Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Spomini iz naših gorá

petek, 4. julij 1902, ob 19:29, Boris Štupar, ogledov: 2235

Slovenec (1884): Listek

LISTEK.
Spomini iz naših gorá.


Naš slavni kronist Valvazor (na kterega sme kranjska dežela po pravici ponosna biti) je večkrat križem prehodil kranjsko deželo, je pogledal vsako vas in vsako cerkev, je narisal vse gradove in razvaline, je pretaknil vsako jamo in vsak brlog; ali hribolazec pa ni bil, vsaj ne v današnjem pomenu te besede. Če gora ni bila obraščena, če na svojem vrhu ni nosila kake cerkve, gradu ali razvaline – zavoljo samega razgleda Valvazor gotovo ni lezel na vrhunec. In dasi mu ne moremo odrekati vnetega čutila za naravsko lepoto – je vendar-le premalo cenil divje romantične prizore, kakoršnjih ima naša gorenjska stran v svojem gorovji na izbiranje. V tem obziru je le bolj praktično mislil in kakor še zdaj naš kmet, bi bil tudi on mesto skalovja in pečin raje videl planjave in rodovitno polje. Tako piše o Dovjem (II. buk., 121. str.):
»Längenfeld (oder Nadougem) liegt zwischen Assling und Cronau am Saufluss ein wenig an der Anhöhe unter dem hohen Schneegebirge, zwar an einem kalten und frischen, doch gesunden Ort, sonst aber auf keinen gar zu fruchtseligen Boden; angesehen alles herum steinigt ist und aus einem so versteinerten Erd-Schlos kein sonderlicher Wachsthum aufgehet, ausbenommen unter dem Dorff, allwo noch einiges Feld zum Bau sich bequemet, doch gleichwohl so fruchtbar nicht ist, wie die Felder bei Orainburg, Laybach und andern Orten.«
Taki so še zdaj naši ljudje. Kolikor bolj tujci gole vrhove občudujejo, toliko bolj so pa našim ljudem na poti. Namestu teh bi raje imeli njive ali travnike, ali vsaj z lesom obraščene gore. Vsaj ve, gola skala nič ne nese; od gojzda in travnika pa je vendar kaj vžitka. Tako si moramo tudi tolmačiti čudni izrek nekega krčmarja iz Ljubljanske okolice, ki je zagledavši Blejsko jezero zaklical: Oh škoda, da ta mlaka ni travnik, koliko sena bi se tukaj nakosilo!
In čudno! Valvazor, ki je na Dolenjskem in drugod vsak količkanj veči griček imenoval in zaznamoval, on ne pozna in nikjer ne imenuje – našega Triglava!
Vse Triglavsko gorovje mu je: der sonderbare Berg Kerma. (Tako pa se le imenuje dolina od zgornje Radolne naprej proti Triglavu). In ko bi imel od naših veličastnih gori kaj povedati in vsaj najimenitniši imenovati, nas kar kratko odpravi, rekoč: »Der Berge gibt es in Oberkrainischen Theil so gewaltig viel, dass ich sorgen muss, so man jezo alle namkündig machte, der Leser nur darob ermüden würde; darum will ich aus solcher Menge nur etliche, hin und wieder liegende aussondern und mit der Feder berahren.« Tu imenuje nektere vrhove okoli Ljubljane in Kranja; največih gora pa nobene ne pove. Ali jih ljudje sami niso po imenih poznali, ali pa Valvazor ni na pravega naletel, da bi mu jih bil povedal. Toliko je namreč gotovo, da o Valvazorjevem času po naših skritih dolinah in grabnih, še manj pa po strmih gorah nobeden ni hodil. Kolikor je znano, je bil prvi na Triglavu sloveč naravoslovec Hakvet leta 1779. Nekteri imenujejo prvega nekega padarja iz Bohinja: Lorenca Vilonitzer leta 1778, ki je potem drugo leto Hakveta spremljal).
Kako vse drugače pa je zdaj. Odkar železnice radovedne tujce od daljnih krajev našim goram v podnožje nosijo, lahko o poletnem času v najbolj oddaljenih kotih in na najviših pečeh gospodo (včasih celo gospe in gospodičine) srečuješ, ki tu sem prihajajo občudovat divjo naravo. In dasi je lazenje po hribih težavno, velikokrat nevarno in z mnogimi neprilikami sklenjeno, je vendar od leta do leta več hribolazcev. Pri nekterih je to lazenje strast postala, kakor drugim lov ali igra. Viši ko je gora, hujši ko je pot; bolj jih vleče v gore. Kakor Šilerjev planinski lovec tudi hribolazci tišé v gore in na vse vgovarjanje s planinskim lovcem odgovarjajo:
Mutter, Mutter, lass mich gehen
Jagen auf des Berges Höhen,
Lass die Blümlein, lass sie blähen,
Mutter, Mutter, lass mich ziehen!

Pri vsem tem pa vendar lahko rečem, če Valvazorja prav poznam, da bi v današnjih okoliščinah gotovo tudi na Triglav šel, da bi mu le kdo povedal, kako velikansk razgled je iz njegovega vrha.
Po tem nekoliko daljšem uvodu hočem nektera popotovanja v naše gore tu popisati.

I. Triglavska megla.
Gora ni nora;
Tisti je nor, ki gre gor!

Ko sem bil 3. septembra leta 1874 z duhovnima tovaršema M. J. in J. B. na Triglavu, me ni samo nepopisljiv spregled iz njegovega vrha pretresel, ampak imponirala mi je posebno veličastna podoba tega gorskega velikana prav od blizo, namreč od Triglavske koče, ki je bila pa takrat le bolj za silo. Pozneje so namesto te začasne koče postavili novo zidano kočo, kakoršne so po drugih gorah nalašč za hribolazce postavljene. Ta koča je bila 2. avgusta 1877. leta za hribolazce odprta. K svečanosti je prišlo 9 gospodov in ena gospa z Dunaja od planinske družbe. Vodnikov in nosačev iz Bohinja in Mojstrane je bilo pa tudi 10, tako da so komaj imeli vsi prostor v mahni koči, ki je preračunjena le za 8 oseb. Pa kaj so hotli druzega, kot skupaj se stisniti, ker je bila silna nevihta zunaj in je za hudim dežjem sneg jel iti in ga je bilo drugi dan za pol čevlja debelo okoli koče. Imenuje se ta koča: Nadvojvodinje Marije Terezije, po soprogi nadvojvode Karol Ludovika, ki jo planinski družbi protektor; koča pri Triglavskih jezerih pa se imenuje po najstarejšem sinu imenovanega nadvojvode: Franc Ferdinandova. Te koče so z vsim potrebnim previdene. V njih je železno ognjišče, kuhinjska posoda in ležišča za osem oseb. Vendar pravijo, da Marije Terezije koča pod Triglavom ni prav izdelana, ker ognjišče ni dobro izpeljano in morajo – vrata biti odprta, ima pa veter prost vhod in nosi dež in sneg v kočo.
Dasiravno me na Triglav zavoljo težavne in nevarne poti ni več mikalo, bi ga bil vendar rad še kterikrat prav od blizo videl in novo kočo si ogledal. Ko sem ta svoj namen nekterim prijatlom razodel, so bili precej trije pripravljeni, da me hočejo na ti poti spremljevati. Bili so to: en profesor, en jezičen doktor in en bogoslovec.
Nekega jasnega jutra v začetku avgusta leta 1878 zgodaj odrinemo iz Dovjega in smo že v Zgornji Radolni, ko so tamošnji ljudje še le vstajali. Stara Biškica, saj je že med tem umrla, (Bog ji daj nebesa!), je ravno še vsa razkuštrana na prag stopila in ko nas z velikimi palicami memo iti vidi, pravi v vežo obrnjena svojemu staremu: Ti Primož, kam neki gospod fajmošter gredo tako zgodaj, pa ja ne gredo zopet na Triglav. Pa že smo bili toliko naprej odšli, da skrbni stari nisem mogel več odgovoriti. —
Do sem smo hodili eno uro.
(Dalje prih.)
Slo 167, tor., 22. 7. 1884, 1-2, Spomini iz naših gora (dalje – 2)

LISTEK.
Spomini iz naših gorá.
(Dalje.)

Pot od Radolne naprej do planine na spodnji Krmi je ravna in mehka, ker se večidel po travnikih hodi; le to, velika rosa je bila neprijetna, ki nam je vso obutev premočila. V dobri uri od Radolne smo dospeli do koče na spodnji Krmi in tam smo profesorja pustili, ker se od tam steza vkreber začne vzdigovati in si ni upal v breg nas mlajših dohajati. Po kratkem oddihljeji in po prijaznem poslovljenji od profesorja se vzdignemo mi trije, jaz, doktor in bogoslovec, spremljani od domačega psička, proti zgornji Krmi. Kolikor višje se pot vzdiguje, toliko bolj ozka postaja dolina, toliko bližej stopajo skoraj navpične stene Erjovine na desni in Debele peči na levi. Na vsi ti poti lahko opazuješ neznano lep jek. Če namreč v skalovje zaupiješ, namesto enega glasu več glasov nazaj dobiš in se ti zdi, kakor bi kdo tvoje petje v pečeh z orgljami spremljeval. Tudi strel iz pištole, ktero je doktor večkrat sprožil, je mnogobrojno odmeval, kakor da bi vojaki po gorah streljali. S tako zabavo in ker nismo bili še preveč trudni, smo v dveh urah dospeli do Zaspiških koč, ki so v zgornji Krmi. Malokje na široki zemlji je morebiti kak kotiček tako skrit in pozabljen, kot ta kotel, v kterem imenovane koče stoje. Krog in krog visoke peči in razmetano skalovje, peščene meljine in z borovičjem slabo obraščena brda, to je puščava, kakor si hujši misliti ne moreš. Vendar pastir, kterega smo v koči dobili, romantičnega svojega položaja kar nič ne čuti, ampak je zadovoljen, če mu ovce preveč po robeh ne vhajajo, da zamore mirno v koči sedeti in tobak puhati. Ker mu je doktor brž smodko ponudil, je postal vesel in zgovoren in ni vedel, kako bi nam postregel. Vendar nismo druge postrežbe potrebovali, kakor da nam je mrzle vode prinesel iz bližnjega studenca. Z jedjo in drugo pijačo smo bili tako zadostno preskrbljeni.
Od te koče se začenja zares težavna in silo strma pot na Velpolje (Visokopolje) in tu ni nič preveč rečeno, da se lahko večkrat v koleno vgrizne, kdor po teh pragovih pleza. Pokazal sem tedaj tovaršema, kaj nas čaka, tudi sem jima povedal, da smo zdaj komaj na polpoti do triglavske koče, da bo zdaj solnce najhuje pripekalo (bilo je okoli 9. ure) in konečno sem jima dal na izbiranje, ali da se vrnemo, ali pa da naprej koračimo. Ker sta se za slednje odločila, smo jo mahnili v goro, ki nam je kar pod nogami rastla. Večkrat je bilo treba postati in oddahniti si; pa ker se tudi počasi daleč pride, smo tudi mi do vrha ali bolj prav rečeno do roba priplezali. Opomniti moram namreč, kako se človek v teh gorah moti. Če od spod gleda nekakšen rob, si misli, da bo plazenja konec, kadar tja gori dospe. Ali ko gori pride, se mu naenkrat še več in še viših takih robov pokaže in kar ga najbolj potlači, je pa še to, da nobeden teh robov Triglav ni! Vendar smo pridši na ta rob vsaj to dosegli, da je zdaj pot nekoliko časa po ravnem peljala na Velpolje, kjer se strinjati /strinjata/ poti iz Bohinja in Mojstrane. Bilo je okoli poldneva, ko smo prišli na Velpolje. Tam smo dobili starega Šesta, čakajočega na sina, ki je nekaj turistov peljal na Triglav. Od tukaj se potrebuje še dobro uro do triglavske koče. Če tudi že precej trudni, vendar veselo nastopimo še zadnjo strmino, ki se vzdiguje med dvema skalnatima stenama. Kdor bo tukaj hodil, naj ne pozabi jek poskušati, ker je neizrečeno čist in prijeten; le pod malim Triglavom sem še lepšega slišal.
Do tukaj je šlo še vse dobro. Ali ko pridemo na prvi rob vrh Velpolja, smo se prehitro na levo obrnili, namesto da bi bili še kake pol ure nakviško in bolj na desno proti severu šli. Ker te zmote nisem precej zapazil, smo vedno dalje od prave poti zašli. Ko čez kake pol ure svojo zmoto spoznamo, sklenemo počiti in pokrepčati se, potem pa nazaj na pravo pot in na kviško do koče iti. Pa ta zmota nas je ob vso dobro voljo pripravila, še jesti se nam ni ljubilo; govorili smo malo, mislili smo pa vsak svoje. Doktor je nekaj mrmral v brado, vendar pa sem toliko razločil, da je rekel: Brez vodnika ne kaže iti v gore. (Pri teh besedah sem se jaz za ušesi popraskal.) Pa imelo je še kaj hujšega priti. Ko tako molče sedimo, kar se pridrve od Bohinja in od Konjske planine gori strašne megle in nas naenkrat tako obdajo, da smo komaj drug druzega videli. Zdaj nismo smeli nič časa zamuditi. Hitro skočimo pokonci in kmalo pridemo do kraja, kjer smo popred iz prave poti krenili. Tu srečamo vodnika Šmercovega Fronca iz Mojstrane, ki je nekega turista peljal in ki nam je tudi našo zmoto razjasnil. Povabil nas je s sabo in obljubil, da v dobri pol uri smo pri koči. Ali doktor ni bil več pri volji in tudi ni kazalo do koče hoditi, ker Triglava zavoljo goste megle tako ne bi bili videli, časa bi pa vendar precej zamudili. Spustimo se toraj navzdol; jaz naprej, una dva za menoj. Pot nazaj je bila dokaj težavna, posebno za doktorja, kteremu so se visoke pete po strani obrnile in ga v hoji zelo zadrževale. Opomniti pa moram, da smo nazaj grede bolj tiho in nekako pobiti hodili; ni bilo tistega vriskanja in streljanja, kakor gori grede. Misel, da smo toliko trpeli, svojega namena pa vendar ne dosegli, nas je tlačila. Še le ob 6. uri zvečer smo prišli do profesorja na spodnji Krmi, ki nas je že težko pričakoval, misleč, da smo bili na malem Triglavu, ali pa, da se nam je kaka nesreča pripetila. Ali kako se začudi, ko mu povemo, da nismo videli ne koče ne Triglava!
Ko smo si na Spodnji Krmi nekoliko počili in pokrepčali se, hitimo proti domu, kamor smo še le z nočjo vred neizrečeno trudni in shojeni prišli. Pri večerji se nam ni ljubilo ne jesti, ne govoriti. Gledali smo, da pred ko pred pridemo v posteljo, dasiravno tudi spanje ni bilo mirno. Posebno doktor se je premetaval sem in tje; zdelo se mu je, da pleza čez visoke peči, ali da visi nad globokimi prepadi. Tudi govoril je v spanji, morebiti je pravil, da brez vodnika ne hodi v goré!
Po vsem tem je očitno, da nam je ta izlet popolnoma se pokazil. Posebno nas je pa to bolelo, da smo 14 ur po večidel hudih in strmih potih hodili, pa namena nismo dosegli, koče in Triglava nismo videli!
Doktor je krivdo na mene zvračal; jaz pa nisem hotel biti kriv, ampak sem našo nesrečo drugim uzrokom pripisoval. —
Kdo zna, sem rekel, če nam ni zato spodletelo, ker smo zjutraj najpopred žensko srečali? In tudi moja majhna zmota, ko smo bili že tako blizo koče, bi se bila kmalo popravila, da nas ni megla dobila. Če je Benedek zgubo pri Kraljevem gradcu klumski megli pripisoval, zakaj bi jaz naše nesreče ne smel Triglavski megli pripisovati? — (Dalje prih.)
Slovenec, 168 sre, 23. jul 1884, 1-3 Listek, Iz naših gora (dalje – 3. nad.)
Tu je delna ponovitev besedila prejšnjega nadaljevanja!

LISTEK.
Spomini iz naših gorá.
(Dalje.)

Pot od Radolne naprej do planine na spodnji Krmi je ravna in mehka, ker so večidel po travnikih hodi; le to, velika rosa je bila neprijetna, ki nam je vso obutev premočila. V dobri uri od Radolne smo dospeli do kočo na spodnji Krmi in tam smo profesorja pustili, ker se od tam steza vkreber začne vzdigovati in si ni upal v breg nas mlajših dohajati. Po kratkem oddihljeji in po prijaznem poslovljenji od profesorja se vzdignemo mi trije, jaz, doktor in bogoslovec, spremljani od domačega psička, proti zgornji Krmi. Kolikor višje se pot vzdiguje, toliko bolj ozka postaja dolina, toliko bližej stopajo skoraj navpične stene Erjovine na desni in Debele peči na levi. Na vsi ti poti lahko opazuješ neznano lep jek. Če namreč v skalovje zaupiješ, namesto enega glasu več glasov nazaj dobiš in se ti zdi, kakor bi kdo tvoje petje v pečeh z orgijami spremljeval. Tudi strel iz pištole, ktero je doktor večkrat sprožil, je mnogobrojno odmeval, kakor da bi vojaki po gorah streljali. S tako zabavo in ker nismo bili še preveč trudni, smo v dveh urah dospeli do Zaspiških koč, ki so v zgornji Krmi. Malokje na široki zemlji je morebiti kak kotiček tako skrit in pozabljen, kot ta kotel, v kterem imenovane koče stoje. Krog in krog visoke peči in razmetano skalovje, peščene meljine in z borovičjem slabo obraščena brda, to je puščava, kakor si hujši misliti ne moreš. Vendar pastir, kterega smo v koči dobili, romantičnega svojega položaja kar nič ne čuti, ampak je zadovoljen, če mu ovce preveč po robeh ne vhajajo, da zamore mirno v koči sedeti in tobak puhati. Ker mu je doktor brž smodko ponudil, je postal vesel in zgovoren in ni vedel, kako bi nam postregel. Vendar nismo druge postrežbe potrebovali, kakor da nam je mrzle vode prinesel iz bližnjega studenca. Z jedjo in drugo pijačo smo bili tako zadostno preskrbljeni.
Od te koče se začenja zares težavna in silo strma pot na Velpolje (Visokopolje) in tu ni nič preveč rečeno, da se lahko večkrat v koleno vgrizne, kdor po teh pragovih pleza. Pokazal sem tedaj tovaršema, kaj nas čaka, tudi sem jima povedal, da smo zdaj komaj na polpoti do triglavsko koče, da bo zdaj solnce najhuje pripekalo (bilo je okoli 9. ure) in konečno sem jima dal na izbiranje, ali da se vrnemo, ali pa da naprej koračimo. Ker sta so za slednje odločila, smo jo mahnili v goro, ki nam je kar pod nogami rastla. Večkrat je bilo treba postati in oddahniti si; pa ker se tudi počasi daleč pride, smo tudi mi do vrha ali bolj prav rečeno do roba priplezali. Opomniti moram namreč, kako se človek v teh gorah moti. Če od spod gleda na kakšen rob, si misli, da bo plazenja konec, kadar tja gori dospe. Ali ko gori pride, se mu naenkrat še več in še viših takih robov pokaže in kar ga najbolj potlači, je pa še to, da nobeden teh robov Triglav ni! Vendar smo pridši na ta rob vsaj to dosegli, da je zdaj pot nekoliko časa po ravnem peljala na Velpolje, kjer se strinjati /strinjata/ poti iz Bohinja in Mojstrane. Bilo je okoli poldneva, ko smo prišli na Velpolje. Tam smo dobili starega Šesta, čakajočega na sina, ki je nekaj turistov peljal na Triglav. Od tukaj se potrebuje še dobro uro do triglavske kočo. Če tudi že precej trudni, vendar veselo nastopimo še zadnjo strmino, ki se vzdiguje med dvema skalnatima stenama. Kdor bo tukaj hodil, naj ne pozabi jek poskušati, ker je neizrečeno čist in prijeten; le pod malim Triglavom sem še lepšega slišal.
Do tukaj jo šlo še vse dobro. Ali ko pridemo na prvi rob vrh Velpolja, smo so prehitro na levo obrnili, namesto da bi bili še kake pol ure nakviško in bolj na desno proti severu šli. Ker te zmote nisem precej zapazil, smo vedno dalje od prave poti zašli. Ko čez kake pol ure svojo zmoto spoznamo, sklenemo počiti in pokrepčati se, potem pa nazaj na pravo pot in na kviško do koče iti. Pa ta zmota nas je ob vso dobro voljo pripravila, še jesti se nam ni ljubilo; govorili smo malo, mislili smo pa vsak svoje. Doktor je nekaj mrmral v brado, vendar pa sem toliko razločil, da je rekel: Brez vodnika ne kaže iti v gore. (Pri teh besedah sem se jaz za ušesi popraskal.) Pa imelo je še kaj hujšega priti. Ko tako molče sedimo, kar se pridrve od Bohinja in od Konjske planine gori strašne megle in nas naenkrat tako obdajo, da smo komaj drug druzega videli. Zdaj nismo smeli nič časa zamuditi. Hitro skočimo pokonci in kmalo pridemo do kraja, kjer smo popred iz prave poti krenili. Tu srečamo vodnika Šmercevega Fronca iz Mojstrane, ki je nekega turista peljal in ki nam je tudi našo zmoto razjasnil. Povabil nas je s sabo in obljubil, da v dobri pol uri smo pri koči. Ali doktor ni bil več pri volji in tudi ni kazalo do koče hoditi, ker Triglava zavoljo goste megle tako ne bi bili videli, časa bi pa vendar precej zamudili. Spustimo se toraj navzdol; jaz naprej, una dva za menoj. Pot nazaj je bila dokaj težavna, posebno za doktorja, kteremu so se visoke pete po strani obrnile in ga v hoji zelo zadrževale. Opomniti pa moram, da smo nazaj grede bolj tiho in nekako pobiti hodili; ni bilo tistega vriskanja in streljanja, kakor gori grede. Misel, da smo toliko trpeli, svojega namena pa vendar ne dosegli, nas je tlačila. Še le ob 6. uri zvečer smo prišli do profesorja na spodnji Krmi, ki nas je že težko pričakoval, misleč, da smo bili na malem Triglavu, ali pa, da se nam je kaka nesreča pripetila. Ali kako se začudi, ko mu povemo, da nismo videli ne koče ne Triglava!
Ko smo si na Spodnji Krmi nekoliko počili in pokrepčali se, hitimo proti domu, kamor smo še le z nočjo vred neizrečeno trudni in shojeni prišli. Pri večerji se nam ni ljubilo ne jesti, ne govoriti. Gledali smo, da pred ko pred pridemo v posteljo, dasiravno tudi spanje ni bilo mirno. Posebno doktor se je premetaval sem in tje; zdelo se mu je, da pleza čez visoke peči, ali da visi nad globokimi prepadi. Tudi govoril je v spanji, morebiti je pravil, da brez vodnika no hodi v gore!
Po vsem tem je očitno, da nam je ta izlet popolnoma se pokazil. Posebno nas je pa to bolelo, da smo 14 ur po večidel hudih in strmih potih hodili, pa namena nismo dosegli, koče in Triglava nismo videli!
Doktor je krivdo na mene zvračal; jaz pa nisem hotel biti kriv, ampak sem našo nesrečo drugim uzrokom pripisoval.
— Kdo zna, sem rekel, če nam ni zato spodletelo, ker smo zjutraj najpopred žensko srečali? In tudi moja majhna zmota, ko smo bili že tako blizo koče, bi se bila kmalo popravila , da nas ni megla dobila. Če je Benedek zgubo pri Kraljevemgradcu klumski megli pripisoval, zakaj bi jaz naše nesreče ne smel Triglavski megli pripisovati? —
Najpoglavitniši vzrok naše nesreče pa je bil doktor sam, ki je celo pot po Krmi s pištolo streljal. S tem namreč je gorskega škrata zbudil in ta je v svoji jezi tako gosto meglo poslal, da nas je zmotil. Zadovoljni smemo biti, da nas ni še s kakšno nevihto napadel. Pa tega mi popred nismo vedeli, še le pozneje, ko sem Valvazorja prebiral, sem v 4. bukvah na strani 562 na to prišel. Valvazor namreč piše:
»Von den wunderlichen Eigenschalten des Berges Kerma.
Zwischen Moisterna und Pflitsch in Ober-Crain stellt sich der hohe Berg Kerma, dem Lande Crain und dem Ländlein Pflitsch ins Mittel, als gleichsam ein Schiedsman. Derselbe hat dieses Merkwürdiges an sich, dass auf seiner Höhe im Heu-(Juli-)Monat der Tag gar lange wahret, also dass man nicht viel länger als eine Stunde spühren kann, wie die Nacht abgenommen und hernach der Tag zunehmen werde.
Viel Merkwärdiger ist aber dieses Folgende: Wenn Jemand oben auf diesem Berge mit einer Geissel oder Peitschen um die Mittagszeit schnallzt oder klatschet, alsdann wird unmittelbar und allsofort ein Ungewitter von Donner und Hagel erfolgen, obschon der Tag noch so heiter und klar wäre. Wie seltsam und unglaublich solches auch dem verständigen Leser vorkommen dürffte; so ist es doch kein blosses Gerücht oder Geticht, sondern die Gewissheit. Und darf man nicht gedenken, dieselbe allein wurde durch die Aussage der Umher-Wohner authorisirt: denn Herr Joh. Baptista Petermann und Herr Laurentius von Rechbeg, beide Doctores der Medizin, haben solches vor Jahren selbst persönlich gesehen.
Aus was für ein Grund solches herrühre, mögen verständige Naturkundigen untersuchen. Ob vielleicht in der umliegenden Gegend oder in diesem Berge selbsten einige gar subtil- und leichtflüchtige mineralische Dünste durch den starken Streich und Knall, welche die Peitsche oder Geissel der Lufft giebt, aufgerährt, sich schnell in die hohe Lufft schwingen und nachdem sie mit den Dünsten derselben verstärkt worden, oder auch durch ihren seibsteigenen Hitz und Trukne, oder blähende Eigenschaft mit obiger Lufft-Kälte einen Streit angefangen, dadurch Hagel oder Donner erregen.
Allein, weil solches nur um Mittags-Zeit geschieht, dass die klatschende Grissel ein Ungewitter zuwegen bringt, wird die Sache verdächtig und dieser Glaube sehr geschwächt, dass sie sich sollte in den Grenzen der Natur noch aufhalten. Denn in der Mittagszeit pflegen sich, wie man sagt, an unheimlichen Oertern bei Tag die Gespenster am meisten zu rühren. Wer weiss, ob nicht etwann vor diesem ein zauberischer Wetter-Macher mit dem Satan dieses Bund-Zeichen abgeredet, der Teufel darauf ein Wetter erwecken, und das umliegende Land damit beschädigen sollte?
Jedoch will ich dieses eben nicht für eine Unbefehlbarkeit hiemit verkaufen, dass das Ungewitter auf diesem Berge Kerma vom Teufel erregt werde, sondern allein als eine Vermutlichkeit.«

Da poleti o vročih dnevih v Triglavskem gorovji posebno okoli poldneva rada nevihta nastane in se dež pokadi – to res skušnja potrjuje. Ali k temu ni treba nikakoršne copernije, kakor so takratni prebivalci Valvazorju pravili in je tudi sam verjel; ampak to pride od snega, ki se od vročine tajati in sopare delati začne. Zato se nevihte le bolj gora drže in malokdaj v Savsko dolino pridejo. Nastanejo pa, naj kdo z bičem poka ali pa ne. Toliko v popravo Valvazorjevih strahov!
Da pa najini prepir do konca priženeva, ljubi doktor, moraš iz tega Valvazorjevega kapitelna spoznati, da si ti naše nesreče bolj kriv, kakor jaz. Ko bi ti streljal ne bil, bi škrat ne bil megle naredil, in mi bi bili kočo in Triglav videli. Toraj pridi zopet k nam, in bova šla zopet skoz Krmo do koče, samo to ti povem, streljal mi ne boš več! In da bo vsa takratna družba skup, povabila bova tudi nekdanjega bogoslovca, ki zdaj kot kaplan na Dolenjskem nekje duše pase. Namesto Pinčeka, ki ga ni več, bo pa Kastor šel z nami; in če le drugače ne boš hotel, tudi kak skušen vodnik! Toraj na svidenje! (Dalje prih.)

Slovenec, letn. 12, št. 172, poned, 28. jul. 1884, 1-3, Listek, Spomini iz naših gora, 2. Še enkrat Triglavska megla. (nad. – 4)

LISTEK.
Spomini iz naših gora.
(Dalje.)
2. Še enkrat Triglavska megla.

Jäher wird der Fels und immer jäher, Steiler wird der Pfad und iramer steiler, Pfad? – Wo geht ein Pfad in dieser Wildnis?
Baumbach – Zlatorog.

Mislil sem že drugo poglavje pričeti o popotovanji v naših gorah, pa doktor, jezični doktor, ki je njemu namenjeno opazko bral, mi ne pusti veljati, da bi bila res le Triglavska megla kriva naše nezgode, ampak še vedno svojo trdi in pravi, da sem jaz vsega kriv, ker pota nisem dobro znal, in ker skušenega vodnika nisem preskrbel!
No, to našemu doktorju rad pritrdim, in da je res silno nevarno, brez zvedenega in močnega vodnika po naših gorah hoditi. Goli vrhovi in skalnate stene, prelazi in meljine, kotli in jarki so si včasih tako zelo podobni, da jih skoraj ni razločiti; potem se steze zmiraj bolj zgubljajo, kolikor višje se pride; nekoliko časa je še kozja in ovčja stopinja znati, nazadnje tudi ta neha in kam pa potlej? Pa ko bi kdo pot tudi popolnoma dobro znal, je vendar-le vodnik dober, da jedila in pijačo, zgornjo obleko in drugo pripravo nosi, pa da je v pomoč, če se kaka nesreča (kak padec ali slabost) pripeti. To vse je res, in marsikter je že z nami vred obžaloval, da se je brez vodnika v naše gore podal, kar hočem pozneje v nekterih primerljejih pojasniti. Vendar pa moram našemu doktorju in drugim hribolazcem dokazati, da je megla, in ravno Triglavska megla že marsiktero nesrečo zakrivila in da ni samo nas, ampak še koga druzega, da še celo najbolj skušene vodnike zapeljala.
Bilo jo ravno tistega leta, ko smo mi 14 ur zastonj Triglava in Triglavske koče iskali, samo dva meseca pozneje, da hočeta dva turista na Triglav in potem memo Triglavskih jezerov v Bohinj iti. Eden je bil od Blejskega jezera (gospod M.), drugi iz Solnograškega. Ker sta bila oba premožna in sta hotla varno hoditi, sta najela dva najboljša vodnika: enega iz Bohinja in enega iz Mojstrane ter privzela še enega nosača. Šli so 7. oktobra iz Mojstrane skozi Krmo do Triglavske koče. Drugi dan so skušali na Triglav priti; ali ker je ponoči sneg padel, in je gosta megla stala, so se na malem Triglavu vrnili. Kljub gosti megli sta turista hotela memo jezerov v Bohinj. Ta pot je silno težavna in tudi dolga, ker je od Triglavske koče do zadnjega jezera dober dan hoda. Po tej poti je do takrat vodil edino le Bohinjski vodnik; Mojstranski (Janez Klančnik, Šimenc) še poprej nikoli ni tod hodil. —
Ali kaj se zgodi? Ker je megla vse vrhove zakrivala, tudi Bohinjski vodnik ni mogel več vedeti, kje da so. Popolnoma se je zmešal in zgubil. Sebe in vso družbo je pehal sem ter tje; proti večeru jih je še le zopet v nek jark pripeljal, kjer so že dopoldne hodili. Lahko si mislimo neprijeten položaj naših popotnikov. Rosa, ki je tankemu dežju enaka celi dan iz megle pršala, jih je že do dobrega namočila, ali navdajalo jih je upanje, da bodo prišli do druge koče, ki med 4. in 5. jezerom stoji, da bodo tam počili in se posušili. Zdaj pa tako iznenadenje! Od truda so komaj še na nogah stali, jezera nobenega še dobili, in zdaj še le vodnik, na kterega so se zanašali, pravi, da nikamor več ne ve. Kaj bo zdaj ? Noč se približuje, hoditi ne morejo več, dež, ki je bolj gosto jel iti, jih neusmiljeno namaka, koče ali kake strehe pa nikjer! Misel, da bo treba pod milim nebom prenočiti in da morebiti iz te skalnate puščave več izhoda ne bo, je enega potnikov tako potlačilo, da se je na skalo naslonil in jokal kakor otrok. —
Ker si Bohinjski vodnik nikamor več ni upal, je Šimenc vodstvo prevzel. Šimenc, ki je svetovne strani kljub gosti megli, v spominu ohranil, je že po dnevu vedno pravil, da se mu pot ne zdi prava, da bi po njegovih mislih morali bolj na levo in ne vedno na desno se držati. Šimenc prosi družbo, da naj na tem mestu ostanejo in počijejo; sam pa je šel kraj ogledovat. K sreči se megle nekoliko pretrgajo in globoka Trentarska dolina se odpre njegovim očem. Zašli so toraj ravno na nasprotno stran. Blizo tistega kraja najde tudi Šimenc prostorno duplino pod skalo, kjer so ogenj napravili in tisto noč za silo prebili.
Tretji dan se je nebo zvedrilo, gorski vrhovi so se zopet pokazali in pravi sled je bil zopet dobljen; tako, da so naši potniki brez kake nezgode memo jezerov in čez Komarčo še tisti večer v Bohinj dospeli. Ali pomnili bodo svoj živ dan, kaj se pravi v gosti megli po Triglavskem gorovji hoditi. Ta nezgoda pa tudi mene opravičuje. Če je Triglavska megla skušenega vodnika zmotila in zmešala, kaj čuda, če je tudi mene zapeljala, ki sem poprej en samkrat po teh robeh hodil in še takrat ponoči? Povedati pa moram, da je leto pozneje (1879) Rihard Issler, od Dunajske planinske družbe poslan, to pot memo jezerov zaznamnjal, to je na vsakih 20–30 stopinj na skale rudeče pšice z oljnato barvo načrtal, tako, da se zdaj kaj tacega ne more lahko več pripetiti.
Po tem ovinku naj postavim tu splošno pravilo za hribolazce, namreč: Ne hodi v gore brez vodnika po neznanih krajih; pa tudi po znanih krajih ni varno samemu hoditi.
Kdor je že kdaj čez Luknjo v Trento hodil, je gotovo zapazil velike kupe snega, kterega se v zarezi med Triglavom in Steinerjem vsako zimo toliko nabere, da nikoli ves ne skopni. Potok Zadnjica pa, ki tukaj izvira in v Sočo teče, ta sneg spodje in tako se narede ledeni oboki, ki so tako močni, da najtežji skale vdrže in iz kterih poleti vedno voda kaplja, kakor tam iz kakega stropa.
Nek profesor iz Koroškega, ki je sam šel čez Luknjo, pride do tega naravnega predora in ker se mu je skozi svetilo, se spusti kar naravnost v tunel. Zadnjica sem ter tje pada čez visoke skale, kar se pa od zunaj ne vidi, ker vse sneg pokriva. Profesor je parkrat v take zadrege prišel, da skoraj ni mogel ne naprej, ne nazaj. Naj bi se mu bila kaka nesreča pripetila, da bi si bil kaj zlomil, ali v skalovji obtičal, nikdar bi ne bil gledal več solnca. Če bi tudi vpil, kdo bi ga bil slišal izpod snega, in če bi ga bili tudi iskali, kdo bi ga bil tu notri iskal?
Zopet drug profesor, ki je bil že trikrat na Triglavu, si domisli, da bo zavoljo spremembe šel enkrat na Kepo. Ker je pa Kepa proti Triglavu otrok, je hotel ta sprehod kar brez vodnika storiti. Pa tudi temu se je trda godila. Ne le, da je po težavniših in daljših potih hodil, je nazaj grede tudi v nek graben zdrčal, in se pri tem zelo opraskal in pobil. Sreča zanj jo bila, da sta dva pastirja njegovo vpitje slišala in mu iz grabna ali bolj prav iz prepada pomagala, iz kterega bi bil sam težko zlezel. Ko sem ga pozneje prašal, kako mu Kepa dopada, je ves nevoljen odgovoril: E, pustite me; nikoli več ne grem na to h.......Kepo. Sem bil že trikrat na Triglavu, pa se nisem nobenkrat čisto nič poškodoval, tukaj bi se bil pa kmalo ubil. In res je bil neznano /neznansko/ razpraskan po obrazu in po rokah, tako da si tisti dan še izpod strehe ni upal.
Še bolj nevarno je pa lazenje po hribih pozimi, posebno če se brez vodnika godi, kakor je pretečeno zimo nek potnik nekaj tacega poskusil, pa bi bil tak poskus kmalo drago plačal.
Meseca februvarija so bili namreč nekteri prav gorki in prijetni dnevi. Na solnčni strani je sneg odlezel tudi iz visocih vrhov, vsaj na videz; ali med razpokami in v jamah se je še držal, kjer se je po dnevu tajal, po noči pa zopet zamrzoval. Nek gospod iz Goriškega tedaj, močan in uren hribolazec, da malo takih, se napoti zgodaj zjutraj 22. februvarija, in hoče iti sam na Prisank. To je tista mogočna gora, ki se iz Kranjskegore naravnost proti Goriškem vidi in ki je po najnovejši meri 2555 metrov visoka; tedaj le 300 metrov manj kot Triglav. Omenjeni gospod je imel to pot za igračo. Rekel je: Drugi se na Prisank še poleti in z vodnikom ne upajo; jaz pa bom sam brez vodnika pozimi prišel. S sabo ni druzega vzel, kot močno okovano palico, nekaj malo jedila in par požirkov žganja; derez ali železja za na čevlje ni imel. Naročil pa je hišnim, da ob 7 zvečer bo že doma. —
Ali ura je 7, 8, 9, in tudi že 10; gospoda pa le ni! Kaj zdaj storiti. Vzdigne se 15 sosedov in ti gredo z bakljami, sekirami in vrvmi gospoda v Prisank iskat. O polnoči pridejo na planino pod Prisankom in res slišijo pogumnega hribolazca, ki je visoko nad njimi vpil in klical. Od planine so potrebovali še tri ure, da so prišli do njega. S sekirami so si sproti stopinje sekali v led, drugač bi ne bili mogli nakviško. In v kakošnem položaji so dobili hribolazca? Držal se je z rokami za skale, noge pa so se vpirale na nek prag, pod kterim je zijal propad. Ni mogel naprej ne nazaj. V to past je naš turist zvečer prišel, ko se je že tema jela delati. Da bi se rešil iz take nevarnosti, skušal je s palico stopinje v led narediti; ali pri tem se mu palica zmuzne in čez propad zdrči, od kodar je še le čez dolgo njen ropot zaslišal. Tako mu je palica naznanila, kaj tudi njega čaka, če bi se ne mogel nad propadom obdržati. Vtopljenec se prijema za slamnato bilko; tudi naš turist še ne obupa. Z nožem si seka stopinje, ali tudi nož gre za palico v propad. In zdaj nima druzega ojstrega orodja več, kot svoje nohte, pa kmalo mu začnejo prsti krvaveti; vsak poskus je zastonj! Med tem nastane noč in boré turist je obsojen, pod Prisankovem vrhom v strašni visočini in v mrzli zimski noči prenočiti. Če se količkanj premakne ali če od trudnosti zaspi, je njegov delež gotova smrt. Ali se bo pa mogel celo noč obdržati nad propadom? Ali mu ne bodo vsi udje otrpnili? Ali ne bo celo pred dnevom zmrznil, če se že v propad ne prekucne? Storil je, kar mu je pamet velevala. Dasiravno je še nekaj žganja pri sebi imel, ga vendar ni hotel piti, da bi ne zaspal. Tudi je neprenehoma pel, da bi se tako dramil. In ravno to vpitje je možem sled pokazalo. Čez tri dolge ure so še le priplezali do njega, ali bolj prav vrh njega, da so mu vrvi podali in ga kviško na gotova tla potegnili. Ta položaj je bil skoraj še bolj kritičen, kot cesarja Maksa na Martinovi peči; imenovani turist ga bo pomnil vse žive dni. Reči bi se pa pri tem tudi moralo s Šilerjem:
Der Mensch begehre nie und nimmer zu sshauen, Was die Götter verbargen in Nacht und Grauen!
(Dalje prih.)
Slovenec, letnik 12, št. 184, poned., 11. avgust 1884, str. 1-2 Listek – Spomini iz naših gorá (nad. – 5), 3. Nevihta v gorah

LISTEK.
Spomini iz naših gorá.(Dalje.)
3. Nevihta v gorah.

Horch, wie der Fühn durelbraust die Nacht,
Horch, wie im Wald die Tanne kracht!
Wehe, wehe dem Unglüksmann,
Trifft ihn der Sturm in den Bergen an.
Betet, ih? Frauen, betet!
Baumbach – Zlatorog.

Če je že megla sama v gorah tako nevarna in pogubna, kakor smo iz nekterih posameznih primerljajev spoznali, kaj še le nevihta in vihar v gorah! Še tam, ko je človek doma pod trdno streho in v bližini sosedov, ki ob času nevarnosti ali nesreče lahko kaj pomagajo, se mu vendar srce trese, kadar pride huda ura, kadar viharji bučé, bliski švigajo in grom zemljo stresa: kaj še le v gorah, kjer je blisk tako rekoč doma, kjer grom in vihar svojo moč z vso divjostjo razodeva, če popotnika dobi ali v borni koči sedečega ali pod milim nebom, ali pa celo na kakšnem vrhu, kjer nikamor vbežati in si nikakor pomagati ne more. Zares gorjé hribolazcu v gorah ob času nevihte!
Kaj bolj strahovitega in pretresljivega si pač ne moremo misliti, kakor je bila tista viharna noč od 5. do 6. julija leta 1822, ktero je stotnik Bosio s svojim spremljevalcem, desetnikom Rothammelnom /prav: Rothemmelom/ na vrhu Triglava prestal. Dasiravno je »Slovenčevim« bralcem ta dogodba več ali manj znana /kako in kje?/, bo morebiti vendar marsikomu vstreženo, če jo tu še enkrat, nekoliko okrajšano, ponovimo, in sicer z lastnimi besedami imenovanega stotnika, kakor je popisana v Costa's Reise-Erinnerungen aus Krain.
Bosio piše: »Četrtega julija l. 1822 ob 4. uri zjutraj smo odrinili iz Boh. Srednjevasi, jaz, moj desetnik Rothammel, dva vodnika in pet drugih kmetov, da gremo na Triglav, kterega sem hotel jaz natančno zmeriti in smo zato tudi potrebno pripravo seboj vzeli. — Ležali smo v kočah na Konjski planini. Petega julija ob devetih dopoludne smo po neizrečenem trudu priplezali na vrh Triglava. (Takrat namreč še pot ni bila čisto vravnana, kakor je dandanes). Komaj se malo oddahnemo, nadalje piše Bosio, sem zapazil, da se gosta megla vsih bližnjih vrhov prijemlje in tudi nas vedno bolj obdaja. Ker so se pa megle sem ter tje pretrgale in se je zdaj tu, zdaj tam kak vrh prikazal, me je upanje navdajalo, da se bodo ali v doline vlegle ali pa popolnoma razkadile. Dotlej pa sem hotel svoje stojalo (okolico) vrh Triglava dobro pregledati in za merjenje potrebno orodje (strelovod na železni palici in prenesljiv šotor iz lesenih palic) postaviti. Ob 9. uri je toplomer kazal 1° R. toplote. Pozneje je solnce skušalo megle predreti ali zastonj; vendar se je zrak toliko ogrel, da smo opoldne imeli 5 ½ ° R. gorkote. Moje upanje zavoljo lepega vremena pa se ni vres/ni/čilo, ampak megla se je počasi spremenila v oblake. Ko kmetje pogubonosne oblake zagledajo, jih vsih pet s Triglava pobriše; ostala sta samo oba vodnika in moj zvesti desetnik. Bilo je to opoldne. Proti 4. uri se zrak močno shladi in toplomer kaže zopet le 1°. Zdaj potegne močen sever, kakor da bi nas opominjal, da na tej višavi še nimamo nikakoršnih pravic. Črni oblaki se zgoste okoli nas in deževati je začelo. Strahoma sem spoznal, da se bliža huda ura ali celo divji vihar; pa kaj hočem storiti? Po znanem ozkem robu med velikim in malim Triglavom si ne upam nazaj brez pomoči; če pa vodnika mene peljeta, kdo bo pa orodje nazaj nosil? Sklenil sem toraj na orjaškem vrhu Triglava prenočiti, akoravno je bilo nevihte zdaj, zdaj pričakovati. Hitro pripravim naš šotor in ga s polimanim platnom ogrnem, da bi bili varni in suhi pred dežjem in snegom, ki je začel že tudi naletovati. Bilo je okoli pete ure. Med tem je zginil še eden mojih vodnikov s Triglava in ostali smo sami s desetnikom in enim vodnikom, ki sta hotla z menoj deliti vse, naj pride, kar hoče.
Komaj se spravimo v šotor na suho, kar začne strašno grometi in zdaj ni bilo več dvoma, da smo grozovitemu viharju na milost in nemilost izpostavljeni. Blisk za bliskom se vrsti in nismo bili še pol ure v šotoru, kar udari v železno štango, ki je šotor nosila, kakor baklja se posveti na vrhu in mi vsi omamljeni ležimo po tleh.
Ko se zavem, planem iz šotora ven v viharno noč. Sicer smo vajeni, da viharji od zgoraj čez nas prihrujejo; tukaj pa so se oblaki iz globočine, kakor iz strašnega kotla kviško drvili spremljani in strahotno razsvitijeni od pogostih bliskov, ki so se zdaj strelovoda, zdaj šotora dotikovali in vmes med obema kakor veše po skalah skakali.
(Dalje prih.)
Slovenec, 185, tor, 12. avg. 1884, 1-2

Listek.
Spomini iz naših gora
(Dalje – 6)

Tu sem tedaj stal na tej strašni visočini sredi ognjene vojske razdraženih elementov in trepetaje sem zrl v propad. Nisem mogel drugač misliti, kakor da je prišla moja zadnja ura in da je smrt gotova; zakaj nemogoče se mi je zdelo, da bi se mogel neštevilnim električnim iskram, ki so na tako majhnem prostoru okoli nas skakale, vbraniti. Proč tedaj iz tega strašnega kraja, je bila zdaj edina moja misel! Hitim v šotor in velim spremljevalcema, da brez pomude odrinemo in bežimo! Ali edini zvesti vodnik odločno ta predlog odbije, rekoč, da pri tem strašnem viharju ni mogoče po ozkem robu plezati, ker bi jih pri tem početji veter gotovo od skal odtrgal in v prepad pometal, med tem, ko je vendar še mogoče, da jim na vrhu smrt za zdaj še prizanese.
Kaj smo tedaj hotli storiti, kakor vdati se v strašni položaj! Objeli smo se vsi trije, kakor bi hotli za večno skleneni biti, in smo tako skupno pričakovali smrtnega udarca, če nam ga je Božja volja namenila. Ali kaj so človeški sklepi?
V takih okoliščinah so pač najbolj pokaže slabost človeške volje, ki se kakor petelin na zvoniku, po vnanjih vtisih suče. Komaj da smo se eden druzega oklenili, kar trešči med nas in nas vsaksebi pomeče. Jaz sem ostal pri zavednosti, ali moj pomagač sedi mutast in kaže kakor obnorel na usta; pri vedni svitlobi od neprenehoma se vrtečih bliskov sem tudi zapazil črno liso na njegovem čelu, kjer ga je blisk oplazil. Zdaj kličem vodnika na pomoč, ali ta leži nezaveden in kakor otrpnjen zraven mene. S tisto naglostjo, ktero sila človeku v potrebi narekuje, se vržem na vodnika, ga ribam po vsem životu, mu vlivam vina v usta in ga tudi z njim po sencih močim. In res ga tako počasi k zavednosti pripravim; med tem, ko je korporal nerazumljive glasove gnal. Vender se mu je kmalu jezik zopet razvezal, kar nas novi udarec zopet vse tri omami. Ko čez nekoliko časa k sebi pridem, odtrgam platno raz šotora in hitim v drugič na prosto med razdivjane elemente. Tovarša prideta za mano. Nekaj stopinj od šotora se vležemo v skalnato razpoko in se pokrijemo s platnom, nekaj da bi ne videli našega strašnega položaja, nekaj pa, da bi vsaj nekoliko branili silnemu pišu dežja, toče in snega. Pa tudi tu nas je dobila maščevalna strela, kakor da bi nas nalašč preganjala zavoljo naše predrznosti.
Novi tresk je mene zdaj najhujše zadel. Dolgo časa sem bil brez zavednosti; ko sem se pa zavedel, sem hude bolečine občutil po vseh kosteh, posebno pa na čelu in po levi čeljusti, kjer sem bil od strele ožgan. Tovariša sta mi potem pravila, da sem se krčevito zvijal in kakor obnorel strašno vpil in rjul. Ta prizor je našega zvestega vodnika, ki je bil že 6krat na vrhu Triglava in ki je 8. avgusta 1809 s kaplanom Dežmanom iz Jesenic prvi sedanjo pot na Triglav znajdel, popolnoma zbegal in ob pamet pripravil. Zdaj je on predlagal, da moramo na vsak način kar precej doli iz vrha, da temu peklu vbežimo. Pa jaz sem bil tako slab in zdelan, da nisem mogel ž njim. Sklenil sem na mestu smrti pričakovati, ktera se mi je neizogibljivo zdela; moj zvesti korporal Rothhammel obljubi, da me tudi v smrti ne bo zapustil.
Tedaj je odšel tudi zadnji vodnik! — Nič nisva gledala za njim, kam ga njegov strah žene, ampak oklenjena sva ležala v skalnati globini, kakor v kaki žvepljeni kopeli.
Ali vihar se le ne poleže. Blisk za bliskom razsvetljuje najin grob, da ga bova tukaj najdla, se mi je prav gotovo dozdevalo, in strašno bobnenje groma se zaletuje v Triglavski vrh, in odmeva tisočkrat od nižjih vrhov.
Pa le hujši in hujši divja vihar, kakor bi hotel to noč nad nama vse svoje moči razkazati; novi bliskovni udarci se dotikujejo najinega života, ki je tako že komaj še občutljiv in zdaj — ali je bila domišljija, ali gola resnica, — (kar bi se dalo od tod razložiti, da so nama bili udje vsi s fosforjem navzeti in napoljeni) se začneva oba svetiti in goreti, kakor tam trhljen štor v temni noči. Z rokami skušava to svitlobo raz sebe otresti, ali kadar kdo z roko po životu potegne, se le še bolj svitlo za roko posveti.
Omamljena, prestrašena in v smrtnem strahu skočiva po koncu in kakor dva goreča telesa beživa iz svojega ležišča. Zdaj se zopet objameva in tako sklenjena stopava na rob, da bi v propad skočila; kar se zopet zabliska, brezno od bliska razsvitljeno pred nama zazija, udarec pa naju brez zavednosti ravno na robu po tleh vrže.
Ne morem povedati, koliko časa sva tako prav na robu propada ležala in kakšne misli so mi po glavi sprehajale. Samo to vem, da se je vihar počasi polegel, elektrika je bila povžita, nebeške strele so ponehovale; le zdaj pa zdaj se je še posvetilo, pa le kakor v globočini in zagromelo le še od daleč. Nočna nevihta je pojemala, vihar je utihnil, oblaki svoje teže oproščeni, so se pretrgali in milo je posvetila luna na strašno bojišče ter tolažbo vlivala v najini bolni srci, ki pretreseni od tolike grozovite nevihte, še niste mogli prav ceniti sladke premembe!
Vendar štejem ta trenutek za najsrečniši mojega življenja in nikdar ne bom pozabil ravno 12. ure v noči od 5. do 6. julija 1822.
Počasi ste se tudi najini pretreseni telesi počili; vendar sva ostala pri miru in še le ob treh zjutraj sva skušala, če bova mogla še svoje ude rabiti.
Ker so nama noge v propad visele, sva se morala po trebuhu nazaj splaziti. Na zadnje se vendar srečno vzdigneva po konci in polna hvaležnosti se ozreva najpred proti jasnemu nebu ter se vsegamogočnemu Stvarniku zahvaliva za milostno rešitev. —
Za strašno viharno nočjo je nastopilo naj lepše jutro, kakoršnega si človek le želeti more. Gore in peči na okrog so bile kakor oprane, in vzhajajoče solnce je rudeče odsevalo od skalnatih sten. Daleč, daleč je segalo oko po brezštevilnih hribih, gorah in vrhovih in okus tega nepopisljivega razgleda je krepčal in milo blažil moje popred potrto srce. Ali ni ga čistega veselja na svetu!
Ko pridem namreč v šotor, da bi pripravo za merjenje si vzel, najdem, o strahota! zadnjega vodnika od strele ubitega in sloné na tleh šotora sedeti. Ne bom popisoval tega prizora, ki me je v dnu srca pretresel in nikoli ne morem Boga zadosti zahvaliti, da me je izpeljal iz šotora, kterega sem zdaj pri mirni razsodbi kot naj nevarniše mesto spoznal, kar smo jih na tem vrhu le najti mogli.
Meril sem naj viši vrh Triglava in sem naštel 9067 čevljev nad morjem.*) Rad bi bil še druge reči premeril in opazoval, pa neznano telesno in dušno trpljenje pretečene noči, žalostni konec našega vodnika in pomanjkanje vsacega krepčila me je tako ob vso moč pripravilo, da sem kar na tla padel in da nisem bil za nobeno opravilo več. Tudi je bilo merjevsko orodje od strele zelo poškodovano.
Ob 8. uri so prišli možje zopet na Triglav, ki se prejšni dan k svoji sreči pobegnili, in ko so v kočah na Konjski planini prenočili.
Kakšne misli so me sprehajale, ko smo nazaj lezli, in posebno, s kakšno žalostjo so kmetje svojega mrtvega tovariša s Triglava nesli, mi ni treba razkladati!
(Dalje prih.)
*) Po novejši meri ima Triglav le 2864 metrov ali blizo 8000 čevljev.
Slo 183, sre, 13. avg 1884, 1-2 (Dalje. – 7)

LISTEK.
Spomini iz naših gori.

Tako piše Bossio. Kaj je revež s svojim tovaršem tisto noč prestal, si kljub živemu popisu komaj predstavljati zamoremo. Še dobro, da nista od strahu skoprnela, ko že nas groza obhaja, ki to beremo. Je pa to tudi edini slučaj, da je kdo dan in noč na Triglavu prebil in tudi, kar je do zdaj znano, edina nesreča, pri kteri je tudi smrt svojo žrtev tirjala.
Sicer so tudi še drugi hribolazci skusili, kaj se pravi v nevihtah po gorah hoditi, dasiravno so večidel manjši kup plačali. O grozni nevihti na malem Triglavu ve marsikaj povedati tista družba, ktero je od 9. do 10. avgusta l. 1873. znani hribolazec g. Kadilnik na Triglav peljal. Kdor hoče o tem popotovanji vso podrobnosti vedeti, naj bere »Novice« imenovanega leta list 35. in 36. Jaz naj tu sem le postavim, kar piše Kadilnik o nevihti na malem Triglavu. On pravi: Prišli smo (nas 11; 4 turisti in 7 Mojstranških mož in fantov, ki so se prostovoljno pridružili), zjutraj ob 4 na mali Triglav do tako imenovane »velike stene«, ki je navadno počivališče, preden se na ozko sedlo gre. Razgleda je bilo kaj malo; samo v Bohinjsko dolino smo videli, Blejsko jezero in Savsko dolino proti Šmarni gori; visoke gore pa so bile z meglo pokrite. Tu na malem Triglavu smo čakali svojih bolj počasnih tovarišev ter se pomenkovali, ali gremo na čelo Triglava ali ne. Zdajci pridrvi črn oblak na vrh Triglava in koj malo zagromi. Voditelj pravi: To bo slabo. Komaj pa izgovori, se že zabliska, kar se more. Vsi plašni se podamo v beg. Ali v tistem trenutku zatuli veter, dež se vliva s točo in vsi elementi začno tako razsajati, da smo mislili, da se sodnji dan bliža. Kar tulilo je neprenehoma in večkrat je vihar tako silen nastal, da smo se morali na tla vleči in za skale se držati, da nas nevihta ni v brezno pometala. Po skalnatih žlebovih je voda kakor v potokih tekla, tako, da ko sem znak doli plezal, mi je voda večkrat v zatilnik za obleko tekla, pri čevljih pa vun, kakor da bi bila pod obleko kaka cev napeljana. Enega naših tovaršev (profesorja K-I.) je strašna nevihta tako zbegala in omamila, da si ni več upal nog prestavljati, in sta mu oba vodnika morala pomagati. (Mož je prav iz srca jokal.) Srečno smo vendar vsi prišli do koče nazaj in ob pol treh k Šmercu v Mojstrano, kjer smo si do vlaka počili in tudi vso premočeno obleko zopet posušili!
Ko se je ta ponesrečeni izgled zvedel, so naši ljudje rekli: Prav se jim godi, kaj pa v nedeljo lazijo po gorah, (10. avgusta 1. 1873 je bila ravno nedelja) namesto, da bi v cerkev šli, kakor zapoved veleva in se pravim kristjanom spodobi.
Hudo nevihto so tudi imeli Dunajski turisti, ki so prišli leta 1880 (od 1.–3. avgusta) obe koči pod Triglavom in pri Jezerih odpirat. Bilo je 9 gospodov in 1 gospa. Komaj pridejo 1. avgusta zvečer k Franc-Ferdinandovi koči, se napravi taka nevihta, da so večidel vse nameravane ceremonije morale izostati. Samo toliko, da so Triglavsko himno pred kočo zapeli in da je načelnik tablo z napisom: Franc-Ferdinandova »koča« odgrnil, (pri kterem opravilu so mu pa že bliski svetili), se je morala vsa družba hitro v kočo umakniti, v kteri so potem dve uri poslušali nevihto, kakoršne so še v tem gorovji redke. Mislili so, da se bo nova koča razsula, ali pa, da jo vetrovi pomedejo med drugo skalovje ali v bližnjo jezero. —
Druzega avgusta jih je skoraj celo pot od te do Triglavske koče dež spremljal in pri Triglavski koči se je na večer ponovila nevihta prejšnega večera. Tretji dan pa je bilo snega na debelo okoli koče in po hribih!
Sploh moram tukaj opomniti, da v triglavskem gorovji navadno skoraj vsak mesec (tudi vroče poletne mesece) sneg zapade. Kadar namreč v dolini dalj časa ali pa s silo in pišem dežuje, se v gorah že sneg kadi; in kadar se potem vreme zjasni, se pokažejo pobeljene glave višjih gorá. —
Zatoraj je treba, da imajo turisti gorka gornja oblačila s seboj, kadar hodijo na take visočine. —
Unega leta (menda 1878) bi bil nek dr. Ill iz Dunaja 18. rožnika kmalo v Triglavski koči zmrznil. Bil je namreč prvi tistega leta, ki se je na Triglav napotil. Spremljal ga je Šmercev Franc. Ko prideta do koče, je bila odprta in na pol s snegom zabrisana. Ali so jo pastirji v jeseni nalašč odprli in odprto pustili, ali je kak plaz po zimi vrata vdrl, se ni moglo zvedeti. Koča tedaj s snegom napolnjena, je bilo pač slabo prenočišče za ubozega turista, ker se še vleči ni mogel kam. Madraci namreč so bili vsi premočeni in koci od mraza trdi kakor skorja. Tudi drv ni bilo nič, da bi bila mogla ogenj narediti in se ogreti. Skoraj celo noč sta morala okoli koče hoditi, da sta se gorka ohranila; ko bi se bila vlegla – težko, da bi bila še vstala!
Če zdaj nekoliko pomislimo na neznanski trud, kterega morajo turisti prestati in na večkrat smrtno nevarnost, se moramo vendar prašati, ali se pač tak trud splača in če je v kaki primeri z lepim razgledom, kterega pa še vselej ne dosežejo? Primerilo se je že, da so turisti po dva, tri dni v koči čakali, da bi se jim Triglav pokazal; pa se jim le ni hotel in morali so nazadnje nevoljni oditi, ker ta očak je zelo svojeglaven in včasih po cel teden ne dene kape z glave!
Zamoremo se od turistov, ki toliko na svojih potih trpe, učiti, da se tudi mi moramo za nebesa truditi in trpeti, kjer vendar brez primere lepši bo, kot razgled iz Triglava ali kakor razmetano skalovje v njegovi okolici!
(Dalje prih.)

Slo 187, čet, 14. avg 1994, 1-2 (Dalje. – 8)

4. (Hudičeva) Luknja.

Die erste Natur-Rarität ist bei Oberkronau in Oberkrain, allwo die Natur durch don Sohneeberg ein Loch geöfnet, dadurch man täglich zu Fuss in die Flitsch geht und damit ein ziemlich Stack Weges erspart, angemerkt man sonst einen weiten Umsehwelf nehmen muss, so man will in die Flitsch kommen, weil das Schnee-Gebirge zu passiern unmöglich fällt. Hat deinnach die Natur den Reisenden hier einen guten Dienst gethan.
Valvasor IV. Buch, pag. 558.
/preveri prepis, glej prevod!/

Nekaj posebnega o Triglavskem gorovji je to, da so nektere gore pod vrhom prebite, prevotljene ali kakor prestrljene. Zato se prav primerno imenuje visoka gora med Bovcem in Rezijo (Rakolano dolino) Prestreljnik,*)
*(Prestreljenik se ne prišteva več k Triglavskemu gorovju.)
ki ima tako široko luknjo pod vrhom, da se iz Bovca (skoraj dve uri daleč) s prostim očesom skozi goro vidi. Ali je mogoče tudi skozi iti, nisem zvedel. Tako luknjo ima tudi Prisank med Kranjsko goro in Trento. Luknja je tako velika, da bi bilo prostora za precej veliko hišo. Vendar ljudje ne hodijo skozi, ker pot v Trento bolj nizko in na desno pelja; tudi bi bila velika težava, le do te luknje priti, ker je med strmimi stenami in visoko pod vrhom. Pravili so pa, da je nek pogumen hribolazec že tudi tu skozi splezal.
Taka luknja je tudi med Planico in Koritniško dolino na Bovškem, od Rateč na levo roko pod Babjem zobom (Mangartom 2678 Mtr.). In ravno to luknjo menda Valvazor misli, ko piše, da ljudje skozi hodijo na Bovec. Videl jo sam še nisem in toraj tudi ne morem povedati, kako je velika in visoka, in če ljudje kaj pridno skozi hodijo ali ne.
Luknja pa se tudi imenuje sedlo ali prelaz med Triglavom in Steinerjem (2506 m.), ki meji Kranjsko in Primorsko deželo in loči črno morje od jadranskega. Na kranjski strani namreč izvira spod Luknje Triglavska Bistrica, ki teče skozi Vrata (dolino), na poti sprejme Peričnika in se v Mojstrani sklene s Podkorensko Savo, ki se izliva v Donavo in z njo v črno morje; na Goriški strani pa izvira Zadnjica, pritok Soče, s ktero teče v jadransko morje. Luknja stoji 1779 metrov nad morjem, tedaj še nekaj viši, kot Rožica, ki meri le 1776 metrov. Luknja je toraj najviši prelaz kranjske dežele, ker uni prelaz med Kranjsko goro in Trento, med gorama Prisankom (2555 m.) in Mojstroko (2367), imenovan na Vršiču ali na Močilih, je le 1606 m. visok.
Na vrh Luknje se potrebuje od Dovjega skoraj 5 ur, vedno ob levem bregu Bistrice po dovolj zložni in kolovozni poti, ki neha pri zadnji (Smrlinekovi) koči. Ta koča je skoraj ravno na pol pota. Od koče se potrebuje do izvirka Bistrice še dobre pol ure, in skoraj 2 uri je pa treba potem v breg po strmi megljini na Luknjo plezati, dasiravno se od spodaj človeku zdi, da ni več kot pol ure. Pot je le malo znati, ker jo po zimi plazovi, po leti pa hudourniki pomedejo; popotnik stopi, kamor more, da le na kviško gre, kar je pa silno težavno, ker se pesek kar pod nogami melje.
Čez to Luknjo hodijo večidel le pastirji, ki Bovške ovce na Kranjsko stran ženejo. Tudi je ta prelaz komaj 4 mesece odprt, ker je sicer s snegom zameden in pokrit. Te Luknje se megla še raje drži, kakor Triglava; velikokrat so namreč vrhovi čisti, iz Luknje pa se kadi kakor iz kakega kotla. Zato tudi tukajšnji ljudje pravijo, da dež v Luknji mlade ima, ter se tudi v Luknjo ozirajo, da bi spoznali, kakošno vreme da bode. Kadar se namreč v Luknji oblaki kažejo in podijo, je to znamenje, da jug od morja tišči in da se je v par dneh gotovo dežja nadejati.
Iz Dovjega čez Luknjo do Trente, prve vasi na Goriškem štejejo 7–8 ur. Na vrhu Luknje je bil leta 1866 žendarmerijski piket, ker je veliko laških vojakov iz naših polkov všlo in so po skritih prelazih v domovino hiteli. Vendar na tem prelazu niso nobenega zasledili.
Čez Luknjo sem jaz ensamkrat hodil; in sicer 27. julija leta 1874 v družbi nekega davkarskega uradnika, rojenega Dovžana. Prišla sva tisti dan do Soče, farne vasi med Trento in Bovcem, kjer sva v farovžu prenočila z gospodoma iz Trente in Kranjskegore, ki sta se nama na poti pridružila. —
Drugi dan smo se vsi vzdignili proti Bovcu; ali na tej poti bi nam bil moj spremljevalec kmalo na potu umrl. Ker se je pred ta dan snežnice iz Bistrice in Zadnjice napil (kljub mojemu svarjenju), se ga je huda kolika lotila, tako da ni mogel več naprej in da smo morali nekega moža najeti, ki ga je na hrbtu nesel do bližnje vasi (do Kala), od koder smo hitro poslali po duhovna in zdravnika v Bovec. Nagla pomoč mu je pomagala, da je tisti dan in potem čez noč vsaj toliko okreval, da smo ga tretji dan na poštnem vozu do Trbiža in potem po železnici do doma spravili, kjer je več dni še bolehal in polegal, ter priložnost imel premišljevati, kako nespametno je, če človek ves vroč, zdelan in poten izpod snega tekočo vodo pije.
Tudi mene je pot čez Luknjo hudo zdelala, da sem trudne noge še le čez več dni zopet poravnal, pa tudi ta nezgoda s spremljevalcem mi je v žalostnem spominu ostala, tako, da nimam nič kaj ve-velja /volje/, še kdaj čez Luknjo hoditi.
Pa zakaj da bi se ta Luknja imenovala Hudičeva Luknja, ker vendar do zdaj v nobenem zemljevidu nima tega imena?
(Dalje prih.)
 

/Slo 188, sob, 16. avg do Slo 190, tor, 19. avg. 1884 – nič/

Slo 191, sre, 20. avg. 1884, 1, Listek, Spomini iz naših gora (dalje – 9)

LISTEK.
Spomini iz naših gori.
(Dalje.)

Bilo je leta 1876 ali 1877 meseca majnika. Dva viši častnika od generalnega štaba prideta na Dovje, da bi šla čez Luknjo na Bovec in da bi to pot za vojaške namene dobro premerila in načrtala. V Luknji je bilo še od sile snega, ki se je na solncu tajal, kakor hitro pa je solnce odšlo, zopet zamrzovati jel. Naši ljudje, ki Luknjo dobro poznajo, so jima odsvetovali, v tem času čez Luknjo hoditi, posebno ker se plazovi trgajo in je pot zavoljo snega in ledú nevarna; ali častnika si nista dala dopovedati in sta hotla na vsak način svoj namen izpeljati. Vzameta si toraj vodnika, ki jima pa naravnost pove, da s takimi čevlji in brez železa ne bota prišla čez Luknjo. Iščejo toraj derez po vsi vasi, ali za gosposke čevlje so vsake prevelike; še le dereze obeh duhovnih gospodov so jima prav. Pa tudi z železjem nista prišla vrh Luknje. Po zmerznenem snegu in v tako strmino pa ne vajena železja na nogah nista mogla kar nič naprej; zdaj je temu, zdaj unemu spodletelo. Vodnik, ki je moral obema težke suknje in bremena nositi, njima tudi ni mogel pomagati. Kar naenkrat prvemu častniku obe nogi vzame in zdaj zdrči po gladki strmini navzdol, podere s sabo svojega tovariša in oba se peljata v dolino nazaj. Zastonj se skušata kam poprijeti; še le spodaj, kjer so veči skale in borovičevje, se vstavita zlo potolčena in opraskana. Posebno eden je bil tako zdelan, da ni mogel sam na noge. Vodnik in drugi častnik sta ga pod pazduho peljala do prve koče, kjer sta k sreči dobila voz s kravama vprežen, na kterem se je počasi pripeljal na Dovje nazaj. Nič manj kot 23 ran je imel, ktere mu je telegrafično poklican zdravnik iz Jesenic za silo obezal. Ko je čez par dni toliko okreval, da je mogel na nogah stati, je hitel po železnici v Celovec, da bi se tam popolnoma pozdravil. Ta bo pač vse svoje žive dni pomnil, kaj se pravi v snegu na Luknjo hoditi. V gostilni, kjer sta častnika prenočevala, so pozneje pravili, kako se je ranjeni nad Luknjo hudoval (mar naj bi se bil nad seboj!) in da ji ni drugače rekel, kakor ta h.......Luknja (Teufelsloch!).
Pa ne samo ta častnik je Luknjo tako imenoval, ampak tudi marsikteri drug ji je dal že ta pridevek. Že imenovani jezični doktor in tisti g. profesor, ki nas je takrat do Krme spremil, ko smo šli Triglavske koče iskat, sta tudi enkrat šla čez Luknjo. Prišla sta pa od Bovca in od Trente sem. Profesor ne more nikoli dopovedati, kako dolga in strma je pot iz Zadnjice na Luknjo. Ko pa vendar čez dobre tri ure na vrh prisopihata in si tu oddahniti ter se s kruhom in žganjem okrepčati hoteta, se naenkrat vlije strašna ploha s silnim pišem, tako, da dežniki niso nič pomagali. Morala sta jih skup djati, drugač bi jih bilo polomilo. Kar najhitreje moreta, se spustita po pesku navzdol. Pri tem jim večkrat spodleti, da se zdaj ta, zdaj drugi na tla vsede. Pri nekem takem padcu doktor s steklenico žganja mahne ob skalo, da se steklenica vbije, žganje razlije, roka obreže, da krvaveti začne, kruh pa od krvi onesnažen za nobeno rabo več ni. —
Vsa premočena, strgana, trudna in lačna prideta zvečer domu. Od same trudnosti se jima ni ljubilo nič jesti. Nekoliko čaja sta popila in ležat šla. Profesor je tiste hlače spravil, da jih ni bilo več na dan. Tudi dežnika nista bila več za rabo. Profesor je obljubo storil, da nikoli več ne bo čez Luknjo hodil. Tudi ji od takrat nikoli ni mogel lepega priimka dati; ampak vselej, kadar sem ga vprašal: Gospod profesor, kakšna pravite da je Luknja?
Saj sem že rekel: H.......Luknja!
Vendar s tem ne zahtevamo, da bi ji moral vsak tako reči, ali da bi morala na novih zemljevidih ta priimek imeti; toliko pa jo gotovo, če ji tudi še naprej samo »Luknja« rečemo, da je še vedno huda in nevarna!
(Konec prih.)

Slovenec 192, čet, 21. avg 1884, 1-2, Listek, Spomini iz naših gora. 5.

Martuljek (zadnje nad. – 10.)
LISTEK.
Spomini iz naših gora
(Konec.)
5. Mrtuljk

Gore, gore so gore,
Kdor jih pozna,
Na nje ne gre!
Narodna.

Tako se imenuje slap in potok, ki se v vasi Gojzd, na pol pota med Dovjem in Kranjsko goro blizo lesenega mosta na desnem bregu s Savo združi. Ta potok pride izpod Škerlatice (nekteri pravijo tudi Škrinjatarica, ker je res škrinji podobna, meri 3643 metrov) in izpod Rujave peči; in dasiravno od izvira do Save komaj dve uri teče, vendar na tej poti dvakrat čez visoko skale pada in tako dva slapa, gornjega, višjega pa doljnega, manjšega, zraven pa močnejšega dela. —
Do novejšega časa se o tem slapu ni nič slišalo, še manj pa bralo; še le znani hribolazec g. K a d i l n i k nas je pred tremi leti nanj opozoril, pa tudi preskrbel, da je obrtnijska družba, ki ima tu svoje gojzde, pot in stezo do gornjega slapa vravnala in da je ta pot na vsacih 20 do 30 stopinj na drevesih in skalah s rudečo oljnato barvo zaznamovana.
Res je vredno ta slap gledat iti, posebno ker ni daleč (dobro uro od ceste) in ker tudi pot ni prehuda. Ta slap (domačini temu in drugim slapom prav primerno pravijo: skok ali skočnik) je zelo visok. Hotli smo ga z nitjo zmeriti, pa ni šlo, ker mu človek ne more blizu priti; vendar smo mu v primeri prisodili od 120 do 150 metrov. Teče namreč po žlebu, kterega delati dve skalnati skoraj navpični steni, ki se v ravnem kotu dotikate. Zatoraj se tudi od nikoder ne vidi, ampak še le, ko človek prav zraven pride. Tudi to kazi slap, ker ne pada v eni črti, ampak je šest, sedemkrat prelomljen, in še ti kosovi ne stoje drug na drugem, ampak vsak je skoraj na drugo stran obrnjen. Okolica pri slapu je silno divja, tako da človeka zlo prevzame, kadar te strašne stene gleda in šumenje slapa posluša. Še lepši in divje-romantičniši se mi pa zdi kotel nad slapom, kamor smo lani osorej lezli dva duhovna in štirje dijaki. Razdelili smo se koj pri slapu tako, da sva mi dva in manjši dijak po stezi na okoli in potem še le kviško šli; trije večji dijaki so jo pa kar naravnost v strmino in po skalah krenili. Mi trije smo nosili s sabo precejšen sodček vina; uni trije pa pletenico z jedilom; pa obojim se je trda godila.
Prišli smo do takih sten, da se je človek komaj sam kviško splazil, da je bilo treba z vsemi štirimi si pomagati; kako bi le še mogel potem kaj v rokah držati ? Ali pomagali smo si tako, da je eden naprej splezal in drugi mu je potem pletenico ali sodček podal. Tudi se je manjšemu dijaku skala spod nog vtrgala, da je znak padel in se dvakrat čez glavo prekucnil; k sreči ga je košata bukev vdržala, da se ni potokal celo v graben.
Mi trije, ki smo šli na okoli po stezi, smo do vrh slapa potrebovali poldrugo uro in smo mislili, da je una partija, ki je naravnost po skalah lezla, že davno zgoraj; pa kakor tudi iščemo in vpijemo, nobenega glasu, nobenega sledu ni o njih. Čakamo in čakamo, pa jih le od nikodar ni. Kaj tedaj početi? Trudni smo, lačni smo, ženji /žejni/ smo; pa le žejo si zamoremo gasiti. Ker le od nobenega kraja nobenega ni, nastopimo pot nazaj in zdaj nam ravno na robu uni trije pridejo nasproti, ki so v take zadrege zašli, da včasih niso skoraj mogli ne naprej ne nazaj. Pravili so, da so večkrat počivali in tudi v pletenici kak grižlej poiskali; ali še raje bi bili imeli sodček namesto pletenice. No, zdaj smo imeli oboje skup. Bilo je ravno okoli poldneva, ko na mehki zeleni trati poležemo okoli prta, na kterega smo zložili vse, kar je pletenica skrivala. In da nismo bili brez gorke pečenke, sta dva blizo tam tudi precej krompirja spekla. Zraven smo pa žejo gasili s poštenim Dolenjcem, med kterega smo kot led mrzli Mrtuljk mešali.
To je bilo kosilo, da nikoli tacega; in kako to diši po takem trudu in na takem kraji! Ves prizor je bil veličasten. V polokrogu so nas obdajale strme peči Kukove Špice, Škerlatice, Rujave peči in Križa, pod nami je šumel Mrtuljk in tu sem zagnana govedna je izza grmov radovedno gledala neznane goste. Dobro četrt uro od nas pod pečmi je bilo veliko polje samega snega, ki se po zimi iz imenovanih gorá v ta kotel melje in ki nikdar ne skopni. Veselo so dijaki tekli na sneg in kmalo se je vnela vojska med njimi. Gotovo bodo pomnili celo življenje, da so se 31. julija 1883 vrh Mrtuljka in pod Škerlatico s snegom kepali.
Viši zgoraj je baje tudi majhno jezero, ktero smo pa mi zastonj iskali. Kakor smo pozneje zvedeli, je taka globina nalašč narejena in z ilovico zatolčena, da se voda v nji nabira ali sneg taja, da ima živina kaj piti.
Ker so se jeli oblaki vrhov prijemati, smo se naglo vzdignili in v dolino hiteli, dež nas je vendar došel in spremljal skoraj notri do doma.
Kakor toraj pravim, vredno je enkrat gledat iti Mrtuljk; vendar pa je Peričnik še zmirom lepši, če tudi ni tako visok, ker prosto čez skalo pada in veliko vode ima.
Naj pri tej priložnosti tudi sporočim, da je Ljubljanski odsek planinske družbe letošnjo pomlad že razpadane naprave pri Peričniku z novega naredil, pota in mostove popravil in tudi do gornjega Peričnika kamnite stopinje v breg vdelal, da se ni treba več med dvema skaloma, kakor v dimniku, plaziti, kar je bilo popred silno težavno, za kakega debeluha pa popolno nemogoče.
Ko so bile te poprave izdelane, je prišlo (menda tretjo nedeljo v majniku) blizo 30 gospodov in gospej od imenovane planinske družbe iz Ljubljane, da so jih blagoslovili, kakor je namreč pri tacih priložnostih navada, z vinom in s pivom. Domačini iz Mojstrane so nataknili po tobeh okoli Peričnika mnogo zastav, tudi možnarji so pokali in veselo petje se je razlegalo, da je bilo kaj.
Pa morebiti prašaš, ljubi bratec, kje da so ti ljudje pri božji službi bili? No kje? Ali ne veš, da je cela narava velik tempelj božji in da je za posvetnjake Peričnik taka božja pot, kakor za pobožne Gorenjce sv. Višarje ali Brezje! Maše res niso imeli pri Peričniku, ali pridigo so pa imeli; pridigoval je sam Karol Dežman! In sicer za Ljubljansko gospodo po nemški, za naše ljudi pa po slovenski. Iz slovenske pridige je spomina vredno to, da je pridigar sam spoznal, da ni prav, ker kmečko ljudstvo od božje službe s takimi izleti odvračajo, pa naj jim mestnim nikar ne zamerijo, ker druge dni ne utegnejo; naj pa to zamudo med tednom ali drugikrat popravijo (?), Nadalje je pridigar pohvalil naše ljudstvo zavoljo njih prijaznega obnašanja, da so namreč priljudni do vsacega, naj je Slovenec, Nemec, Francoz, Lah ali Anglež (kar tudi radi g. Dežmanu potrdimo in ker jim tudi marsikter goldinar nese). Naj še pristavim, da popoludanska služba božja je bila deloma pri Šmercu, deloma pri Železniku.
Kadar se zopet kaj zanimivega nabere iz naših gora, vam bom pa zopet sporočil, če bote radi brali. Kdor pa želi sam kako pot poskusiti v naše gore, mu bom pa tudi po svoji moči s svetom pomagal, ali pa še sam ga spremljal, če bom utegnil. Prosim pa gg. touriste, da posnemajo unega gospoda od Loke, kadar bodo hodili v naše gore!

/desno spodaj pripis s svinčnikom: J. Ažman/
Slovenec, št. 166, poned., 21. julija 1884, str. 1-2 (1. nad.)


Slovenec, letn 12, št. 166, pon., 21. jul. 1884, 1-2, Listek, Spomini iz naših gora /začetek – 1, sicer 10 nadaljevanj/
našel in posredoval Boris Štupar 3. julija 2012
urejal France Malešič do 8. julija 2012
O Spominih in avtorju:
Spomini iz naših gora, objavljeni v desetih nadaljevanjih podlistka v Slovenca julija in avgusta 1884.
Na koncu zadnjega nadaljevanja Slovenca v NUK je nekdo od planinskih raziskovalcev (Josip Wester, Evgen Lovšin, Mira Marko Debelak ali kdo drug) s svinčnikom pripisal: J. Ažman.
Avtor je torej Janez Ažman (1842–1910), doma iz Krope, duhovnik na Dovjem in v Gorjah. Bil nekaj časa deželni poslanec za radovljiški okraj, sicer objavljal vzgojne in nabožne spise, verjetno pa tudi še kaj podobnega, kot so ti njegovi Spomini, ki so važen člen v raziskovanju Triglava in razvoja slovenskega planinstva. Zato bo lepo in prav, če bodo ti Ažmanovi Spomini planinski in drugi javnosti predstavljeni samostojno ob primerni priložnosti.

France Malešič

 

 

eXTReMe Tracker