Gorenjski glas - Jelena Justin: Setiče/Freiberg (1920 m) - Gora na avstrijski strani Karavank. Ob lepem vremenu nas na vrhu nagradi s čudovitim razgledom. Z malce sreče nas do vrha spremlja prav poseben gorski vodnik.
… ali pes, planinski vodnik. To se mi je zgodilo, ko sem se vzpenjala na Setiče /Freiberg, goro, ki leži nad vasjo Sele-Cerkev/Zele-Pfarre v bližini Borovelj. Od začetka vzpona pa vse do vrha nam je družbo delal pes iz vasi. Kot bi nam hotel pokazati pravo pot, ki je sicer, mimogrede, odlično označena. Zakaj, ne vem. Vem, da smo bili prvi tisto zgodnje jutro in očitno se mu je zahotelo dihati višinski zrak.
Čez Ljubelj se zapeljemo do Borovelj/Ferlach, kjer nadaljujemo proti vasi Sele-Pfarre/Sele/Cerkev. Peljemo se po cesti proti odcepu za Kočo pod Košuto. Po 12 kilometrih iz Borovelj smo v vasi. Pri gostilni Melle, na levi strani, zavijemo levo in parkiramo na parkirišču nasproti osnovne šole.
Markacije, ki nosijo številko 603, nas usmerijo na asfaltirano pot mimo šole, nato pa čez travnik, ki ga omejuje ograja. Stopimo čez ograjo in smo na kolovozu, ki pelje čez travnik. Ko dosežemo gozd, sledimo kolovozu, ki se v spodnjem delu strmo vzpenja. Kolovoz teče vzporedno s potokom, ki je na naši desni. Ko se kolovoz konča, se strma pot spremeni v stezo, ki nas pripelje do makadamske ceste. Nadaljujemo levo po cesti, a le nekaj metrov, ker se desno odcepi steza. Na vrhu steze dosežemo Užnikov križ/Uznikkreuz na višini 1295 m. Na razpotju je klop za počitek, križ in križišče poti; naravnost gre pot proti Javorniku/Jauernik in proti Mačam/Matzen. Nadaljujemo desno, tokrat po poti 631, mimo križa po ozki stezi, ki se najprej zložno vzpenja po širokem poraščenem grebenu. Z višino se povečuje tudi strmina in sčasoma dosežemo Nikolajevo lovsko kočo/Nikolaus Hütte, 1400 m. Nadaljujemo desno, mimo koče. Pot postane manj strma in nas pripelje do gozdne ceste, ki jo dvakrat prečimo. Na tej izravnavi se tudi vidi vrh, ki ga bomo danes obiskali. Njegova špička je videti še visoko nad nami. Od tukaj naprej se pot postavi pokonci, strmina narašča. Sledi prečenje pobočja v levo, precej dolgo. Prečimo plitvo grapo. Pot se nato obrne desno, sledi nekaj dolgih okljukov. Gozd postaja redkejši, nadomeščajo ga visoke trave in skalovje. Ko dosežemo rob redkega gozda, smo na vršnem, gorskem travniku, ki ga je videti, kot bi bil posut s kamenjem. Zložen vzpon nas po približno 15 minutah pripelje na vrh Setič, ki s svojimi 1920 m ponuja čudovit razgled. Pred nami se razprostre celotna veriga Košute, njena divja severna ostenja, Košutina senčna stran; vse tja od Ljubeljske babe prek Hajnževega sedla, Velikega vrha, Kladiva do Užnika, Košutnikovega turna, Tolste košute. Na dosegu roke je severni zob Cjajnik, prek katerega se pne divja, adrenalinska ferata. Pogled na vzhod se ustavi na Obirju, zadaj se skriva Peca. Zahodno od nas je Grlovec/Ferlacher Horn. Ob lepem vremenu in čistem razgledu se vidijo tudi Visoke Ture z Velikim Klekom.
Do vrha Setič smo potrebovali 2 uri in 30 minut.
Sestop v dolino je po poti vzpona. Vsak sestop zahteva previdnost, v tem primeru bodimo previdni predvsem pri sestopu čez skalni del tik na Nikolajevo lovsko kočo. Če bomo dovolj zgodnji in tihi ter imeli kanček sreče, nas morda iz radovednosti kje počakajo tudi gamsi.
Za konec pa še zgodbica o psu: na vrhu smo mu dali vodo; popil jo je dvakrat po pol litra. Dan je bil vroč in soparen, hrane se tudi ni branil. Čigav je bil, ve le on sam, a bil je prijetna družba in odličen vodnik. Torej, na Setiče s pol litra vode več v ruzaku in kakšnim koščkom salame. J
Nadmorska višina: 1920 m
Višinska razlika: 972 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 zvezdice
Jelena Justin