Jutro (1932): Nedoumna usoda je spet segla s svojo kruto roko med redke vrste odličnih mož, ki gradijo našo kulturo doma in nosijo naše ime od naroda do naroda iz vekov v veke.
Ljubljana, 14. julija 1932
Sredi neumornega dela nas je zapustil g. dr. Franc Jesenko, profesor botanike naše univerze, mož velikan, delaven kakor čebela, tih kakor riba. Njegova smrt je odprla globoko vrzel med graditelji naše mlade rastlinarske znanosti, ki jo bo težko nadomestiti.
Pokojni dr. Franc Jesenko je bil škofjeloški rojak, zadnji moški potomec stare, trdne rodbine. Rodil se je leta 1875. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po končani srednji šoli pa se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze, kjer je dovršil svoje študije l. 1902. Ker mu dom ni mogel dati potrebnih sredstev za drag študij, si je pomagal pokojni učenjak, kakor večina naših študentov, z instrukcijami. Za časa svojih dunajskih študij je posečal tudi dunajski konservatorij in so obetali njegovemu sonornemu tenorju učitelji sijajno bodočnost. Do l. 1912. je bil prof. Jesenko asistent pri prof. Czermaku na dunajski visoki šoli za kmetijstvo, kjer se je habilitiral za privatnega docenta botaniške genetike. V ta leta spadajo njegovi znameniti izsledki s poskusi križanja rži in pšenice. Na IV. mednarodni konferenci za genetiko v Parizu l. 1911. je govoril prof. Jesenko o svojih izsledkih. Po dokončanem referatu je stopil k njemu na oder slavni ruski učenjak Meister in ga objel, rekoč: »Vam se je torej posrečilo izpolniti moje življenjske sanje!«
Kakor pri marsikaterem drugem važnem izsledku, je tudi glede prvenstvenosti odkritja načina, kako dobiti rodne križance med pšenico in ržjo, nemški znanstveni tisk prisojal to odkritje seveda njegovemu profesorju Czermaku, ne pa našemu Jesenku. O tem se je v poslednjih letih vojne razvila v češkem strokovnem časopisju ostra debata, ki je nedoumno dokazala, da je naš rojak prvi odkril to veliko skrivnost narave. Po dolgoletnem vztrajnem delu je dobil namreč prof. Jesenko l. 1909. plodne križance med pšenico in ržjo, dočim je bilo do takrat neovrženo dejstvo, da so vsi taki križanci neplodni. V kateremkoli jeziku pisano knjigo o žitogojstvu vzamete v roke, povsod najdete ime pokojnega učenjaka. Pri nas je vedelo do l. 1928. o tem le nekaj njegovih učencev in znanstvenikov, dočim je učenjak sam v svoji znani skromnosti tiho nadaljeval svoje delo. Ko je pa vzgojil že četrti rod tega križanca, ki kaže že precej utrjene posebne znake: dolg klas z devetdesetimi zrni, odpornostjo proti boleznim in pozebi ter izvrstno moko, ki ne zaostaja kar nič za najfinejšimi pšeničnimi mokami, šele sedaj je pokazal na jubilejni kmetijski razstavi v jeseni 1928. v Ljubljani sad svojega dolgoletnega dela. Z žilavo doslednostjo je vse do svoje smrti nadaljeval to svoje življenjsko delo, ki mu je pridobilo v znanstvenem svetu slavno ime, praktično kmetijstvo pa lahko pričakuje v doglednem času popolnoma ustaljeno novo pšenično vrsto, saj si je vzgojil pokojnik celo vrsto odličnih učencev in pripravlja njegov sedanji asistent g. prof. Gabrijel Tomažič obširno knjigo o Jesenkovih križancih. Za časa dunajskega delovanja je spisal pokojni profesor tudi mnogo strokovnih člankov. Da omenimo njegove zelo upoštevane razprave iz rastlinskega živIjenjeslovja, kjer je zlasti preiskoval vzroke zimskega počitka rastlin ter je odkril nekaj novih načinov, kako to mirovanje skrčiti, kar je zlasti za vrtnarstvo velikega pomena.
Tik pred svetovno vojno se je mudil dve leti v Egiptu kot vzgojitelj dveh egiptskih princev, kjer je z velikim uspehom proučeval puščavsko rastlinstvo. Vojna ga je poklicala, kakor druge naše odlične može, pod orožje. Bojeval se je na ruskem bojišču kot konjeniški kapetan. Nekoč so ujeli več ruskih oficirjev. Bila je huda zima, dočim je bil eden teh oficirjev, tudi vseučiliški profesor, brez suknje. Jesenku se je ruski tovariš zasmilil in mu je podaril svoj lastni plašč. Pri tem pa je pozabil v žepu neko svoje pismo. Pri pregledovanju ujetnikov so našli pri sovražnem oficirju Jesenkovo pismo, nakar so takoj zaprli Jesenka in ga obtožili zaradi stikov s sovražnikom veleizdaje. Sedem mesecev je presedel prof. Jesenko v trdnjavski ječi v Terezovu na Češkem, dokler se ni navsezadnje vendarle izkazala njegovo nedolžnost. Spet je moral na fronto, kjer je v bitki padel s konja in mu je počila lobanja, že so ga mislili pokopati, ko je ugotovil mlad medicinec, da je še življenje v njem. Počasi je njegova trdna narava le premagala tako hudo poškodbo, da se je lahko spet posvetil svojemu poklicu.
Po vojni je bil 1919. imenovan za rednega profesorja botanike na ljubljanskem vseučilišču, od koder se je vozil dvakrat na teden predavat svojo stroko na gospodarsko-šumarsko fakulteto v Zagreb. Prišedšega v Ljubljano je čakala pokojnega znanstvenika težavna naloga: osnovati takorekoč iz ničesar botanični institut, ki naj bo najvišja rastlinarska institucija v deželi. Z nepopisno vnemo se je vrgel na delo. Kdor je sam sodeloval z njim, ve komaj ceniti to njegovo delo. Saj je bilo treba takorekoč napisati abecedo slovenske botanike. Za vsak strokovni izraz je bilo treba dolgotrajnih premišljevanj in posvetovanj z učenci, jezikoslovci, vrtnarji in kmeti. Z vso skrbnostjo je sestavljal učno knjigo za visokošolski študij rastlinstva. Bil je odličen učitelj ter je vzgojil v dvanajstih letih svojega plodonosnega delovanja celo vrsto odličnih učencev, ki bodo gradili naprej od njega započeto stavbo. Pomagal je prof. Plečniku pri ureditvi tivolskega parka, kjer je že videl v duhu nov botanični vrt pod Koslerjevim gradom. Ljubljanska podružnica Sadjarskega in vrtnarskega društva je izgubila v dr. Jesenku odličnega delavca in odbornika, čigar cilj je bil: pomagati vrtnarju in kmetu z znastvenimi izsledki do boljših pridelkov.
Smrt pokojnega prof. Jesenka bo hudo prizadela tudi naše športnike, zlasti bo pa nastala v vrstah organizatorjev in pionirjev našega smučarskega športa velika vrzel, ki jo bo le težka izpopolniti Dr. Jesenko je namreč med našimi prvimi smučarji in po pravici lahko rečemo, da je on polagal temelje slovenskemu smučarstvu. V mladih letih je živel na Norveškem in Švedskem, kjer se je silno navdušil za smučarski pokret in zanesel seme zimskega športa tudi k nam. Bil je prvi predsednik JZSS /Jugoslovanskega zimsko-smučarskega saveza/ od leta 1922. do 1924. Vzorno je vodil najvišjo zimskošportno instanco, krasno je napredovala pod njegovim vodstvom. Ideja smučarskega športa je vedno bolj pridobivala tla. Na prvi zimsko-športni mednarodni konferenci v Pragi nas je on zastopal in je tudi vodil našo zimsko ekipo na mednarodna tekmovanja na Češko. V priznanje zaslug na športnem poprišču in za poglobitev stikov med Jugoslovani in Švedi ga je švedska smučarska zveza imenovala za svojega častnega člana. Dr. Jesenko je bil tudi gotovo prvi Slovenec, ki je bil sprejet na švedskem dvoru, istotako na perzijskem dvoru; znano je, da je prepotoval skoraj ves svet in menda je bil prav tako prvi Slovenec, ki je prepotoval vso Saharo. Obvladal je 15 jezikov.
Kadar mu je količkaj dopuščal čas, je pohitel k svojim toliko ljubljenim žitnim križancem v botanični vrt, ali pa se je popel tja gori v kraljestvo Zlatoroga, da čim prej uresniči svoje tako čvrsto započeto delo ureditve našega narodnega rastlinskega parka pri Triglavskih jezerih. Tam gori je tudi zagledal bajno skrivnostno triglavsko rožo, za katero se je nagnil — v smrt. Spet je izgubil naš rod odličnega, samoniklega, odločnega in nad vse dobrega moža, ki se je z lastnimi močmi povzpel med zbor svetovnih duhov, ki odkrivajo človeštvu v prid, kakor novodobni Prometeji skrivnosti matere narave. Kakor si je bil zapisal njegov praded na svoj nagrobni kamen, tako je želel pokojnik, da se tudi njemu zapiše: »Človek kakor trava rase, da se v jeseni pokosi …« A preden je nocoj ob 18. v ljubljanski splošni bolnici omahnil v objem smrti, so bile njegove zadnje besede: — Težko je pustiti delo!
Jutro, 15. in 16. julij 1932