Iskanje Prekmandlca: Da je Nanos izjemen, ne le s svojo častno obliko, so vedeli tudi prvi raziskovalci nekoč še zelo neznane narave.
Ta razčlenjena visoka kraška planota, ki spada še v Dinarsko gorstvo, je pregrada med celinskim in primorskim delom Slovenije. S Snežnikom sta najznačilnejša izrastka na Notranjskem.
Vsa razgibana se na tri strani prelomi; vzhodno na postojnsko, južno in zahodno pa v Zgornjo Vipavsko dolino. Le na severu se pohlevno pripenja na podkrajsko Hrušico in s tem k Trnovskemu gozdu. Tej pristopi tudi obiskovalca ležerno, čeprav v malo daljšem času, popeljejo na vrh. Še posebej blagodejno poletno senco ljubimo kolesarji. Vzhodnih, južnih in zahodnih poti je tudi mnogo. Krajših, daljših, strmih, položnejših, kot nam srce poželi. 
Mogoče največ čevljev prešteje strma iz Razdrtega. Najviše se vzpne na vzhodnem Suhem vrhu (1313 m). Največ obiska pa ima razgledna Pleša (1262 m), kjer stoji televizijski pretvornik in kjer nas gosti Vojkova koča.
Nanj nas vodijo Slovenska planinska pot, Evropska peš pot, Slovenska Geološka pot, Slovenska Jakobova pot in še mnoge, mnoge druge. S tako prikladno lego, se mu za svoj obisk res ni treba bati.
Nanos ni le geografska, je tudi podnebna ločnica. Nedaleč na severu je podnebje povsem alpsko, na vzhodu celinsko, na jugu že mediteransko. Ko mu glavo še beli sneg, so njegove noge že odete v marjetice.
Gradi ga pisana geološka podlaga. Zgrajen predvsem s prepustnega apnenca, odvaja vode tako v Jadransko kot v Črno morje. Križanje vseh teh pojavov ob spremljavi njegove stalne obiskovalke burje, ga dela še posebej zanimivega. Ta neokrnjena planota, bogata z živalstvom in rastlinstvom, je od leta 1987 zavarovana kot krajinski park – Južni in zahodni obronki Nanosa.
In ko nas pot zanese nanj, ko se mu stisnemo tja v naročje, znamo poleg krasnih razgledov, še lepših stvaritev narave, prisluhniti in prebrati še kakšno zgodbo? Kaj nam imajo gore še povedati?
Da je Nanos izjemen, ne le s svojo častno obliko, so vedeli tudi prvi raziskovalci nekoč še zelo neznane narave. P. A. Matthioli ga je obiskal že v šestnajstem stoletju. Ravno tako idrijski zdravnik J. A. Scopoli, ki ga je poslal izmučene »knape zdravit« sam dunajski dvor, je bil na njem že leta 1757 ... in tako za njima še mnogi. Seveda jih je zanimalo rastlinje, ki jim je bilo v takratni dobi skoraj edino pomagalo pri zdravljenju. Nekatere »posebnice« med njimi so še posebej znamenite, predstavljajo našo domovino na prav svoj način.
Za Slovenijo so znamenite endemične rastline, kar pomeni, da rastejo le pri nas. Vendar se endemiti le izjemoma ujemajo s političnimi mejami. Lahko rastejo le na eni gori, lahko na gorstvu, morda v Sredozemlju, vzhodni Evropi ... na enoti s podobnimi naravnimi danostmi. Za vse naše je razumljivo, da imajo svoje klasično nahajališče (Locus classicus) na Slovenskem. Ta izraz nam pove kraj, kjer je rastlino botanik prvič videl, jo preučil in dal ime. Poimenovana je lahko tudi s klasičnim nahajališčem. Kranjski jeglič (prvič opisan v Idriji) nosi ime po nekdanji Kranjski, panonski svišč (zmotno) po panonski, čeprav ga je Scopoli prvič videl na Poreznu, gola vrba pa ima ime po golih listih in ne po domovini ...
Mnogo rastlin s klasičnim nahajališčem na Slovenskem so razširjene na mnogo širšem ozemlju, mogoče celo bolj, kot v rojstni deželi. Taka je Zoisova vijolica, ki je mnogo pogostnejša na Balkanu. Glede na njeno razširjenosti bi sklepali, da so jo odkrili kje v Dinarskem gorovju, a žal tja v 18. stoletju še ni zašel noben botanik. In tako gredo prvenstvo odkritja, klasično nahajališče in poimenovanje, baronu Zoisu in njegovi botanični dejavnosti na Slovenskih tleh. Klasično nahajališče sčasoma postane spomenik botanične kulture, ki ohranja znanstveno vrednost. Še mnogo drugih rastlinskih vrst nosi ime po kraju odkritja; kranjski volčič, bohinjski repnjak, golaška selivka, triglavski dimek … Imenovanje rastline po ljudeh pa je v rabi že od antike. Svišči, ki jim pogosto rečemo kar encijani (lat. Gentiana), naj bi dobili ime po ilirskem kralju Gentiusu, živečim že dve stoletji pred Kristusom. Po botanikih so poimenovani šeboji (Matthiola), volčiči (Scopolia), tevje (Hacquetia) … V teh imenih spoznamo mnogo naše kulturne zgodovine.
Rastline pa so lahko znamenite tudi zaradi svoje redkosti, morda jih najdemo le na enem samem nahajališču. Redke rastline se velikokrat pojavljajo tudi na robu njihove večje razširjenosti. In še en dejavnik jim daje vrednost – to so njihove zgodbe, po navadi prepletene z vsemi zgoraj naštetimi pogoji za znamenitost.
Ravno na takih »(z)mešancih« kot je Nanos, se srečujejo rastline, ki rastejo v različnih pogojih. Tu vztraja kakšna pritepenka, mediteranka z juga, mogoče alpinka s severa, ki jo je tu pustila pretekla ledena doba, ilirke in dinarke prihajajo z vzhoda. Ne, da se končuje en in začenja drug svet, tu so vsi svetovi hkrati.
Ta trenutek je Nanos oblečen v rumeno. Ko se pomlad umika napoči čas košeničic. Gozdno (Genista sylvestris) je Scopoli opisal na Nanosu, torej je tu njen rojstni kraj. Švedski jezuit Wulfen je par let kasneje (1788) ravno tu odkril njeno sestro svilnato košeničico (Genista sericea). Obe domujeta od Apeninov do Albanije, tu pred Trnovskim gozdom pa so njuna najsevernejša nahajališča. Znamenit je zagotovo kranjski grahovec (Astragalus carniolicus), ker je tu doma in ker s svojim imenom v svetu predstavlja svojo domovino. V tem času tvori prave blazine vijolične barve. Ker je poletje tudi čas nageljčkov, naj omenim »posebnega« z imenom divji (Dianthus sylvestris). Domača vrsta po rojstvu (prvi ga je opisal že zgoraj omenjeni Wulfen), je svetovljanska po razširjenosti, saj uspeva skoraj po celi Evropi. Ob besedi Sredozemlje vsi pomislimo na morje, a botanik na črni hrast – črničje (Quercus ilex). Kaj ti primerki delajo na južnih pobočjih Nanosa, se bomo vprašali. No, saj, če si pozorno ogledamo še kamenje, opazimo tudi školjke??? Ravno tako preprosta le ni ta povezava, je pa ta zimzeleni hrast tu ostanek preteklih toplejših dob. Njegovi vztrajnosti gre zasluga znamenitosti.
Da tu domujejo tudi alpske vrste se bomo prepričali ob mnogih avrikljih, Clusijevih sviščih, košutnikih, ob zlatični prerasti …
Seveda je Nanos prepoln tudi dekorativnega cvetja, ki ni vedno pogoj za posebnost. Potonike, rože z največjimi cvetovi v Sloveniji, poljane kojniških perunik (po hribu Kojnik nad Podgorjem, kjer je skoraj več ni) zlatega korena, kosmatincev, lanov, mečkov, lilij, mnogih šipkov, kukavičnic ... Katera je lepša, katera pomembnejša, katera zanimivejša, katera nam ima več povedati?
Nekoč smo sedeli na pisanem gorskem travniku, kamor ekološko neugodni pritiski še niso segli. Pazili smo, da ne poškodujemo kranjskih lilij in drugega živobarvnega cvetja ter poslušali to in ono o pomembnicah okrog nas. Kar predavajoči z dlanmi objame travo, katero smo seveda popolnoma brezskrbno, sedeč na njej, mečkali in pravi: »Pravzaprav pa je najpomembnejša rastlina ta, ki jo je vse polno okrog nas.« Ja, tako je to, mi jo pa prezirajoče namenjamo le za pašo ali poležavanje. Še tako, na videz tiha in neprivlačna stvarca ima lahko visoko ceno in naše gledanje o videni »pomembnosti« pade na vseh izpitih. Pustimo, da se nam predstavijo, poslušajmo njihova zgodbe.
Zato naj vam za konec predstavim še eno, neznatno, a prečudovito cvetko. Scopolijev repnajk (Arabis scopoliana) mu je ime. Njegova zgodba je zvijugana in predolga, da je povezana z Nanosom in botrom mnogih rastlin, Scopolijem, ki nas kot ambasadorji predstavljajo v svetu, mi ni treba posebej povedati. Kot še govori njegovo ime, sorodnik kulturnih rastlin rep, ima drobne bele cvetove. Pomladi krasi skalne razpoke na Pleši. Namenjen mu je le teden, dva, v vsem ostalem letu, ga bomo težko razpoznali. Čeprav na pogled čisto neznaten, je on na Nanosu glavni!
Anka Vončina