Gorenjski glas - Jelena Justin: Prečenje Pohorja - Planinska transverzala je bila rojena leta 1953, ko je bila dokončno izpeljana ideja o spoznavanju domovine s planinskih poti. Povezuje Maribor in Ankaran, zato je na začetku potrebno prečiti štajerskega zelenca.
Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana je prva vezna pot v Sloveniji in hkrati tudi prva vezna pot v Alpah. Pobudo zanjo je dal profesor Ivan Šumljak (1899 - 1984) leta 1950. Njegova prvotna ideja je bila, da bi na eni sami markirani poti med seboj povezali večino slovenskega ozemlja; predlog je bil Maribor - Pohorje - Uršlja gora - Smrekovec - Raduha - Kamniško- Savinjske Alpe - Karavanke - Julijske Alpe - predalpski svet - Nanos - Postojna - Kočevsko - Gorjanci - Dolina gradov - Bohor - Boč - Slovenske gorice - Maribor. Predlog profesorja Šumljaka je bil malce spremenjen in prirejen. Leta 1953, ko je minevalo 60 let od ustanovitve Slovenskega planinskega društva, je bila pot od Maribora do Ankarana markirana z namenom, »da se planincem odkrije vsa lepota slovenskega planinskega sveta«
Za prečenje Pohorja od Maribora do Slovenj Gradca običajno porabimo tri dni, če smo zelo hitri, pa dva. Moj predlog bo dolg približno dva dni in pol, da si lahko v miru pogledamo tudi tiste znamenitosti, ki ne ležijo povsem ob Slovenski planinski poti.
Logistično je pot morda malce zahtevnejša, ker smo pač navajeni, da se z avtomobilom pripeljemo in odpeljemo, ko je tura opravljena, zato to iznajdljivost prepuščam vsakemu posebej. Zapeljemo se v Maribor, do zaselka Spodnje Radvanje, kjer se začne markirana pot, ki nas pripelje do zgornje postaje vzpenjače oz. do hotela Bellevue. No, roko na srce, nihče ne bo vedel, če bomo za izhodišče izbrali spodnjo postajo vzpenjače oz. hotel Habakuk in se do vrha Mariborskega Pohorja pripeljali z gondolo. Od gondole nadaljujemo desno po asfaltirani cesti. Kmalu zavijemo levo. Pod nami je cerkev svetega Bolfenka, ki datira v 16. stoletje. Nadaljujemo v smeri markacij proti Mariborski koči. Ob poti se lahko sprehodimo tudi do Cigelnice oz. Mariborskega razglednika. Obnovljeni 20-metrski stolp nam ponuja čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico; pohorski hrbet proti zahodu (joj, dolga pot nas še čaka), Kozjak na severu z Žavcarjevim vrhom, Slovenske gorice, Haloze, Dravsko in Ptujsko polje, Boč, Donačko goro. Skozi gozdni kolovoz pridemo do naselja počitniških hišic. Spodaj je cesta, ki ji sledimo desno. Kmalu dosežemo Mariborsko kočo, 1068 m.n.v., kjer dobimo prvi žig Slovenske planinske poti.
Nadaljujemo naprej do Ruške koče na Arehu. Priznam, da je ta del malce dolgočasen, saj se markirana pot drži gozdnih cest in kolovozov. Od koče sledimo cesti, dokler ne pridemo do križišča. Markacijam sledimo do prevala Pri bukvi, med Ledinekovim koglom in Reškim vrhom. Gremo mimo vlečnice Partizanka. Zavijemo levo in sledimo kolovozu, rahlo navkreber po pobočju Sedovca. Tik pod Arehom gremo mimo akumulacijskega jezera za pridobivanje snega, nato pa zavijemo levo skozi gozd in že se znajdemo na travnih poljanah pod Arehom. Pred nami je romarska cerkev svetega Areha, kar v pohorskem narečju baje pomeni Henrik. Cerkev datira v 13. stoletje, v čas Henrika Rogaškega. Današnjo podobo je dobila v 17. stoletju.
Ker sem se prečenja Pohorja lotila v pozno popoldne, sem se odločila prenočiti na Arehu. A ker je dan dolg, sem se še ta prvi dan odpravila do Žigartovega vrha. Od Ruške koče sledimo asfaltirani cesti, mimo Šport hotela Areh, nato pa zavijemo levo v gozd in se precej strmo po pobočju vzpnemo proti vrhu. Vrh je sicer travnat, a ga obkroža gosto drevje, tako da razgleda ni nobenega. Na vrhu je stolp, ki ga uporabljajo le geodeti; dvomim, da je tudi za njih vzpon nanj še varen, saj je stolp razpokan in je vprašanje časa, kdaj se bo prepolovil.
Vrnemo se nazaj do Ruške koče in se pripravimo za naslednji dan, ki bo časovno najdaljši.
Nadmorska višina: 1346 m
Višinska razlika: pribl. 400 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 1 zvezdica
Jelena Justin