RadioDur - Dušan Škodič: Upam, da vas današnja polna luna ne trka preveč, če pa vaše sosede …
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
Nad meglo 8
Upam, da vas današnja polna luna ne trka preveč, če pa vaše sosede ali sodelavce, sedaj vsaj veste, v katerem grmu tiči zajec. A kot vsaka slaba reč, ima tudi polna luna dobro lastnost, ker bo v današnji svetli noči Sveti Miklavž lažje našel košarice, ki mu jih bodo nastavili otroci. Pa niti ni nujno, da gre samo za otroke, saj gre za star običaj, ki žal, tako kot večina drugih, izgublja svoj lesk v poplavi komercializacije, namesto njega pa se nam vsiljujejo neke uvožene nakupovalne in obdarovalne navade. Miklavž nikoli ni nosil velikih daril, čeprav bi trgovci najraje tudi njega opremili s sanmi z jelenjo vprego, da bi lahko razvažal večje količine daril. Verjemite mi, da so mandarine, rožiči in krhlji, kar je bilo v navadi nekoč, popolnoma dovolj, tako za otroke, kot tudi za nas. Za tiste, v katerih je otroška duša že odmrla, pa je na žalost itak vse zaman. Nikar si je ne pustite vzeti, saj, dokler bo živa, se boste tudi sami počutili mlade.
Miklavžu letos sani vsekakor ne bi služile. Morda bo nekoč celo Božiček prisiljen razmišljati o kakšnem manj romantičnem prevozu, kdo ve? Letošnji december je še vedno nenavadno zelen in če bo šlo tako naprej, nas bodo v turistične centre namesto na otvoritev smučarske sezone, začeli vabiti na tradicionalna tekmovanja koscev. Letošnja jesen je namreč sušna, kot že dolgo ne in težave zaradi pomanjkanja snega so povsod, kjer računajo na zaslužek povezan s smučarskimi užitki. Nič bolje ni recimo niti v Dolomitih, kjer gore brez snega čakajo na začetek sezone in na zimsko živino, kot pravijo domačini turistom, ki se spuščajo po strminah, na katerih se poleti pasejo krave. A v Dolomitih jim je v pomoč vsaj nadmorska višina z nižjimi temperaturami, ki omogočajo delovanje naprav za umetno zasneževanje. Pogoj za začetek umetnega zasneževanja so namreč pomrznjena tla in dovolj nizka vlažnost in temperatura zraka. Princip delovanja je dokaj preprost: mrzlo vodo se s sistemom šob pod visokim pritiskom razprši v čim manjše kapljice, te pa močan ventilator izpiha v mrzel zrak, kjer zmrznejo in v obliki ledenih kristalčkov padejo na tla kot umetni sneg. Postopek izdelave prihaja iz ZDA in je star že pol stoletja, lastnosti umetnega snega pa so od naravno zapadlega nekoliko drugačne, kar vedo tudi izkušeni smučarji. Takšen sneg je gostejši, bolj trden in tudi bolj obstojen od naravnega.
Temperature so torej trenutno previsoke, kar posledično vpliva tudi na obnašanje ljudi in njihovo počutje. V zadnjih tednih smo s svojo sicer nepregovorno vročekrvnostjo, tudi Slovenci prispevali k razgretemu ozračju in dodali nekaj k tako zloglasnemu globalnemu segrevanju. Toda trenutno stanje seveda še ne pomeni, da bo letošnja zima tudi ostala tako zelena, kot morda že napovedujejo nekateri kvazi Nostradamusi. Lani ob tem času je bilo visoko v Julijcih že dva metra in pol debela snežna odeja, nihče pa ne ve, kakšen bo delež padavin in temperature v naslednjih tednih. Če bodo temperature nižje in vzdušje zato bližje zimskemu, kot lepemu jesenskemu, bodo verjetno tudi misli splavale kam drugam. Če ne drugega, nas bo vsaj skrbelo, kako bo z vžiganjem naših jeklenih konjičkov, in prevoznostjo zasneženih cest. Voznikom je to verjetno najbolj zoprna stvar v življenju, a nekaj vam lahko vseeno zagotovim. Ko bo prišel prvi sneg, pa četudi bo to šele po novem letu, bo pristojne službe zopet ujel nepripravljene. Ne verjamete? Na Radiu Dur že pobiramo stave.
Iz Antarktike so nas dosegle vesti, o na tem mestu že omenjenem projektu Jezerjana Dava Karničarja z naslovom »Seven summits«, ki vsebuje vzpon in smučanje z vseh najvišjih vrhov sedmih celin. V uspeh zadnjega nismo dvomili, Davo pa je smučarijo opravil v zgodnjih jutranjih urah prejšnjega torka, pri temperaturi -50 stopinj Celzija. Njegovo odpravo je v začetku nekoliko oviralo slabo vreme, zaradi katerega so morali kar nekajkrat preložiti odhod iz Čilenskega Punta Arenasa, ki je izhodišče za ledeni kontinent. Naš smučar je torej uspel izpeljati celoten projekt, upamo pa seveda, da bo uspešen tudi pri priznanju tega podviga v svetovni alpinistični srenji. Že pred dvema tednoma sem omenil, da si tovrsten podvig lasti tudi Američanka Kit DesLauriers, le da ima njen sicer izreden podvig, kar nekaj lepotnih napak, ki pa jih danes ne bom še enkrat našteval. Amerika in denar, pač tvorita izredno čvrsto grajeno trdnjavo, katere zidovi so junakom iz krajev za devetimi gorami in vodami zelo težko preplezljivi. A to ni nič novega, že zdavnaj smo se lahko naučili, da je za dokazovanje resnice tam čez »lužo« uspešna že dovolj debela plast zelenkastega papirja, ki prekrije in zaduši glasove ostalih.
Moj današnji predlog za izlet je: Veliki Rogatec. Domačini ga zaradi drzne oblike imenujejo tudi Rogač ali Mrtvi menih, ki si kljub relativno majhni višini 1557 metrov, brez kančka dvoma zasluži ime gora. Do izhodišča se bomo odpravili mimo Kamnika in čez prelaz Črnivec. Tik preden bomo prispeli v Gornji Grad, bo potrebno zaviti levo, v dolino Kanolščice in po nekaj kilometrih vožnje bomo na našem izhodišču, pri zelo zanimivi cerkvici Svetega Lenarta. Ta je okoli in okoli opasana z debelo verigo. Malo pod njo je tudi veliko parkirišče. Pot naprej je dobro označena, priporočam pa krožno turo, ki je v tem primeru lepo izvedljiva. Najbolje, da se po smernih tablah napotimo proti Kalu, sedlu pod vršno zgradbo Rogatca, kjer stoji tudi bivak. Tu lahko zajamemo sapo pred strmim, slabo uro dolgim vzponom na vrh, ki zares preseneti v svoji možatosti. V snegu je tu primerno samo za izkušene in dobro opremljene gornike, pa tudi sicer velja, da vzpon ni za vrtoglave. Veliki Rogatec nas bo poplačal z izjemnim razgledom, tam je tudi velik križ z zvončkom, s katerim lahko pozvonite, da se bo slišalo daleč v dolino. Mogoče vam to prinese celo srečo. Za sestop si lahko izberemo nekoliko manj izpostavljeno, a še vedno strmo pot mimo Zgornjega Špeha in nazaj do parkirišča. Za opisano krožno pot bomo porabili približno tri ure in pol, če pa se nam ne bo mudilo, lahko spotoma iz Kala stopimo še na nekaj minut oddaljeno Lepenatko, ali do Ugovške jame. Vse poti in zanimivosti so dobro označene, ne bo pa odveč, če boste imeli s seboj zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp.
Koliko sreče lahko prinese zvonjenje na Rogatcu, lahko povem iz lastnih izkušenj. Pred nekaj leti sva se nanj povzpela s prijateljem in sicer v snegu, kar je bila precej zahtevna in tudi naporna gorniška tura. Čez Črnivec sva se vračala proti Ljubljani in vse bi se skoraj že srečno končalo, če prijatelj, ki je bil tudi moj šofer, med tem opravilom ne bi zaspal. Bilo je že v naselju, malo pred prestolnico. Ko sem opazil, da je nekaj narobe in sam zagrabil za volan, je bilo že prepozno. Uspelo mi je sicer naravnati avto nazaj na cesto, a šele po tem, ko sva že treščila z obema kolesoma ob pločnik in zaradi udarca nekaj metrov prevozila le po dveh. Kaj so si ob tem kaskaderskem prizoru mislile prisotne priče, nisva nikoli izvedela. Na prvem naslednjem semaforju pa naju je dohitel nek avto in voznik nama je kazal, da bi nama rad nekaj povedal. Prijatelj Miha je spustil šipo in možakar je ves prestrašen rekel »Gospod, gospod, kolo vam bo stran odletelo!« Miha pa, še poln adrenalina zaradi tistega nenadnega bujenja, mu je hladen kot špricer le kratko odvrnil »Vem, hvala!« In zaprl šipo. Verjemite mi, izraz na možakarjevem obrazu je bil prizor za bogove. Menjava obeh udarjenih platišč, ter še nekaj prizadetih delov ni bila ravno poceni, a bilo nama je jasno, da je bil denar v tem primeru popolnoma zanemarljiva postavka. Pa naj še kdo reče, da je v gorah bolj nevarno, kot v avtu na domači cesti.