Slovenec (1922): Kakor je znano, je goriški deželni odbor, v katerem se Slovenci nahajajo v manjšini, sklenil z ozirom na dogodke v kobaridskem okolišu resolucijo, s katero je ostro obsodil oskrunjenje vojaškega spomenika na Krnu kot zlodejstvo nekaterih zločincev,
... obenem pa tudi enako ostro ožigosal »nasilstva, izvršena na osebah in imetju v Drežnici in Kobaridu«, ki jih je označil za vandalizem nad nedolžnimi državljani in za onečaščenje kulturnega simbola slovenskega. Deželni odbor je odločno protestiral proti namenu nekaterih političnih skupin, ki hočejo odgovornost za oskrunjenje krnskega spomenika navaliti na korporacije in državljane, ki obsojajo oni čin in niso v nobeni zvezi z njim in ki branijo v polni zavesti, da s tem pomagajo domovini in njenemu mirnemu in civilizatornemu uveljavljanju v njenih novih pravičnih mejah, krajevne posebne uredbe, ohranitev samouprave, in ki se bore za njihov nadaljnji razvoj.
V znak ostre obsodbe vandalizma, izvršenega na krnskem spomeniku, je daroval deželni odbor goriški 8000 lir v korist vojnih sirot goriške dežele, enako 8000 lir pa kot prvo pomoč nedolžnim žrtvam krivičnih represalij v občinah krnskega pogorja.
Pretekli so skoraj že trije tedni po oskrunitvi krnskega spomenika in 14 dni je že minilo po fašistovskih grozodejstvih na Kobaridskem, ali državne oblasti šc danes niso dognale, kako je nastala ona poškodba na spomeniku in kdo jo je zakrivil.
Aretirali so šest oseb, med njimi dva pastirčka, ki sta našla pri spomeniku shranjeno spominsko knjigo; ali dognano pa le ni, ali je v resnici kdo poškodoval spomenik s hudobnim namenom, ali če ni nastala poškodba morda po streli.
Spomenik stoji čisto na vrhu Krna. Vrh spomenika je tvorila kovinasta zvezda, težka bakrena spominska plošča pa je bila pritrjena na spomeniku kaka dva metra od tal, brez odvoda k zemlji. Lahko je, da je strela udarila v zvezdo in jo pokvarila ter preskočila na izolirano ploščo in jo odtrgala. Vkljub tej na dlani ležeči možnosti oblasti še do danes niso odredile strokovnjaške preiskave, pač pa drže v zaporu ljudi, iz katerih hočejo izsiliti priznanje, da so oni oskrunili spomenik! Kakor so orožniki in vojaki mirno gledali, kako so fašisti počenjali svoja grozodejstva, tako tudi sedaj oblasti mirno gledajo, kako se naše nedolžno ljudstvo še vedno razkričava kot tolpa zločincev, proti katerim je dovoljeno vse, kar si kdo domisli.
Orožniki so mirno gledali, ko so fašisti v Kobaridu zakurili grmado okoli lipe na trgu in kakor divjaki plesali okoli grmade in vlačili na vrvi okoli nje Volaričev kip, ko so zažigali cerkev in streljali v hiše uglednejših tržanov. Gledali so mirno, ko so v Drežnici pretepli naše ljudi in jim zažigali hiše. Nihče ni ganil niti s prstom, da bi preprečil ta grozodejstva!
Ravno tako oblasti niso ganiles prstom, ko je pred dnevi prišel v Gorico fašistovski poslanec Giunta in vkljub vsem vladnim prepovedim sklical fašistovski shod, na katerem se je sklenila resolucija, ki pravi: 1. da je deželni odbor pokazal očitno solidarnost z odgovornimi moralnimi povzročitelji oskrunitve na Krnu; 2. da se izraža v sklepu deželnega odbora sovraštvo, srd in balkanska zlobnost slovanskih elementov in nekaterih takozvanih Italijanov proti plemenitim fašistovskim oddelkom, ki so šli maščevat krnske mrliče, in 3. da podpirajo nekateri italijanski listi delo slovanskih krogov, kateri hočejo polagoma in z rafinirano premetenostjo ustvariti sovražno razpoloženje proti državi.
Resolucija poziva vlado, naj posveti svojo pozornost sramotnemu zadržanju goriškega deželnega odbora ter naj deželni odbor — odstavi. Če pa ostanejo še nadalje taki ljudje na svojih mestih, bodo fašisti primorani delati na lastno pest in bodo v ta namen uporabili vse sile bojnih oddelkov III. cone!
Ali je mogoče, da bi se kje na svetu v kaki civilizirani državi mogla skleniti taka resolucija?! Kje je mogoče, da bi kaka politična organizacija na javnem shodu in v javnem časopisju grozila vladi, da bo z oboroženimi oddelki preko vseh zakonov ona odstavljala zakonita javna oblastva, ako se vlada ne pokori njenim zahtevam?! Kje na svetu bi se našla vlada, ki bi mirno trpela, da se mečejo v svet take grožnje, ki ogrožajo življenjske koristi cele dežele ter imetje in življenje neštetih državljanov?! In vse to je naperjeno v prvi vrsti proti našim ljudem, proti našemu narodu proti njegovemu imetju in življenju!
Ali bomo tudi mi mirno gledali, kako se ogroža in uničuje obstanek naših krvnih bratov onstran meje? Ali bomo tudi mi mirno gledali, kako bodo fašisti vdirali v goriški deželni odbor in uničevali z njim edino javno oblastvo, kjer je še nekaj pravice za naš narod, in kako bodo potem divjali po deželi, pustošeč slovenska polja in požigajoč slovenske vasi ter z gorjačami, samokresi in bombami ubijajoč naše brate?! Ne! Vsa jugoslovanska javnost mora kakor en mož vstati proti tem divjaškim fašistovskim nakanam! Od Triglava do Balkana, od Mure do Vardarja in Bojane naj gre en sam klic: Ne dopuščamo, da bi naši bratje izkrvaveli pod fašistovskim terorizmom ! In ne samo z besedo, temveč tudi z dejanji jim je treba priskočiti na pomoč. Saj vemo, kje je Lah najbolj občutljiv. Nobene pare več za laško blago! Noben jugoslovanski trgovec in industrijalec na tržaški vzorčni sejem, nobenemu Lahu prostora za razstavo na ljubljanskem!
Proč od Trsta, proč od Italije z našim denarjem! Kdor se ne drži tega gesla, je izdajalec naših smrtno ogroženih bratov!
Tak mora biti naš odgovor na fašistovske grožnje!
Slovenec, 11. julij 1922