Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nad meglo 28.11.06

RadioDur – Dušan Škodič. 7. oddaja

 

RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::

NAD MEGLO


Pred tednom dni smo se lahko veselili nove zlate medalje s svetovnega pokala v prostem plezanju. Tekma je potekala v Kranju, osvojila jo je Ločanka Maja Vidmar, njen uspeh pa je s tretjim mestom dopolnila še Natalija Gros. Zanemariti ni niti uspeha ostalih, predvsem mlajših tekmovalk, tekma pa je potekala tudi s kančkom rose v očeh, saj se je na njej poslovila naša dolgoletna prva dama prostega plezanja. Kar petindvajsetkrat je stala na zmagovalnem odru največjih tekmovanj in v tem se ji mlajše naslednice še nekaj časa ne bodo približale. Če tole oddajo poslušate premierno, torej na torek 28. novembra, imate še vedno čas, da se zapeljete do Domžal, kjer so v knjižnici Domžale pripravili zanimiv gorniški večer s šampionko, Martino Čufar. Vstop je prost, zato le pohitite, da boste prispeli tja do osemnajste ure, ko je predviden začetek. Iz prve roke boste imeli priložnost izvedeti o njej še tisto, česar do sedaj niste uspeli. In tega bi znalo biti veliko, saj je Martina zelo kompleksna osebnost. Diplomantka fakultete za šport se bo poslej verjetno posvečala tudi treniranju mladih plezalcev. Če se bodo ti držali njenega mota, da se tega športa ne da iti samo na pol, se nam za nove vrhunske dosežke res ni bati.

 

Vreme se z nami nekoliko poigrava. V visokogorju, v glavnem nad 1500 metrov, nam je že nasulo nekoliko snega, na Kredarici ga je trenutno okoli 20 centimetrov, v nižjih predelih pa je bilo nekaj več drugih padavin. Listavci so se temeljito otresli in na planinske poti odvrgli precej listja, ki je ob pomoči močnejših vetrov na nekaterih mestih tvorilo že prave zamete. Šumeča odeja je po ravnem še kar prijetna za hojo, na strminah pa je potrebne nekaj več previdnosti, saj je skoznjo težko slutiti morebitne drevesne korenine. Na srečo se nam vsaj plazov suhega listja ni potrebno bati, vsaj iz Agencije za okolje in prostor, nam do sedaj še niso posredovali nobenega tovrstnega opozorila. Če pa vas mika izvedeti, kaj se skriva pod jesenskim listjem, vam priporočam, da ga na primernem mestu razgrnete. V njegovem toplem zavetju, je namreč že mogoče najti prve cvetove teloha. Za gledanje, seveda.

Jesen in zima seveda ne pomenita, da je gore poslej potrebno gledati le iz doline. Kdor tako razmišlja, jih itak tudi poleti ne bo obiskal – zaradi vročine in naraslega UV indeksa, če ne drugega. Koče so po večini zaprle svoja vrata, dan se je skrajšal, temperature so padle in vrhovi so se pobelili. Da je konec sezone, nas prepričujejo iz vseh strani. A le zakaj in kdo? So to morda gorski reševalci, ki bi si radi med novembrom in aprilom privoščili nekaj prostega časa, ki ga bodo lahko porabili zase in ne za nespametne obiskovalce gora, ki so jim na zasneženi Komni, v snegu premočile teniske, ali da bi po pobočju Šmarne Gore iskali izletnike, ki so se zaradi predobre družbe zadržali v gostilni in nazadnje brez baterijske svetilke obtičali v temnem gozdu? Ali pa je to le kaprica, ki jo imamo ugnezdeno nekje v glavi. Andrej Stritar nam je v uvodniku novembrske številke Planinskega vestnika ponudil preprosto in radikalno rešitev: Zakaj si sezone enostavno ne izbijemo iz glave? V gore se namreč vedno dá, le cilje si je potrebno prilagoditi. In po pameti seveda, tisti dve opazki glede Komne in Šmarne Gore, sta namreč aktualni v vseh letnih časih.

Kot je videti, je res prav pamet tisti kos opreme, ki nam ga v gorah najbolj manjka. Vse statistike nesreč namreč pravijo, da je človeški faktor kriv za več kot 90 odstotkov vseh nesreč. Človeški faktor je seveda širok pojem, traparije, ki se dogajajo zaradi nepremišljenosti, brezbrižnosti, podcenjevanja ali celo objestnosti, pa včasih padejo v oči celo neizkušenim obiskovalcem gora. Tiste redke patrulje, ki so bile uvedene zato, da bi hodile po množično obiskanih gorskih poteh in opozarjale tiste, ki predstavljajo višek slabega zgleda, so seveda le pljunek v morje. Spremeniti bo potrebno miselnost, sicer bo vse bob ob steno. Očitno je že v naši naravi, da se ob dejstvu, da nas mož postave zaloti pri prekršku, najprej vprašamo, koliko in če sploh, bo neka naša neumnost stala, ne pa tudi, česa nas bi še lahko. In če je zastonj, le kot opozorilo, včasih namesto resnega premisleka vzbuja le veselje, ker smo jo poceni odnesli. Pa se morda niti ne zavedamo, kako zares poceni se nam je tokrat izšlo.

Dokler še ni snega, se lahko brez posebnih težav, kljub odpadlemu listju, odpravimo na primer na Kozji vrh. Naj vas neugledno ime nikar ne zavede, tudi vsi moji znanci, ki so bili na njem, so bili kasneje prijetno presenečeni nad vsemi dobrimi lastnosti, ki jih ima. Da pa boste na njem res videli koze, vam žal ne morem obljubiti. Izhodišče bomo našli tako, da se bomo iz smeri Kranja zapeljali v dolino Kokre, kjer cesta vodi proti Jezerskemu. Pri znani gostilni Kanonir, ki se nad vhodom ponaša z dve stoletji staro fresko topničarjev, bomo zavili levo in peljali po gozdni cesti, držeč se levih odcepov, približno kilometer daleč, do manjšega parkirišča. Tam nas bo pričakal tudi smerokaz za Kozji vrh. Avtomobila raje ne utrujajmo po strmi cesti na planino Robce, saj je izlet namenjen nam, avto pa najbolj uživa na asfaltni podlagi. Naprej od planine poteka strma planinska pot, ki na severnih pobočjih preči nekaj hudourniških grap. V mokrem bodimo pazljivi zaradi mogočega zdrsa, sicer pa bomo brez večjih težav po dveh urah dosegli 1628 metrov visok vrh, ki je delno osamelec in zaradi tega izreden razglednik. Če bo vreme lepo, je na vrhu dovolj prostora za posedanje, toda gneče tu ne bo v nobenem primeru. Dolina Kokre je kot na dlani, Kamniške Alpe in Košuta prav tako. Če pa boste na poti naleteli na enega ali več močeradov, ki vam bodo prihajali naproti, bo potrebno pohiteti zaradi možnega poslabšanja vremena. Zakaj močeradi ob bližajočem poslabšanju vremena lezejo navzdol, ne vem, a to je znana stara resnica. Ne vem niti, ali bi kratkoročno kaj pomagalo, če bi se našel kdo, ki bi jih sproti obračal v drugo smer, saj ko se pojavijo, jih zna biti res veliko. Pa še zdravo se jih ni dotikati.

Jezersko je bilo nekoč vezano na Koroško, ne pa na Kranjsko, kamor je vodil le slab kolovoz po dolgi soteski Kokre. Ljudje so zato ohranili nekaj več samosvojosti, nikakor pa zaradi tega niso zadrti. Na enem od planinskih taborov smo imeli tudi sedemnajstletnega fanta iz teh koncev in bil je v skupini, ki je čistila pot skozi dolino triglavskih jezer. Ko nas je opazila oskrbnica planinskega doma, je pritekla ven in bila nad našim početjem tako navdušena, da nas je povabila, če bi pobrali še smeti v okolici doma in zadaj za zimsko sobo. Ker smo vihali nosove, da to ne spada več v naš resor, nam je za nagrado obljubila »kofetek«. No ja, popustili smo in si v nekaj minutah prislužili kar velik lonec turške kave. Nalili smo si jo v velike čajne skodele in tisti fant je imel nesrečo, da je bil ravno zadnji. Na dnu je imel zato vsaj za dva prsta usedline. Videl sem, da mu nekaj ni prav, ker je po kakšni minuti srebanja tako pogledoval po ostalih, a rekel ni nič. Kar naenkrat pa se je ojunačil, zavrtel skodelo in si vsebino zlil v usta. Že po nekaj sekundah je na mizo izpljunil za celo krtino tiste črne goščobe, in v zadregi kar lezel vase. »Ja Janez«, sem rekel, »kaj pa je s teboj? A prvič v življenju piješ kavo?« In fant mi je res pokimal. Nam se je zdelo to sicer smešno, toda nepotrebna razvada manj tudi ni kar tako.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti