Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Katarina Velika - Catherine Destivelle


Delo, Šport/G-L - AN-12.08.1991: Predstava Catherine Destivelle v Druju
Francozinja je v desetih dneh preplezala novo smer - Doslej najboljši ženski vzpon



...

sreda, 24. julij 1996, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2647

Alpinistični razgledi (1996), Iz tujih revij: Kaj, zakaj in kako o najpopolnejši ženski plezalki na svetu

Videti je zelo boječa. Prevelik pulover skriva njeno postavo. Razmršeni lasje ji padajo čez oči, raztresena sedi pred velikim ekranom v Koloradu in predava ob svojih diapozitivih in filmih. Na ekranu se drobcena figura počasi pomika čez morje črnega granita in jamičastega ledu.
Severna stena Eigerja. V prekinjajoči, toda čisti, angleščini se hkrati opravičuje in si prizadeva poistovetiti s sliko. Razlaga, da teh diapozitivov sploh še ni videla, neverjetno. »Ne maram gledati sebe,« je dejala že prej. »Vedno, ko gledam fotografije in filme, mislim, da je to nekdo drug. To nisem jaz. To je nekaj, kar delam, da dobim denar.«
To sta dva obraza Catherine Destivelle - publika jo slavi, plezalka pa išče izpolnitev svojih osebnih sanj. Pri nekaterih vzponih se oba obraza srečata in rezultat so junaška dejanja, ki postavljajo Destivellovo med najbolj slavne in najpopolnejše plezalke na svetu.
Če je že kakšna druga ženska dosegla isti nivo kot Catherina v eni ali drugi zvrsti plezanja, nobena ženska - in zelo majhno število moških - je doslej plezalo na tako visokem nivoju na tako veliko področjih tega športa. Skalno plezanje in tekmovanja so naredila Catherino slavno, toda njeni drzni vzponi na senčnih straneh Alp, smeri, o katerih je sanjala kot otrok, bodo ostali njena trajna zapuščina.

Destivellova je začela plezati pri 13-ih v peščenjaku Fontainebleau - plezalni Meki blizu Pariza. Že kmalu je bila »zrela« in hitro se je učila plezati naprej; plezala je stene v 300 m globokem kanjonu Verdon. Kot večino talentiranih francoskih plezalcev v tistem času je tudi njo vleklo v Alpe. Že kot najstnica je preplezala veliko klasičnih smeri, vključno z Ameriško direktno (Dru), eno od tipičnih alpskih »velilkostenskih« smeri.
Plezanje je zabava, toda Destivellova je resno. Pri dvajsetih je skoraj opustila šport, da bi delala kot fizioterapevtka. Po petih letih pa se je njeno delo bližalo koncu in ko so jo iznenada vprašali, ali bi nastopala v filmu o plezanju, se je vprašala: zakaj ne? Spet si je prigarala plezalsko formo in nastopila v filmu z zračnimi posnetki v previsnem Verdonu. Nova vrsta plezanja in nov tip plezalke - angel medijev.
Ta 26-minutni film, E Pericoloso Sporgersi (Nevarno se je nagibati ven) je lansiral plezalsko kariero Destivellove. Fotografski posnetki, drugi filmi in hitro so sledili pokrovitelji. Potovala je na Mali za en film, na Tajsko za drugega, v Ameriko za naslednjega.
Tekmovalno plezanje se je šele začenjalo in le nekaj plezalk ji je bilo doraslih (drugače kot pri Lynn Hill, dokaj nepoznanem obrazu na evropskem prizorišču). Destivellova je zmagala na največjem tekmovanju v Bardonecchii, Italija, tri leto zaporedoma, od leta 1985 do 1987.

Kmalu po njeni prvi tekmi, ko je še vedno zahajala v gore, je Destivellova padlo 35 m globoko v ledeniško razpoko in si zlomila hrbtenico in medenico. Ta nesreča jo je odvrnila od gora za več let in ji za vedno izoblikovala stališče do alpinizma. Hitro je okrevala in prišla spet med najboljše na svetu. Leta 1988 je Catherine preplezala novo smer z oceno 13c (Chouca v Bouxu, Francija), zelo težko smer z luknjicami za prst ali dva, ki je postala simbol za športno plezanje. Bila je najtežja smer do tedaj, ki jo je preplezala ženska.
Med tem časom je Destivellova solirala zelo težke smeri - izkušnja, ki ji je dobro služila pozneje v gorah. Pri 6a in 6b je dejala, da je popolnoma sproščena, ko solina; solirala je 7a+ za filmski posnetek. Ko je šofirala, je dejala: »Prepričala sem, da ne bom padla. Nočem umreti.«

S tekmovanji je prenehala po drugi tekmi svetovnega pokala v Snowbirdu leta 1989 in dejala: »Spoznala sem, da želim iti nazaj v gore.« Jeff Lowe je v tistem času iskal partnerja za poskus proste ponovitve 6729 m visokega Nameless Towerja v Pakistanu; plezanje naj bi bilo snemano za televizijo. Destivellova je potrdila in poleti 1990 sta preplezala drugo ponovitev Jugoslovanske smeri z raztežaji do 12a (7a+).

Po vrnitvi v Francijo je Catherina tisto jesen solirala 730 m visok Bonattijev steber v zahodni steni Druja v petih urah. Njeno plezanje je bilo causce ceiebre (slavni primer) v Franciji. Čeprav je bila zadovoljna s pozornostjo, je občutila, da mora stopnjevati svoje vzpone z večdnevnim vzponom po Bonattijevem stebru, da bo postala »the great alpinist.« Odločila se je, da bo pokazala, kako težko je preplezati novo alpsko smer sam, kot jo je ona. Svojo novo smer v Druju, ki teče zraven Bonattijeve, je plezala 11 dni v mesecu juliju 1991. Večji del smeri je bil zanjo neprijetna izkušnja. Bila je počasna in na enem mestu je padla 10 m, ko se ji je »odpela zadrga« petih klinov. »To ni bila lepa smer. Želela sem najti lepo smer, toda ...« Skomignila je, kot bi hotela reči, da v Franciji ni več lepih, še nepreplezanih smeri.

Čeprav plezalci spoštujejo njeno vztrajnost, je Destivellova naredila napako, ko je »pobegnila« z vrha s helikopterjem jutro po svojem vzponu. Kritiko je iskreno sprejela. »Hiter sestop,« je dejala po premisleku, »je bil ogromna napaka. Sovražim helikopter. Uničil mi je vzpon.« Dodala je, da je problem to, ker jo je strah ledeniških razpok - razumevajoče po njeni zgodnji nesreči. Destivellova je popolnoma iskrena o pomoči, ki jo je prejela. Prijatelji jo po navadi spremljajo do vznožja velikih sten in so ji v spremstvo, ko se vrača z vrha po ledenikih. Na začetku neke slavne plezarije jo je njen fant, Eric Decamp varoval na začetku njenega vzpona že dan prej, da je lahko pritrdila vrv za svoj solo vzpon.

Drugače kot to pa so bili njeni najboljši trije zimski sob vzponi preplezani v velikem slogu. Ker je nenavadno odporna na mraz, lahko prosto pleza težke skalne in mešane odstavke z golimi rokami in pri tem redkokdaj uporablja vrv. Marca 1992 je solirala severno steno Eigerja (klasično smer iz leta 1938), za kar je rabila 17 ur. To je bil sploh prvi ženski zimski solo vzpon (poleti ali pozimi). Februarja 1993 je solirala Cassinovo smer v Walkerjevem stebru v Grandes Jorasses v treh dneh - spet prva ženska pozimi. Naslednjo zimo je solirala severno steno Matterhorna po zelo redko obiskani Bonattijevi smeri. To 4-dnevno soliranje je verjetno njen najimpresivnejši dosežek. »Nihče ni plezal Bonattija solo pozimi (od Bonattijevega prvega vzpona februarja 1965)«, je dejala. »Nisem hotela plezati navadne smeri; hotela sem nekaj, za kar nisem bila čisto prepričana, da bom lahko.«

Po uspehih Destivellove v Alpah je bilo naravno zanjo, da poskusi plezati tudi v najvišjih gorah sveta. Kakorkoli že, smola, izredna težavnost njenih ciljev in njen minimalistični slog, vse to je pustilo nepopisan list. Poskušala je v severnem grebenu Latoka z Lowom, južni steni Anapurne z Decampom in zahodnem stebru Makaluja prav tako z Decampom.
Njen najboljši vzpon v velikih višinah (pri 35-ih letih je še vedno mlada za himalajske standarde) je bil leta 1994, vzpon na alpski način z Decampom po smeri Loretan-Triolet v južni steni Šiša Pangme. Oba sta imela s sabo zelo malo opreme - vse v enem nahrbtniku, bila sta brez spalnih vreč, vrvi in šotora. Na poti navzgor v dva tisoč metrov visoki steni ju je na višini 7150 m nevihta prisilila, da sta se zatekla v snežno luknjo.
Divje je snežilo podnevi in ponoči, sneg, ki se je nakopičil pred luknjo, ju je odrezal od kisika. »Tudi vžigalnika nisva mogla prižgati; bila sva zelo zaskrbljena,« je dejala.
Nevihta je prenehala, toda snežna pobočja pod njima so bila zelo obremenjena s snegom in so grozila s plazovi. Odločila sta se, da gresta naprej, upajoč, da se bosta vreme in sneg ustalila, ko bosta plezala. Vrh smeri sta dosegla tisti večer na 7950 m, na sedlu med centralnim in glavnim vrhom Šiša Pangme. Lažja pobočja nad njima so bila preveč nevarna za plazove, da bi nadaljevala. Zato sta začeta sestopati in dosegla snežno luknjo ob enih zjutraj, vznožje stene pa šele ob šestih zjutraj naslednjega dne. Čeprav nista prišla na vrh Šiša Pangme, imata svoj vzpon »na meji« za velik dosežek. »Zelo sva bila srečna,« je dejala, »to je bil najin najboljši vzpon doslej.«

Plezanje ni oviralo Destivellove, čeprav je bila časovno razpeta med Parizom in Les Houchesom, majhnim mestom v bližini Chamonixa. Sponozorirajo jo velike organizacije, kot sta Neutrogena in Whirpool, kot tudi industrijske firme Lafumo, Vaumet in Vieux Camper.
Posnela je devet filmov oziroma video kaset in napisala tri knjige; na francoski TV se pojavlja povprečno po trikrat mesečno. Ona in Patrick Edlinger sta zvezdi kot nihče drug v plezalskem svetu. »Sem zelo znana v Franciji. Vsak me spozna na ulici.«
Samo nevoščljivost je lahko vzrok za večino plezalcev, ki ji zavidajo slavo in srečo, ki ju je dosegla. Še vedno nekateri sprašujejo, po kakšnih poteh je dosegla slavo in bogastvo, predvsem ker je ženska in uporablja ženskost v svojo korist. Catherine priznava, da ji njen spol pripomore tudi k boljšemu finančnemu uspehu, vendar ob tem brani svojo motive.
»V Eigerju sem imela srečo, ker sem ženska (ker je več publicitete), toda to steno bi preplezala tudi, če bi bila moški. To so bile moje sanje.«
Njen solo vzpon po Bonattijevem stebru je bil deloma motiviran tudi zaradi drugih plezalcev, ki so imeli o njej vtis kot o ženski plezalki; pravi: »Po vzponu v Nameless Towerju, so nekateri ljudje govorili: »Lahko je uspela na tisti plezariji, ko je bila z moškim. Bila sem vznemirjena. Menila sem, da to moram narediti sama.«

Čeprav bi morale feministke ploskati njeni odločitvi, da bo uspela z lastnimi močmi, vseeno mislijo, da je vprašljivo njeno pojavljanje na fotografijah, ki imajo močno seksualno ozadje. Osupla izjava Destivellove o njeni podobi dekleta z naslovnice. »Ne vem, zakaj?«, je poudarila.« »Jaz nisem manekenka.«
Že, vendar je Catherine med plezanjem prav kot model pozirala za fotografije, ki jih večina plezalcev gleda z dvignjenimi obrvmi. Kasneje leta 1993 je francoska plezalska revija Vertical objavila vrsto črno- belih fotografij, ki so zelo vzbudile pozornost - Catherine med plezanjem oblečena samo v triko. »Nôtre cherie de l'alpinisme,« jo je poimenovala revija. Naša ljubljena alpinistko.

V intervjuju za angleško revijo On the Edge je pokojna alpinistka Alison Hargreaves izrekla tudi nekaj stavkov o podobi »ranjenih« ženskih plezalk. »V Franciji me ljudje ne gledajo kot žensko, gledajo me kot alpinistko.« Nekatere stvari, ki jih je Catherine naredila, ne bodo ničesar pripomogle temu spoštovanju. Tiste slike v Verticalu so zelo spotakljive. V osnovi so opolzke.
Destivelova je dejala, da jo je fotograf Martin Raval vprašal za poziranje že leta 1989; fotografije naj ne bi bile za objavo. »Bila sem samo model, ne Catherine Destivelle.« Bilo je videti zanimivo delo (Martina Ravala), zame nova izkušnja.« Vertical je vprašal za dovoljenje, da objavi fotografije nekaj let pozneje. Catherine si je vzela mesec dni za premislek. »Klicala sem veliko prijateljev in ti so dejali: »Zakaj ne, ti nimaš več kaj dokazovati.«
Destivellova je bila potem presenečena, da so tudi Američani videli fotografije, in je ponovno spraševala o njihovi reakciji. Ve, da je veliko Američanov in Angležev pretirano sramežljivih v primerjavi s Francozi. Kakorkoli že, toda ameriški plezalci niso za prodajo videzov. Še celo Lynn Hill je nastopalo v reklami za privlačno pričesko s parfumom. Kot je dejala Destivellova: »To nisem jaz. To počnem zato, da zaslužim denar.«

Destivellova se je sprijaznila s »hudičevo kupčijo«. Ona potrebuje slavo, ki si jo pridobi s težkimi plezarijami, da zasluži za življenje, četudi ne mara sponzorjev in medijskih ukazov za svoj pristop do plezanja.
»Pomembno je, da ne čutiš pritiska, da moraš nekaj narediti. Sicer je zelo nevarno, posebno v gorah. Zato jemlje svoje načrte, svoje projekte zelo previdno, povprečno enega na leto in pazljivo kontrolira izpostavljanje, vse dokler natančno ne ve, kaj se bo zgodilo z njo, če ne bo uspelo.
Na najtežjih turah skuša minimalizirati pritisk tako, da vzame s sabo za fotografe prijatelje. Prizadeva si in preračunava ter zbira vtise, ali je uspešno. Če ni, gre večino filmov v koš. »Sedaj plezam samo za sebe,« je dejala.

Ironija je, da ti fotografski posnetki nudijo nekatere najbolj zaupne poglede na Catherine, daleč bolj odkrite, kot »poze« v reviji. V radijskih posnetkih z njenega enajstdnevnega vzpona v Druju je tudi film ujel ganljive posnetke njene bridkosti. »Moje roke so ranjene. Moje roke so ranjene. Moji prsti so zelo poškodovani,« je tožila. Kasneje pa: »Sita sem. Sita sem tega. Sita sem. Hočem samo, da bi bila doma.«
Ko je plezala v Eigerju, je helikopter bolj od daleč krožil okoli ogromne severne stene, potem pa je kamera približala drobceno rumeno piko na njej. Catherine. Na malem stojišču je preverila čas, njen obraz je izgledal mrk in utujen. Ni bila videti kot model ali televizijska zvezda, bila je samo zaskrbljena plezalka. Kot bi lahko bil vsak drug.

Zakaj plezati? To je pošteno vprašanje za kateregakoli plezalca, ki prizna tesnobo in trpljenje zimskega solo vzpona v težki steni. Za Destivellovo je vprašanje bolj zapleteno zarodi njenih velikih finančnih koristi, ki jih prinesejo težki in nevarni vzponi.
»Vsakič, ko se vračam s kake težke plezanje, se v življenju počutim bolje. Imam večjo samozavest. Bolj sem ljudem sposobna reči ne ali da. Še vedno imam probleme: sovražim dokazovanje. Toda prej sem bila kot noj. Tiščala sem glavo v pesek, za dokaz. Nič več ne bo tako.«

Plezalec, ki pozna Destivellovo zelo dobro, je dejal, da se je v mladosti kot najstarejša od šestih otrok »borila« s svojim očetom in mu še sedaj hoče nekaj dokazati. Na to pravi: »Vsak mora nekaj dokazovati - svojemu očetu, drugim. Zakaj plezaš - kdo ve?« Priznava, da ji ponos pomaga pri motivaciji in da je to lastnost mnogih velikih alpinistov.
Ko Destivellova pleza z drugim, je to skoraj vedno z moškim njenega življenja, Decampom. »Deliva si življenje, deliva si vse,« razlaga. Pogosto solirata skupaj v gorah. »Plezava zelo hitro; ni nama treba veliko govoriti. Je zelo lepo.«
Velika plezanje z ljubimcem so neprijetne, seveda zato ker nočeš prevzeti odgovornosti, da je vse tvoje življenje s tabo. »Laže je, ko imaš nekoga doma. Povsem se lahko osredotočiš na cilj.«

Lowe je dejal, da je prav ta osredotočenost na cilj Catherinina značilnost. »Ona ima nenavadno sposobnost, da si v duhu predstavlja cilj in vidi skozenj - sijajno gonilo,« razlago. »Ona pride čez (v ZDA) in vadi tehnično plezanje mesec in pol, potem pa prepleza Dru. Pravi, da hoče preplezati Eiger pozimi, zato gre za mesec dni v Kanado in vadi plezanje v ledu. Bil sem prisiljen prekoračiti svoje mišljenje, ali pa ga sprejeti. Hotel sem ji reči: »Ne bi smela delati tega, toda moral sem se zadržati.«

Njeno delo sega tudi v »neplezalsko življenje.« Dela za sponzorje, daje nasvete za druga podjetja in piše knjige. Potem so tu še filmi in televizijski nastopi. Poleti vodi tečaje za mlade plezalce ali piše knjige za najstnike, »Moj poudarek v bodočnosti bo na tehniki in tudi zgodovini, seveda. Mislim, da je pomembno vedeti, od kod prihajamo, kdo je hodil pred nami,« je dejala. »To so bile moje sanje, ko sem bila mlada. Bonatti je to delal, Desmasion pa tudi. Te stvari hočem delati tudi jaz.«

Sanje o velikih načrtih še vedno usmerjajo Catherinino življenje, čeprav jo je strah nekaterih svojih ambicij. V gorah je dobila udarce. Zaradi njenega padca v ledeniško razpoko, je imela lansko leto kirurški poseg, zaradi 10 let stare poškodbe rame. In v januarju, ko je bila na odpravi v gorah kraljice Maud na Antarktiki, je padla spet skoraj dvajset metrov. Decamp naj bi jo slikal na vrhu po preplezani smeri in ona je zdrsnila. Catherine je utrpela kompliciran zlom noge in prisiljena je bila v šestnajsturni sestop, za »imobilizacijo« pa sta imela le jopo iz flisa, ovito okoli noge. Trije dnevi so še pretekli, preden ju je dosegel reševalni helikopter. »Želim si delati še druge stvari«, je reklo, »bojim se iti.«

Zadnje sanje, tiste, ki se zdijo vredne vsakršnega žrtvovanja, so tiste, ki so vedno tudi najbolj nevarne, reče resno. Pustolovski piloti umrejo, ko jih preganjajo njihove zadnje sanje, in te imajo tudi nekateri odlični alpinisti. Potem citira Benoita Chamouxa, ki je umrl prejšnje leto, ko se je vračal z Kangčendzenge, zadnjega od vrhov nad 8000 metri, ki mu je še manjkal. »Erhard Loretan je preplezal vseh štirinajst, toda ni ga preveč skrbelo, imel je še druge načrte. Messner je bil isti. Toda Chamoux - to so bile njegove zadnje sanje.«

Kaj Destivellova še vedno sanja? Sama tega ne bo povedala: »Kar so moje zadnje sanje, tega ne bom povedala. To je velik pritisk. Telefoni v Franciji zvonijo vsak dan. Samo moj fant ve (kaj bo njen naslednji cilj). »Če bi začela govoriti, kaj mislim splezati, bi to tudi. Tu velja pregovor. Ne prodajaj medvedove kože, preden ga ubiješ!«
Z mislimi na zadnje želje in možnost, da bi imela otroke v prihodnosti, Catherina gleda naprej v čase, ko ne bo več tvegala: »Če bom imelo otroke, ne bom šla tako visoko, počasi se bom umirila. Srečna sem, če bi prenehala, bi lahko delala kaj drugega. Ne bo mi potrebno plezati.«
V tem primeru pravi: »Mogoče ne bom nikdar uresničila vseh mojih sanj. Mogoče bodo nekatere sanje ostale sanje. To ne bo uničilo mojega življenja.«

Iz revija Rock and Ice, št. 73, junij 96, prevedel bralec ali bralka, ki želi ostati neimenovan(a).
AR 58/1996

 

eXTReMe Tracker