MO PD Radovljica: Tudi letos smo pod mogočno severno steno Triglava pripravili planinski tabor
... Mladinskega odseka Planinskega društva Radovljica za mlade planince in tudi letos je bilo število prijavljenih preveliko, da bi ga lahko izvedli v enem terminu. 116 otrok smo zato razvrstili na dva in se z njimi odpravili v prekrasno dolino Vrata.
Celotna objava (z več slikami) je na sinica.wordpress.com >>>
Dolina Vrata je največja ledeniško preoblikovana dolina na severni strani Julijskih Alp, ki jo zapira mogočna severna triglavska stena. Tabor smo v obeh terminih začeli v petek s sprehodom po Naravoslovni učni poti Triglavske Bistrice, ki se začne na meji osrednjega območja Triglavskega narodnega parka, pri Rosu na samem vstopu v dolino Vrata. Dolina je poraščena z gozdovi, ki jih le tu in tam pretrgajo zeleni pašniki, obdajajo jo prekrasni vrhovi, v njej pa se nahaja tudi eden najlepših slapov pri nas.
Slap Peričnik pada v dveh stopnjah čez konglomeratni prag. Spodnji slap je visok 52 m, zgornji pa 16 m. Namreč ko so se ledeniki umikali in talili, so vode izpod njih odnašale ledeniški material in ga odlagale v dolinah. Ta fluvioglacialni prod se je v Vratih sprijel v konglomerat in se kot t.i. konglomeratna stopnja vleče po levem bregu Triglavske Bistrice. Stopnja je ponekod debela tudi okoli sto metrov. Leva stran Triglavske Bistrice je v nasprotju z desnim dolomitnim begom zgrajena iz mlajšega pleistocenskega konglomerata. Zgornji rob konglomeratnega zasipa vidimo s poti kot nizko steno, ki je ponekod spodkopana s spodmoli, zato se iz nje lomijo posamezni bloki. Spodjedenost je najbolj opazna na delu, ki se imenuje Galerije (»lope«).
Na desni strani brega pa je prevladujoča kamenina triasni dolomit star okrog 230 milijonov let. Dolomitni skladi so močno razjedeni s številnimi grapami, nad njimi pa se dvigajo ostri grebeni in stolpi. Dolomit je namreč slabo odporen na zmrzal. Višje pa so stene zgrajene iz bolj kompaktnega in mlajšega dachsteinskega apnenca. Pot Triglavske Bistrice je dolga 10 km in se konča v zatrepu doline, nad katerim kraljuje mogočna Triglavska severna stena, in kjer izpod grušča pod steno Triglavska Bistrica začne svojo pot. V sušnejših obdobjih kmalu po izviru ponikne in pride na dan šele pod Turkovim rovtom. V Mojstrani pa se izliva v Savo Dolinko.
Po dobrih treh urah prijetne hoje smo prispeli do Aljaževega doma, kjer so nas že pričakali s kosilom. Potem smo se na hitro razdelili v sobe Šlajmarjevega doma in popoldne preživeli na travniku med domoma. Osvežili smo zanje o orientaciji in nevarnostih v gorah. O teh so nas poučili dodatno še Mojstranški Gorski reševalci, ki so nas obiskali in nam pokazali, kako se spusti ponesrečenca po vrvni žičnici. Nekaj malih korenjakov se je tudi samih preizkusilo v vlogi ponesrečenca in se z Malega Triglava spustilo po njej na travnik.
Prvi večer smo za razliko od drugega zaključili nekoliko bolj zgodaj. Po simpatični in duhoviti predstavitvi posameznih šol, smo pripravili nahrbtnike za sobotno turo in se odpravili spat.
Zjutraj pa smo se v treh skupinah odpravili naprej po dolini mimo znamenitega spomenika v obliki klina in vanj vpete rinke postavljenega leta 1953 in posvečenega padlim partizanom gornikom. Ob glasni Bistrici smo šli najprej skozi gozdnat del, ki se v višjem delu imenuje Bukovlje. Gre za enodoben bukov gozd, kjer rastejo t.i. plazovne bukve, katerih prvih nekaj metrov debla je položeno po tleh. Gozd so kmalu zamenjala melišča in nizko rastje.
Pot je višje spretno vijugala med vsemi balvani, mi pa smo jo popestrili z izdelavo možicev in opazovanjem raznih živalic, ki jih je vlažno vreme zvabilo na plan. Preplašili smo kar nekaj miši, paziti pa smo morali predvsem na to, da nismo pohodili kakšnega planinskega močerada in polža lazarja. Planinski močerad je v Sloveniji edina dvoživka, ki za svoje preživetje ne potrebuje vode. Zadošča mu že precejšna vlaga. Črne barve je tudi polž lazar in je znan po tem, da nima hiške, ko pa se ustraši skrije glavo.
Med potjo smo se pogovarjali o pravilih, ki jih moramo upoštevati ob obiskovanju gora in Triglavskega Narodnega Parka, ter si pripovedovali še pravljico o Zlatorogu in vseskozi pogledovali v levo, če bi se oblaki in megla le umaknili in bi lahko uzrli mogočno Triglavsko steno in Zlatorogove police, ki prečkajo celo steno ali katerega od izrazitih skalnih stebrov (Slovenski, Nemški, Čopov, Jugov,…), v katerih se je pisala zgodovina slovenskega alpinizma. Počasi smo se vzpenjali proti Luknji, najnižji točki med okoliškimi stenami, ki je že star prehod na trentarsko stran. Dve starejši skupini sta se povzpeli prav na prelaz, mi z mlajšo pa smo nekoliko pod njim odvili do Bivaka pod Luknjo, kjer smo si odpočili in se potem počasi odpravili nazaj na kosilo v Aljažev dom.
Dom je dal tu leta 1910 zgraditi znameniti župnik Jakob Aljaž, ki ga pogosto imenujemo kar »triglavski župnik«. Od leta 1896 je bila tu že manjša koča, od 1904 pa je v bližini že stal dom, ki ga je leta 1908 odnesel plaz. Vsem znan pa je predvsem Aljažev stolp, ki se nahaja na vrhu Triglava, kamor ga je postavil leta 1895, ko je za simbolično ceno kupil sam vrh Triglava in ga na ta način obvaroval potujčenja. Poleg njegovega ogromnega prispevka k razvoju planinstva, pa je potrebno omeniti tudi to, da je bil pisec in skladatelj. Pesem “Oj Triglav, moj dom…” prihaja izpod njegovih rok.
Po kosilu smo se odpravili spet na travnik pred Šlajmerjevim domom, v katerem se je tudi pisala slovenska alpinistična zgodovina. Po vojni so se v njem kalili alpinisti pod budnim očesom legendarnega Jože Čopa.
Po njem se tudi imenuje ena najbolj čislanih smeri v Steni – Čopov steber, ki jo je leta 1945 preplezal skupaj s Pavlo Jesih. Zahodni del Severne Triglavske stene pa je še bolj zahteven. Tam se nahaja tudi znan previsni del imenovan Sfinga.
In potem ko smo se popoldan igrali na travniku razne družabne igre in izpolnjevali planinske dnevnike, smo si v deževnem večeru ogledali dva filma. Mlajši so si ogledali nikoli zastarelega Kekca, starejši pa novejšo Sfingo. Film je bil premierno prikazan ravno ob 80 letnici prvega slovenskega celovečernega igranega filma V kraljestvu Zlatoroga, v katerem igra eno glavnih vlog ravno Joža Čop.
Nedeljo pa smo namenili seznanjanju z vrvno tehniko, naučili smo se izdelati najosnovnejše gorniške vozle, pa gibanja ob vrvni ograji in samovarovanja na zavarovanih poteh. Nekaj se nas je preizkusilo tudi v plezanju na Mali Triglav, kot se imenuje balvan, ki se nahaja ob leta 1927 zgrajeni kapelici Sv. Cirila in Metoda.
Bivanje v Vratih smo po kosilu zaključili z izdelavo škratkovih hišic in iskanjem zaklada, potem pa se odpeljali še do Planinskega muzeja v Mojstrani, se sprehodili skozenj in utrdili naučeno. In ob petih popoldan še ni bilo nikomur za zapustiti zanimiv muzej.
Drug termin smo izvedli enako, le posamezne vsebine smo prilagodili nekoliko drugačni vremenski situaciji. In zaradi lepo preživetih dni, novih znanj in novih znanstev in prijateljstev, so nas starši pričakali nasmejane do ušes.
To in vse tiste zahvale in pohvale, ki so deževale še nekaj dni po taboru, nam dajo slutiti, da bomo naslednje leto imeli še več zagretih mladih planincev in da dva taborna termina ne bosta več dovolj.
Se vidimo septembra in lepe počitnice vsem 
Suzana Jerebič