Dve smeri, dve zgodbi

Chomolhari 2006

Levi ozebnik

12. oktobra 2006 okoli poldneva smo se iz baze odpravili proti steni. Pot smo dobro poznali, saj smo pred dnevi že odnesli nekaj opreme pod steno in označili prehod čez ledenik. Bivakirali smo pod očitnim žlebom, ki pripelje na SZ greben. Tam je bil tudi vstop Borisove in Markove smeri. Drugi dan, na petek trinajstega, smo ob 7:30 prekoračili krajno zev na približni višini 5400 metrov, preplezali trdo prečnico (60°) v desno in tako dosegli varnejši del desno od velikega seraka v vznožju stene. Pod skalami smo prečili nazaj levo do seraka in po strmi ledni steni na njegovi desni (80°) dosegli položnejši svet.

Sledila je dolga prečnica v levo nad krajno zevjo (do 60°) do vznožja velikega ozebnika. Po njem smo nadaljevali do višine 6800 metrov, kjer smo si do 18-te ure pod skalno stopnjo uredili bivak (naklonina ves čas nad 45°, mesta 60°). Med plezanjem v ozebniku so nas spremljali manjši pršni plazovi, ki pa nam niso povzročali prevelikih nevšečnosti.

Drugi dan smo ob 8:30 v velikem mrazu nadaljevali z vzponom po ozebniku. Po 100 metrih smo čez zaporo v loku levo-desno (60-70°) in nekoliko strmejšim in ožjim delom ozebnika (mesta 80°) dosegli rob stene na približni višini 7100 metrov. Na grebenu nas je po dveh dneh zmrzovanja pozdravilo sonce in nam dalo novega zaleta. Vršni greben je lažji (20-40°) in krajši kot izgleda iz doline. Nekaj skrbi smo imeli z uro, ki je kazala 200 metrov premalo in v vršnem delu z močnim vetrom. Vrh smo dosegli ob 13:20, se slikali, klicali bazo, se objemali, občudovali razgled na Kanch in Jannu, nato pa v vse močnejšem vetru sestopili po smeri vzpona. Do šotora smo v ozebniku opravili dva spusta po vrvi, ostalo smo sestopali. Ob 18:00 sva se s Samom že stiskala v najini edini spalni vreči, Tine in Matej pa sta poslušala glasbo in uživala udobje v vsak svoji spalki.

Naslednji dan smo se začeli spuščati ob 9:30. Sprva smo lahko kakšnih 300 metrov še sestopali, kasneje smo se spuščali po smeri vzpona po vrvi. Neskončno dolgo so v precejšnjem mrazu trajali spusti po vrvi (večinoma abalakov sistem, v spodnjem delu tudi v skali) in vznožje stene smo dosegli ob 19:00. Še isti dan smo nadaljevali spust v bazo, ki smo jo dosegli ob 22:00 v trdi temi.

V dneh od 12.10.-15.10.2006 smo Matej Kladnik, Tine Cuder, Rok Blagus in Samo Krmelj preplezali Levi ozebnik (TD+ 80/45-60, cca. 1900m) na Chomolhari (7326m). Med vzponom smo v odličnih razmerah plezali brez varovanja, sestopili smo po smeri vzpona večinoma s spusti po vrvi.

Rok Blagus

Steber

Z Lorijem sva začela po ozebniku, ki vodi na začetek SZ raza. V ozebniku sva gazila sneg pretežno do sredine meč, le nekaj odstavkov je bilo dovolj trdih za plezanje po konicah derez. Dvesto metrov pod vrhom ozebnika sva prečila desni bok ozebnika na strmo rebro po katerem sva izplezala na začetek raza. Pihal je stalen veter, vendar je nekaj mentalne toplote prispevalo sonce, ki je tedaj posvetilo na spodnji del raza. Nadaljevala sva po razu kjer so bile snežne razmere spremenljive. V glavnem sva gazila napihan skorjast sneg. Pihal je veter, v sunkih močan, pomešan z grobimi kristali snega. Ob povratku je bil greben spihan, od najine gazi so ostale le stopinje v obliki sneženih gob. V štirih dneh je odbrusilo prek 30 centimetrov snega. Ko sva dosegla strmo skalno stopnjo, sva začela iskati primeren prostor za bivak. Našla sva ga pod skalnim napuščem, med steno in snežno opastjo. Imela sva le uro dela, da sva odmetala napihan sneg in v zavetje postavila šotor. Zvečer sva v miru kuhala, ponoči, ko je zunaj gospodaril veter, pa spala.

Zgodaj zjutraj sva se skobacala iz razmeroma prijetnega zavetja in otovorjena z enim nahrbtnikom, v katerem sva imela nekaj pijače (še preden sva jo zaužila je zmrznila) in rezervne rokavice, začela s plezanjem prek skalne stopnje. Opazovaje iz baze sva mislila, da bo prehod prek skalne stopnje enostaven, a je že prvi raztežaj postregel z razmerami, ki so zaznamovale vse naslednje raztežaje. Sneg je bil pogosto nepredelan in napihan v male opasti, ki so naju silile v bolj strmo plezanje kot so obetali izbrani prehodi. Pol dneva sva porabila, da sva dosegla majhno trikotno snežišče pod drugo skalno stopnjo. Tam sva sprva načrtovala postavitev šotora. Takoj je bilo jasno, da razmere in izpostavljenost niso naklonjene taki odločitvi. Sledil je zahteven kombiniran raztežaj prek strme skalne stopnje. Nad nama je bil kamin, zaprt z veliko opastjo in previsom ob katerem je visela dolga ledena sveča. Presodil sem, da bo prehod prek njega terjal veliko časa in energije zato sem zaplezal levo od kamina v manj pregleden svet kjer so možnost prehoda obetali ozki trakovi ledu in snega. Sprva je šlo hitro, z naraščajočo strmino pa so ledeni trakovi postali trakci, pogosto odstopljeni od skale. Plezanje v tem delu je bilo res zanimivo in je terjalo popolno koncentracijo. S stojišča na koncu raztežaja sem prečil v desno do skalnega roglja od koder sva se poševno spustila na vrh kamina. Sledil je še sedmi raztežaj skozi ”vetrovnik” na rob zgornjega snežišča od koder naju je silovit veter ves čas zasipal s snegom. Snežišče na razu je prehajalo v snežen lijak ta pa v strmo skalno steno kjer ni bilo videti logičnega prehoda. Zadovoljna ob dejstvu, da sva preplezala predel kjer sva si obetala največje težave, sva strmela v skalno zaporo kjer sva pričakovala ”en prehod”, ki je z vsakim korakom postajal bolj utopičen. Splezal sem do konca lijaka in se prepričal, da snežena strmina prehaja levo na ozko rampo, ki vodi na sam raz. Tam sem se kasneje nadejal poiskati prehod.

Malo pred lijakom sva tik pod skalami zopet našla mesto kjer je že bilo nekaj naravnega zavetja pred vetrom. To mesto sva določila za naslednji bivak in začela sestopati do najinega šotorčka. Nameščanje spustov in spusti po vrvi so se vlekli do teme, ko sva se utrujena a zadovoljna splazila v zavetje. Noč je bila v najinem ”brlogu” mirna. Poslušala sva sunke vetra, ki so usipali sneg po šotoru. Zjutraj sva vse spakirala in otovorjena plezala po znanem terenu. V pomoč nama je bil trd sneg na en dan starih stopinjah kamor sva zdaj lahko zabadala cepine. Sredi dneva sva zaplezala proti kaminu nad trikotnim snežiščem. Prejšnji dan sva se z vrha spustila skozi kamin in v tistih dvajsetih metrih pritrdila prusik, ki sva ga imela za spuste. Zdaj nama je služil kot izdatno pomagalo, da sva s polnimi nahrbtniki hitreje dosegla vrh kamina do koder sva prejšnji dan prišla po delikatnem plezanju z leve. V kaminu naju je vztrajno zasipal sneg, z vrha kamina pa sva skozi vrtince snega prišla na rob snežišča po katerem sva nadaljevala do izbranega mesta za bivak. Sprva sva hitro odmetala napihan sneg potem pa se je začelo dolgotrajno "rudarjenje" v trd led. Vztrajnost je bila poplačana z udobnim zavetjem kjer sva varna pred vetrom skuhala pijačo in dočakala jutro. Veter je zjutraj oslabel. Mraz in negotovost, ki je visela nad nama v obliki strme skalne stopnje sta naju zadržala v šotoru nekoliko dlje kot sva želela. Ko sva končno začela s plezanjem, sem splezal najprej levo na raz kjer sem predvideval možnost prehoda. Le bežen pogled je zadostoval, da sem opustil zmotno upanje. Stena je bila na severni strani zelo strma in brez logičnih prehodov. Sestopil sem nazaj v vznožje skalne stopnje in zaplezal proti kaminu v katerem je ledena sveča zgovorno nakazovala previsnost. Želel sem se od blizu prepričati o (ne)prehodnosti. Raztežaj pod kaminom dvomov o previsnosti ni bilo več. Lori je priplezal na mrzlo stojišče in suho izdavil, da je ”sfu...”. Brez komentarja sem v želji, da pretehtam vse možnosti, naznanil, da bom pogledal še proti levi kjer sem slutil prehodno razčlembo. Izpostavljeno prečenje sem zaključil z nekaj zanimivimi zatikanji in izpostavljenim stojiščem pod plitvim kaminom. Predvideval sem, da bova po tem kaminu prišla na vršno snežišče. S tem sem bodril Lorija, ko je »sfu...« priplezal na stojišče. Njegove oči so govorile nekaj drugega kot je bilo slišati, ko je pritrdil mojim predvidevanjem. Na koncu tretjega raztežaja v katerem sem uporabil dobro mero »mešanih« spretnosti sva res stala na skalnem robu pred sneženim razom. Nadaljevala sva po njem in po stotih metrih preplezala še strmo stopnjo kjer je najino voljo kruto preizkušal predvsem globok nepredelan sneg. Sledil je le še snežen greben do vrha. Razvezala sva se in splezala še zadnje metre do vrha. Z olajšanjem sva se razgledala in objela, poklicala v bazo globoko pod nama, nato pa začela s sestopom. Sprva sva plezala navzdol po sneženem razu, potem pa sva se spuščala po vrvi. Ob zadnjem spustu pred bivakom se je zataknila vrv. Ponovno plezanje na sidrišče je bilo edina rešitev. Ko sva sprostila vrv, sva spakirala šotor in opremo ter nadaljevala s sestopom. Sestopanje prek snežišča je bilo v naraščajočem vetru počasno. Na vrhu skalne stopnje je bil veter le še nadležna motnja, saj sva priplezala do serije sidrišč za spuste, kjer sva sestopala pred dvema dnevoma. Še pred mrakom sva dosegla zavetje prvega bivaka in ponovno postavila šotor. Varnost in udobje prostorčka za bivak sta naju pospremila v dremež, ki se je zavlekel v spanec brez priprave potrebne pijače. Tudi zato, ker sva ocenila, da imava plina le še za dober liter tekočine. Zjutraj sva hitro pripravila nekaj čaja, spakirala šotor in opremo ter nadaljevala sestop v vetru. Vrtinci snega so veličastno demonstrirali moč narave.
Pred sestopom v zavetern ozebnik sva kratek čas posedela na soncu nato pa sestopila še prek zadnjega dela. Obema se je na koncu vdrlo še v krajno zev, kot bi naju hotela gora še zadnjič opomniti, da koncentracija ne sme popustiti. V vznožju stene sem eno uro čakal Lorija in opazoval fante, ki so prišli na rob ledenika pod steno. Prijetno je bilo spet začutiti toplino življenja. Ko je tudi Lori priplezal v vznožje, sva nadaljevala s sestopom in spotoma pobirala bambusove palice s katerimi smo označili prehode med seraki.

Snidenje z Damijanom, Ongchujem in ostalimi štirimi je bilo prisrčno. Sedeli smo na kamnih in se razposajeno navduševali nad doživetim. Čez čas se nam je približal tudi Lori in Damijan mu je šel naproti. Ob snidenju je Lori izrekel stavek, ki je v trenutku dobil pregovorne razsežnosti: ”Z mano je konec.” (Drugi del pregovora smo slišali v Lhasi, ko je mladenka ob pogledu na moj osmojen nos in spokane ustnice sočutno pripomnila: ”Some day you will be perfect.”)
Sproščeno smo sestopili v bazo kjer smo zaključili plezalni del odprave.

V dneh od 12. 10. do 15. 10. 2006 sva z Borisom Lorenčičem preplezala SZ Steber Chomolharija (7326m): (ED2, M6+/30-70, cca. 1950 m). Sestopila sva po smeri vzpona s spusti po vrvi in plezanjem v sestopu.

Imeli smo precej sreče z vremenom čeprav je na SZ razu med vzponom pihal zelo močan veter. Zanesljivo vremensko napoved nam je nekajkrat pripravil Jure Jerman in nam s tem nekoliko zmanjšal breme negotovosti. Za naše psihofizično počutje je (poleg kuharja Ongchuja) zgledno skrbel dr. Damijan Meško. Njegova prisotnost in razigran mladostni duh sta botrovala našemu zdravju.

Povratek iz baze proti domu je minil v znamenju negotovosti glede poleta domov. Nekaj dvomov so dodali tudi Tibetanci, ki so konje v bazo prignali šele sredi sneženega dneva, ki je bil s kitajskima spremljevalcema dogovorjen za sestop do ceste. Pozen začetek vožnje nas je hitro prestavil v civilizacijo (Shigatse) od koder smo pospešeno organizirali vozovnice za vlak, Matejeva mama pa je mojstrsko uredila spremembo leta za vseh sedem.

Odprava je v celoti uspela po organizacijski, logistični, alpinistični in človeški plati. Zasluge za to gredo predvsem velikemu številu ljudi, ki so nam pomagali, verjeli v nas in nas podpirali še preden smo sploh odšli od doma. Mi sami smo le krmarili »podjetje« mimo čeri negotovih odločitev in na koncu zadovoljno ugotovili, da nam je uspelo.

Marko Prezelj