Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Potovanje stotnika Bosia na Triglav leta 1822

petek, 5. julij 2002, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1595

Ljubljanski zvon - Fran Orožen (1895): Prvi hribolazci na Triglavu v dôbi 1778. do 1837

Ljubljanski zvon - Fran Orožen (1895): Najznamenitejše pa je bilo potovanje stotnika Bosia na Triglav leta 1822. Z desetnikom Janezom Rothemmelom in sedmimi kmeti odide dne 4. julija iz Srednje vasi ter dospe dni 5. julija ob 9. uri dopoldne po mnogih težavah in vremenskih neprilikah na Veliki Triglav, kjer so imenovani kmetje že nekaj dni prej postavili drog in piramido za merjenje na triogelnike. Stotnik je bil zelo srečen, da je dosegel svoj namen, po katerem je hrepenel že tako dolgo. Izvestno pa ni nikdar več pozabil grozne noči od dne 5. do 6. julija, ker je hribolazce pre­senetila strašna nevihta, Bosio pripoveduje o tej strašni noči blizu to-le:
»Bučala je močna burja, nebo so zatemnili težki črni oblaki, in močno je deževalo. Na povratek po groznem poti sedaj ni bilo misliti, in ni mi kazalo drugega nego prenočiti na vrhu. Bilo je ob peti uri popoldne, ko sem si priredil za prenočišče notranji del piramidie. Za­grnem jo z deli svojega šotora in z velikim kosom povoščenega platna.

Moji spremljevalci so večinoma že pobegnili, le eden z mojim zvestim desetnikom je še ostal. Zona nas je spreletavala, ko smo poslušali grozno tuljenje divjega viharja, ki je s sovražno silo butal ob naše stanovanje. Prihajajoče grmenje pomnoži naš strah; strele švigajo okrog nas, in zdajci trešči v piramido. Takoj planem iz dozdevnega zavetja v temno noč. Iz doline navzgor prihajajo črni oblaki, zamolklo grmeč, razsvetljeni od bliska, in sedaj trešči v drog, sedaj zopet v piramido in pečine.

Zona me spreletuje, ko gledam nizdol. Bil sem prepričan, da mi ni rešitve sredi nebrojnih elektriških tokov. Odtod bila je moja edina misel. Iskreno vzpodbujam svoje sotrpine na beg. Ali moj zvesti vodnik me prepriča, da je beg nemožen, češ, da bi se v tem razmerji na poti po slemeni izvestno ponesrečili; tukaj pa nam mo­rebiti vendarle prizanese smrt.
Kaj nam torej storiti? Udajmo se grozni usodil Tesno se ob­jamemo na tleh v piramidi ter se držimo, da skupaj umremo, ako je to božja volja. Kar nas zopet razprši strela. Jaz sem še zavesten, a desetnik je kazal kakor besen na svoja usta, in ob vednem bliskanji sem zapazil, da ima na čelu vžgano znamenje. Kličem vodnika na pomoč, a ta leži nezavesten zraven mene. Drgnem ga in oblivam z vinom ter ga zopet obudim, polagoma si opomore. Desetnik pa samo beblja in šele čez nekoliko časa zopet spregovori.

Znova udari strela in nas vse omami. Ko se zavem, utrgam od šotora kos platna, skočim iz zavetja in za mano skočita moja tovariša. Vržemo se v majhno globel med skalovje in se zakrijemo s platnom, da ne bi videli groznega položaja. A tudi semkaj udari strela, omami me in oprasne po glavi in levem licu. Strašno sem zatulil, kakor mi je pozneje pravil tovariš. Po tem prizoru pobegne še ostali vodnik, ko naju je zarotil, da bi odšli s tega mesta. Ali preveč sem onemogel in nisem mogel hoditi zvesti desetnik pa ni hotel od mene. Torej tudi zadnji vodnik me je zapustil! Ne da bi se ozrla za njim, držala sva se krčevito. Nevihta venomer razsaja, nebrojne strele se družijo v ognjeno morje, in strašno grmenje se raz­lega ob pečinah. Novi elektriški udarci se dotikajo telesa; kar obleka zagori in premočna luč nama jemlje pogled. Liki goreča mrliča po­begneva s tega mesta in si trgava obleko z života. Strmoglaviti se hočeva in tesno združena skočiti v grob, kar nama blisk razsvetli žareči prepad, in od strahu omamljena padeva zopet na tla ob strmini.

Ne vem, koliko časa sva ležala ob skrajnem robu brezdanje glo­bine in kakšna čustva so naju obhajala. Simo to vem, da je okrog naju švigalo na milijone strel, katere so kar tekmovale, in da so pa­dale strele takti gosto kakor velika ploha. — Hipoma pa prestane ta prizor, in le v dalji še vidiva blisek in slišiva votlo grmenje. Skoraj se prikaže mesec na sinjem nebu. Vlije nama tolažbo in okrepi bolno dušo, ka­tera je to noč strašno trpela in ni bila zmožna prebiti rešilnega izpremina moje usode. Vendar je bil ta trenutek najsrečnejši mojega življenja. To je bilo opolnoči; toda ostala sva na tem mestu do treh zjutraj. Lezla sva vznak, da sva vstala, zakaj noge so nama visele ob pre­padu nizdol. Srečno vstaneva, na vrhu pa s hvalno svetimi čustvi pogledava kvišku k Stvarniku. Jasno jutro nama omogoči velikanski razgled, osrečuje in ojači mi potrtega duha.

Vendar tudi najino veselje ni bilo neskaljeno. Ko se približam piramidi, da postavim merski stroj, ugledam zadnjega vodnika v pi­ramidi od strele ubitega. Pretreslo me je do dna duše, in hvaležno sem se zopet ozrl proti Vsemogočnemu, da sem še za časa odšel od piramide. Zmerim še poleg dveh drugih vrhov Triglavovo višino, a telesne in duševne bolečine prejšnje noči me premagajo in utrujen se zgrudim. Ob osmi uri je prišlo na vrh šest ubogih kmetov, kateri so na Konjščici in v planinskih kočah vedrili in prenočili, Kmetje zavijejo mrliča v moj šotor, in vsi se napotimo nizdol — a s kakšnimi čustvi! — ...

Fran Orožen
Ljubljanski zvon, 1895, letnik 15, številka 1

eXTReMe Tracker