blag in veder značaj; v družbi je bil vedno vesel, sam je dajal vzpodbudo, da se je zapela lepa pesem. Vsi, ki so ga poznali, ne morejo prehvaliti njegovega tovarištva v zasebnem življenju, v službi in v boju s steno.
Svetla in živa bosta ostala v naših srcih njegov spomin in vzgled.
Planinska matica, št. 5, december 1937
France Verbic (1911–1937), doma iz Ljubljane, zdravnik v Celju, ljubljanski alpinist
Boris Režek, Stene in grebeni, PZS 1959, stran 212–214:
Ljubljančani Maks Iglič, Franc Verbic in Avgust Vončina so poleti 1929 prišli na Okrešelj …
Iglič in Verbic sta leta 1930 preplezala severno steno Kranjske Rinke, nato južno steno Štruce in leta 1931 še zahodno steno Kranjske Rinke.
France Malešič: Grintovci – Kamniške ali Savinjske Alpe. Seznam prvenstvenih in zimskih pristopov in plezalnih smeri do leta 1973:
5. september 1930 – Kranjska Rinka – S stena
Maks Iglič, France Verbic, PV 1931, 10 čl., NA 282 opis, SG 213
6. september 1930 – Štruca – J stena
Maks Iglič, France Verbic,
PV 1930, 240 reg., PV 1931, 88 čl., NA 247 opis, SG 214
13. julij 1931 – Kranjska Rinka – Z stena
Maks Iglič, France Verbic,
NA 282 om., 283 opis, PV 1932, 25 čl., SG 214 om.
PV – Planinski vestnik, NA – Naš alpinizem, SG – Stene in grebeni