Slovenec (1922): Dne 15. junija so odkrili Italijani na Krnu spomenik padlim vojakom z veliko slovesnostjo. Zgodilo se je pa, da je bil spomenik takoj nato po neznani sili pokvarjen in sicer je bila odkrita 80 kg težka bakrena plošča, katere je bil kos tudi odbit.
Radi tega so domači kobariški fašisti, katerih je 18 po številu in ki jih vodi neki Clemente Giuseppe, vrgli Volaričev spomenik na tla, zakurili sredi trga kres, vlačili kip okrog in nazadnje opravili, ko je bil že popolnoma razbit, svojo potrebo nanj. Pri vseh teh dejanjih pa so pripomnili, da je to šele pričetek. In res so bili fašisti z neznansko naglico obveščeni, mobilizirani in že v Kobaridu. Obiskali so Kobarid v četrtek dne 22., nakar so odšli, vrnili pa so se v petek v toliko večjem številu, do 200 ljudi. Pravi teror je pričel šele sedaj. Šli so po hišah, grozili ljudstvu na cesti, pili in jedli, kradli, poleg tega so pobrali vse slovenske napise, znesli jih pod lipo na trgu in zažgali. Zgorela je tudi lipa, ki so jo drugi dan še posekali in odnesli kos kot vojno trofejo s seboj. Posebno so strahovali nekatere ljudi; vodil je fašiste zopet že omenjeni Clemente. Vse to se je vršilo, ne da bi počakali, da bi dognali, če so dejanje res izvršili Slovenci.
Med tem se je stvar že raznesla po vsi kobariški okolici. Ljudstvo je bilo silno preplašeno. Bežalo je na vse strani. V Drežnico v petek zvečer. Pred njimi so pridolžili, da so napravili dejanje na Krnu. Fantiči imajo po 12, 14 in 16 let. Najmlajšega so že izpustili. Sploh je dognala komisija, da ti dečki niso mogli izvršiti omenjenega dejanja. Vendar so prišli fašisti v Drežnice v petek zvečer. Pred njimi so prišli orožniki, ki so naznanili županu in župniku, naj beže. Župnika ni bilo več doma, zbežal pa je župan. Orožniki niso niti s prstom ganili ko je prišlo do 80 fašistov (na 2 avtomobilih). Ti so zažgali župnišče, ki je zgorelo do tal. Zgorel je tudi neki hlev. Hoteli so zažgati tudi neko drugo hišo, ki so jo zamenjali za županovo. Gasiti niso pustili. Trobentača, ki je naznanjal ogenj, so pretepli. Panika v vasi je bila strašna; ob največjem nalivu jo vse bežalo na prosto in v gozdove.
Ko so fašisti opravili svoje delo v Drežnici, so prišli okrog šeste uro zjutraj v Staroselo, kjer je g. župnik ravno obhajal sv. mašo. Hodili so po cerkvi, glasno govorili in motili duhovnika. Med mašo še so drugi obiskali župnišče, premetali in razbili vse, ukradli 2200 lir župnikovega denarja in 20—25 lir cerkvenega denarja v drobižu. V dvorani »Bralnega društva« so zažgali harmonij in razmetali knjige. Vseh šip so razbili 90.
Ko so se vrnili v Kobarid, so hoteli zažgati tudi trg, posebno cerkev in župnišče. To so pravočasno preprečili. Nato so fašisti odšli. To je samo kratko poročilo in v glavnih obrisih. K zadevi se bomo povračali v potankostih še in še. Ljudstvo, ki je zbežalo, se ne upa povrniti. Med begunci je tudi kobariški g. dekan. Izrazili so se baje fašisti, da morajo Slovence pobiti. Po drugi strani se čuje, da je ves dogodek samo uprizorjena protiavtonomistična gonja. Res, žalostno! Enotna misel vseh naših ljudi pa je, da dejanja na Krnu ni napravil Slovenec, kakor vsakdo to dejanje tudi obsoja, kakor obsoja dejanja fašistov.
Dogodek je vzbudil velikansko pozornost in ogorčenje tudi v poštenem delu italijanske javnosti. »Il popolo friulano« priobčuje uvodoma obširno objektivno poročilo o zločinski ekspediciji fašistov in obeta zanimiva razkritja o namenu te akcije, ki meri na to, da bi se goriško prebivalstvo ustrahovalo, ker zahteva avtonomijo dežele. Zlodejstvo je bilo spočeto v Vidmu in pomeni atentat na celo deželo.
Slovenec, 2. julij 1922