Iskanje Prekmandlca: Je kralj Škofjeloškega hribovja. Močan, trden in mogočen se dviga iznad mehko valujoče zelene pokrajine.
V poljanskem narečju se njegovo ime izgovarja kot Bliegaš, skoraj enako tudi v cerkljanskem. Od predalpskih trojčkov (še Ratitovec 1666 m in Porezen 1632 m) ga je gladila najnežnejša roka, enako ga božajo mnoge prelepe besede:
»Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, ki obdaja naše snežnike in ki je je že nekoliko deležen sosed Ratitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, ki ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, ki si jo moral prehoditi do tratnate njegove strehe.« (I. Tavčar: Cvetje v jeseni)
Milijone let hudourne vode z njegove postave med skrilaste in dolomitne grebene zarezujejo številne grape in zajede. Rane pokrivajo mogočni bukovi gozdovi. Po Poljanski in Selški dolini pod njim, sta že v davnini potekala prehoda iz vzhoda na zahod, iz Savske na Primorsko. Pot je v te kraje zanesla tudi svetnico Emo Kriško.
Tako so tu ostali prvi naseljenci. Preživljala so jih polja in gozdovi, deloma kupčije. Kot tudi drugje, so tudi v njegovih nedrih iskali rudna bogastva. Plavži železove in bakrene rude so ga skoraj ogolili. Ogolili so ga njegovi tršati prebivalci – oglarji, saj je oglje dosti lažje spraviti v dolino kot les.
Surovine so se izčrpale, pridnim rokam je ostala hribovska gruda in gozd. Pisano življenje je zapustilo mnoge zgodbe in legende. O zlati žili v gori, o gradu v breznu, o okamnelem velikanu, začaranem studencu, o skrivnostni kresni noči in kresnem dnevu, ... Največkrat pa je goro in ljudi ob njej v misli vzel rojak Ivan Tavčar. Cvetje v jeseni je pisal ves zaskrbljen ob oddaljenem grmenju topov prve svetovne vojne. Pisateljeve zle slutnje so se uresničile; razplet je Blegošu prinesel za sosedo državno mejo. Kaj kmalu je bil dostopen le še njenim čuvarjem. Okrog njega se je spletala mreža tihotapskih poti, gozd je s svojo zaveso nudil varen prehod čredam živine iz vzhoda na zahod. Meja je podenj prinesla nove ljudi, nove dogodke, novega vetra in priložnosti. A priprave na drugo vojno so ga zaznamovale še na poseben način. Posuli so ga stoterimi bunkerji, minskimi polji in žičnimi ovirami. Izkazalo se je, da je bila gradnja Rupnikove linije le za »okras«. V vojni je čezenj bučalo več krutih ofenziv, res mu ni bilo prizaneseno, njegova pripoved bi bila brez konca. Svobode se je razveselil tako, da je na dan zmage, 9. maja, še dolgo gostil tradicionalne pohodnike.
Danes je rešen teh skrbi. Še vedno je obdan s prijetnimi kmetijami, fratami in lazi. Gosti gozdarje, pastirji, nabiralce in ljubitelji narave. Bogata in raznovrstna je njegova cvetana. Od planik do murk in še mnogo drugega tako in drugače zanimivega cvetja. Obiščemo ga lahko prav z vseh strani, kot nam srce poželi. Iz severne Davče, preko vzhodnega Črnega kala s Starega in Mladega vrha, iz več vasi na južnih obronkih in po grebenu z zahodnega soseda - Črnega vrha. Na Leskovški planini je prijazna planinska koča. Na vsaki njegovi strani si izlet lahko popestrimo še s kakšnim dodatkom. Na vzhodu in zahodu smučamo, na jugu pa se kopamo.Topli izvir v Kopačnici je znan že dolgo. Loški urbar ga omenja že v 17. stoletju. V svoji knjigi »Oryctographia Carniolica« iz leta 1781, ga je opisoval prvi idrijski rudniški kirurg Baltasar Hacquet. Že leta 1769 je tu našel toplice in majhno poslopje, kjer so si idrijski rudarji zdravili kožne izpuščaje in treseliko, ki je nastala zaradi zastrupitve s hlapi živega srebra. Izvir je kemijsko preiskal in izmeril temperaturo, ki je znašala 17,5° R (22°C). Ugotovil je, da je voda za rudarje res zdravilna. Danes ima po zaslugi malo globlje vrtine kakšno stopinjo več in majhno poslopje je pri Topličarju zamenjala lična brunarica in prijeten, žal šele manjši bazen. Škofjeloškemu hribovju bi "dodatek" v obliki Poljanskih (Kopačniških) term pomenil velike možnosti v razvoju turizma.
Velikaš nad njimi, viden od vsepovsod, pa nas radodarno vabi v goste v vseh letnih časih.
Anka Vončina
Izvor Blegoševega imena nas napeljuje k Venetom, pri katerih razlikovanje med v in b ni nikoli jasno. Ime najbrž izvira iz besede Velikaš. Le majhne predelave skozi mnoga stoletja so bile potrebne do današnje oblike Blegoša, še bolje Bliegaša.
(Iz knjige Komu (ni)smo tujci, Leopold Verbovšek, 1995) |