Slovenec (1912) - R. B.: Naš triglavski župnik, čigar ime nosi ponosna turist. stavba v Vratih, je pač morda sanjal včasih, da bo v Vratih, potem ko bo postavljeno ondot tako udobno zavetišče in tako prijetno bivališče, tudi temu primeren krasen obisk, ...
... videl v sanjah morda celo, kako rajžajo kar cele trume veselih turistov gor in dol po tej divje romantični dolini, naše Gorenjsko, ki slovi kot ena najdivnejših in najzanimivejših ne le samo v naših Julskih, temveč v Alpah sploh.
Pa se je mož malo uračunal. Res, da jih pride mnogo. To so stari znanci Triglava, ki jim je v krvi in ne morejo drugače, da se pridejo sleherno leto poklonit »snežnikov kranjskih sivem poglavarju« — vendar lahko bi jih bilo še več, da ne bi tako grozno in dolgočasno zevala in zevala dan na dan gostoljubna vrata Aljaževega doma.
Utegne biti morda še marsikdo, ki so mu triglavska Vrata še manj znana in ima pomisleke glede pota ali pa se celo boji, da ne bi se spotoma zvrnila nanj nad 1000 m navpična, kot odsekana, severna triglavska stena ... Temu torej nekaj v pomirjenje in pa obenem v spodbudo na krasen izlet, za katerega mi na vse zadnje še ves navdušen in hvaležen izreče v spominski knjigi Aljaževega doma krilato pohvalo: »Hvala ti, Triglavska bolha!«
Železniška postaja za Vrata je Dovje (Mojstrana) ob gorenjski, ali če hočeš, ob progi c. kr. držav. Rudolfove železnice. Zunaj kolodvora zaviješ desno ob progi ter prideš pod železn. mostom koj do mostu čez Savo. Onstran lesenega mosta je razpotje. Na levo se obrni, če si hočeš privezati še popreje dušo v hotelu »Triglav« (Rabič) ali pri Šmercu ali kod drugod v mični Mojstrani. Če pa po prestani vožnji nisi še začutil teh potreb in si namenjen koj dalje, potem kar desno od mostiča po markirani bližnjici k tovarni za cement.
Tu se ti postavi — opozorim to kar odkritosrčno — prva in zadnja, največja neprijetnost, da ne rečem naravnost na celi poti skozi Vrata. Jaz n. pr. tu mimo vedno zletim, da utečem preteči nevarnosti, ker bojim se v resnici, da ne bi se mi oči, nos, usta in ušesa »zacementirale« ali »zabetonirale« — nikdar več ne bi mogel potem v Vrata in na Triglav!
Če si torej le tod srečno odnesel pete, potem si iz nevarnosti, kajti dalje naprej pelje pot, a kaj pot, cesta široka, da lahko s celo svojo rodbino, če vas ni ravno cel ducat — vštric varno po njej hodiš. Odondot te vodi pot najprej kakih deset minut od vodovoda, nato pa prideš čez par minut čez most na desno stran divje razburkane Bistrice. Ob njeni strugi dalje grede se nam odpira kaj lep pogled na masiv Stenarja, v čigar podnožju stoji Aljažev dom. Čez pol ure (od mosta) opazimo že desno v bregu koncem podolgovate modrikaste Malnate police pramen Peričnika. Stopivši čez most, smo zopet na stari cesti, kjer nas opozore na malem klančku desno napisne table na stezo mimo verande k slovečemu slapu Peričniku (977 m). Lep pogled nanj pa se ti nudi tudi od spodaj, nekoliko dalje s ceste, kjer pridrvi divjepeneči se potok izpod bobnečega slapa naravnost v naročje Bistrice. — Dalje prične klanček. Nekoliko pod njegovim vrhom zavije naša pot levo naokrog skozi gozd. Kmalu nato sledi drugi ovinek in gorenji pot nas privede zopet v gozd, iz katerega se nam pa prikažejo lepe, zelene senožeti s krasnimi gorskimi scenerijami. Eno minuto nato ugledamo napisno tablo »Mimo Galerij« ter krenemo s ceste levo. (Desno gre cesta mimo Bambergove lovske koče »Hubertus«.)
Pot mimo Galerij je velezanimiv, nanovo popravljen ter brez nevarnosti. Nudi nam krasen razgled po dolini: na beli, visoki Cmir, lepo risano Triglavsko steno s Triglavskim vrhom nad bleščečim ledenikom, na prelaz Luknjo, Stenar, Pode, Kotovo špico itd. itd., nato pa nas dovede pod mogočen, podolgovato zaokrožen skalnat podmol »Galerije«. — Od tod še dobre pol ure po klancu (na zeleni ravnici desno navzgor!) na prejšnjo kolovozno cesto ter mimo Turkove planine do Aljaževega doma. .
Pot je rdeče markirana; v celem dveinpol ure hoda do Aljaževega doma. Aljažev dom, turist. hotel (planinsko letovišče) stoji v gornjem koncu doline Vrat, malo pred vznožjem silne severne triglavske stene. V krasnem kuloar ju zro na te gorski velikani: Triglav (2883 m), Stenar (2501 m), Rogica (2582 m), Škrlatica (Suhi plaz 2738 m), Cmir (2391 m), Begunjski vrh (2461 m). — Ta naš planinski hotel (največja stavba S. P. D. v Triglavskem pogorju) je moderno opremljen ter založen z vsem mogočim konfortom. Oskrbovan je ob Binkošti do konca septembra. Izborna kuhinja! (Vsak dan sveže meso in druga jedila, konserve, kruh, mleko, pivo in razna vina itd.) V pritličju sta dve obednici, kopalna soba. Vodovod (plan. studenčnica). V I. nadstropju je 11 posameznih sob z 1—3 posteljami. V podstrešju dvoje prostornih skupnih ležišč.
Ob le-te znameniti turist. postojanki S. P. D. se križajo in spajajo razna pota, kakor n. pr.: pot čez Prag (4—5 ur). Tominšekov pot (4 in pol ure) in pot čez severno steno na Triglav, pot čez Luknjo (3 ure), v opevano Trento (6 ur) (Soška dolina), pot čez Križke Pode (mimo Križnih jezer) v Kranjsko goro (7—8 ur) ter pot v Mojstrano dve in pol uri hoda.
Ponos ne le vsakega slov. planinca in planinke, temveč sploh vsakega zavednega sl. rodoljuba bi moral biti, videti vsaj enkrat našega »snežnikov Kranjskih sivga poglavarja« izpred Aljaževega doma v Vratih!
R. B.
Slovenec, 10. julij 1912