MAG, 24.11.06 - Blažka Kopač Grom: Medtem ko na tanki plezalni vrvi strmiš v globino, izgine svet
MAG, 24. novembra 2006
Adrenalinska bomba
Strmiš v sedemdesetmetrski prepad. Nekaj kvadratnih metrov betonskega stebra pod tabo se neusmiljeno trese pod težo vozil, ki hrumijo tik nad tvojo glavo. Buči vse okoli tebe, buči v tvoji glavi. Srce poganja kri s tako silo, da se zdi, da bo žilo na temenu pravkar razneslo. Preden se to zgodi, se odločiš. Na življenje in smrt. Kar bo, pa bo. Medtem ko na tanki plezalni vrvi strmiš v globino, izgine ves svet. V vsaki celici utripa le ena sama misel: »Živim!«
Bil je tak dan, da se ti življenje res zdi lepo. Sonce je bilo še visoko nad gorami, te pa so se s parkirišča ob viaduktu Peračica na Gorenjskem zdele čisto blizu. Zbrala se nas je skupinica nasmejanih ljudi, med njimi dva veterana na Peračici in štiri nedolžne duše, ki niso vedele, kaj jih čaka. Njihov pogum je premosorazmerno z nasmehi kopnel z vsakim korakom po poti, ki vodi pod viadukt. Med nemimi pogledi pod mostom je bilo jasno, da se bosta v prepad pognala le Aljoša in Simon.
Zasvojeni. Da se lotiš »projekta Peračica«, se ti mora zameriti življenje ali pa si kronični adrenalinski odvisnik. V prvem primeru se v globino poženeš brez vrvi, kar je po pričevanju domačinov storilo že sedemnajst obupancev, v drugem pa svoje življenje staviš na proizvajalce plezalne opreme. Samo ta te namreč loči od trdega stika z zelenjavno gredico starejšega gospoda, ki živi tik pod viaduktom. O adrenalinski uporabnosti Peračice se je najprej prepričal slovenski športni plezalec (in moj mož) Aljoša Grom, ki se je te norosti nalezel od kolegov Avstrijcev. Na poti iz severne Avstrije, ko sem na nekem viaduktu preživela eno hujših preizkušenj v svojem življenju, je Aljoša nemudoma »preveril razmere« na Peračici. Stara železna konstrukcija je bila v primerjavi z novimi avstrijskimi lesenimi tramovi vse prej kot sprejemljiva. Prav tako porašče-nost terena pod mostom. Izraz otroka, ki dobi novo igračo, na njegovem obrazu pa mi je dal nemudoma vedeti, kje se bo od zdaj naprej srečevala slovenska plezalna srenja.
Odprava za Mag. Izkušnja, ki se ti ponuja zaradi poznanstva plezalca, ki že rutinsko obvlada privezovanje vrvi na železne konstrukcije majave Peračice, je kljub norosti in grozovitosti nepozabna. Začne se že ob plezanju po prvem betonskem podporniku, ki rabi kot odsko-čišče. Prepleteni zarjaveli tramovi zahtevajo miren korak in še mirnejše živce, saj pogled navzdol obljublja sedemdeset metrov prostega pada. Misel na tovrsten sprehod je pošteno prestrašila tudi našega fotografa, ki je na parkirišču v spremstvu svoje izvoljenke govoril celo o skoku. S prepadenostjo v očeh smo spremljali tri postave, ki so zbrale dovolj poguma in se povzpele na prvi steber. Poleg Aljoše in Simona, prav tako plezalca, se je opogumila še povsem nedolžna duša, ki pa se je odločila ostati samo pri sprehodu po traverzah. Ob samih začetkih tega početja so skakalci uporabljali železen voziček, ki si ga lahko ročno poganjal po železnih tramovih; sprva je bil namreč namenjen za \-zdrzevalna dela na viaduktu. Potem ko se je zabava razširila med adrenalinskimi odvisneži. pa je ponosno in vestno začel nositi novo pridobitev - svetlečo debelo verigo z veliko ključavnico.
Ponovno rojstvo. Sediš na tistem mrtvem betonskem stebru. Biješ krvavi boj med zdravo pametjo in trmasto željo, da ugotoviš, kje je meja med življenjem in smrtjo. Razum in telo sta v popolni eksistenčni krizi, medtem pa se začne prebujati globoko zakopani prvinski nagon za samoohranitev, ki sleherni mišici v telesu govori, naj ne uboga svojega lastnika. Vse naravne alarme za smrtno nevarnost čudež človeškega uma naposled le premaga, in nebogljeno telo se preda gravitacijski sili. Ko omahneš v praznino, se pljuča stisnejo in v grlu je prostor za skromen vzdih. Roke se nezavedno oprimejo vozla v pasu. Ko začutiš, da te vrv zagrabi, se te poloti največje olajšanje. Adrenalin opravi svoje, in ostane le še občutek popolne svobode. Ta nekatere tako prevzame, da postanejo od njega tako rekoč odvisni, mene pa je prepričal v svetost življenja. Nikoli več nočem tvegati popolne zmage težnosti. Seveda se mnogi z mano ne strinjajo, zato je pod Peračico čedalje bolj živahno. 
Odvisniki morajo v naslednjih nekaj mesecih nabrati dovolj adrenalina, kajti viaduktu Peračica zaradi gradnje novega mostu grozi konec.
Kar je preveč... Na jasici in skoraj že gradbišču pod viaduktom sta se nam strahopetcem pridružila naključna sprehajalca, domačina, ki sta bila enakega mnenja kakor mi. Norci, bedaki, otroci brez pameti in podobne besede so se vrtinčile v hladnem jesenskem popoldnevu. Seveda so bile vse opravičilo za razburjeno bitje naših src, ko smo nestrpno pričakovali, kdaj bo kateri od obeh zabingljal med stebri. Tri, štiri, zdaj! Zadrževali smo dih in upali, da se vrv ne bo pretrgala. Ko se je »norec, bedak, otrok brez pameti« pridričal do tal, je postal »car, model, totalna faca«. Njegov adrenalinsko prepojeni pogled pa je vsakič znova obljubljal nov skok. »Kaj takega ne vidiš vsak dan,« je razburjeno pripomnila starejša gospa s kužkom na povodcu in obljubila, da si podrobnosti ogleda v prihodnji številki Maga.
BLAŽKA KOPAČ GROM
blazka.kopac.grom@mag.si
