Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pisma izpod Lotseja (1981)

 

 


petek, 30. oktober 1987, ob 21:29, Boris Štupar, ogledov: 2473

Aleš Kunaver: Včeraj, ko ni uspel polet v Luklo, smo zdrveli na gorski greben, ki je severno od Katmanduja.

To je bila, rekel bi, dirka za trening, na kateri so fantje pokazali, da so izredno telesno pripravljeni, tako da verjamem, da bodo v najkrajšem času pri­speli v bazni tabor. Mi bomo šli dan za njimi, jutri zjutraj: dva naprej, dva pa bo­sta počakala tukaj prvo letalo iz Katmanduja, da bosta videla, ali naj nepalskemu zveznemu oficirju pustimo spremstvo ali pa bo šel z nami. Najlepše bi bilo tako, da ne bi imeli težav. Nekaj težav nam je nam­reč že začel delati; menda je nekje slišal, da bomo opazovali steno z enega od so­sednjih vrhov in s stranskega grebena in je dejal, da je to prepovedano, da je za to potrebno posebno dovoljenje. Na srečo imamo pri Nepalski gorniški zvezi prija­telje, ki so pristojni za izdajanje takih dovoljenj in so nam potreben dokument takoj brezplačno izdali.

Težje je bilo za dovoljenje za film, ki smo ga plačali 400 dolarjev. Poleg tega smo imeli predvčerajšnjim pred odhodom še en pogovor na ministrstvu za turizem. Že­leli smo jih prepričati, da je pošiljanje ra­dijskih novic domov le koristno. Prosili smo jih, naj nam dovolijo pošiljati dan ali dva stare informacije. Glavna težava je namreč ta, da so doslej nekatere odprave pošiljale domov informacije neposredno in so se torej poročila iz nepalskih goršt širila po svetu nenadzorovano, čeprav je nepal­sko ministrstvo za turizem tisto, ki načelno pošilja informacije o dosežkih v svojih go­rah v svet. Omenjali so nam vsakršne od­prave, nekoliko tudi našo, o vsem tem pa smo zdaj prvič zvedeli nekoliko več. Naj­bolj so jih razjezili Poljaki, ki so najprej sploh pošiljali oddaje v eter na drugi fre­kvenci, nato pa šele na predpisani in do­govorjeni frekvenci v Katmandu na mi­nistrstvo. Zdaj smo jim pismeno na široko obrazložili, da želimo naši Planinski zvezi Slovenije pošiljati poročila s podrobnimi podatki, ki jih tisk nikoli ne bo posredoval, prav take podatke pa da tako in tako vsak dan pošiljamo ministrstvu za turizem v Katmandu. Upam, da bodo na to obširno pismeno vlogo pozitivno odgovorili. Zdaj so nam dejali, da bomo odgovor dobili kar po radiu v bazni tabor, kamor bo tudi zvezni oficir dobil ustrezna navodila.

Do odhoda od tukaj ni bil nihče od članov odprave bolan, edino včeraj je imel Šu­šteršič malo glavobola, a je bilo do večera tudi to v redu. Ekipa je bila doslej popol­noma zdrava, nihče ni imel niti prebavnih niti kakšnih drugačnih težav. Seveda so bili predvsem mlajši člani zadnja dva, tri dni že kar malo živčni, ker preprosto do­slej še nikoli niso doživeli takega posto­panja s potniki in takšnih tukaj običajnih navad nepalske letalske družbe; fantje so bili pač nepripravljeni na dnevne zamude, prelaganja, obljube, ki so tukaj na dnev­nem redu.

Veseli me, da se vsi fantje med seboj do­bro razumejo. Ni nobenih primerov ostrejšega medsebojnega zbadanja in celo ne­kateri, ki znajo imeti malo daljši jezik, so se tukaj prelevili v šaljivejšo obleko. Mi­slim, da bo šlo glede tega vse v najlepšem redu.

Obiski pod gorami
Disciplina v ekipi je zgledna, vzdušje je takšno, kot si ga lahko samo želimo. Spremljevalci opravljajo svoje delo v redu, novinar je bil v taboru 1, snemalec je po­snel precej stvari; z opremo, ki jo ima s seboj, lahko snema tudi na veliko raz­daljo, ker ima zelo močan teleobjektiv. Podobno je z našim fotografiranjem; ima­mo zelo močne optike in kaže, da bomo lahko posneli prav vse, kar se tukaj do­gaja. Imamo objektive do tisoč milimetrov, s katerimi lahko že iz baze snemamo ljudi v steni, tako da se vidijo vsa njihova gi­banja, barve itd. Upam, da bo na tem področju storjen ustrezen napredek.

V bazo smo dobili nekaj ne preveč zaže­lenih obiskov. Zvezni oficir nam je spravil sem nekaj ljudi, ki smo se jih morali vljudno znebiti; neko zdravnico, nekaj članov poljske in mednarodnih odprav, dva ali tri trekingaše, poleg tega pa so dvakrat prišli predstavniki baskovske od­prave, ki ima formalno dovoljenje za Lotse, očitno pa namerava — enako kot pred leti Avstrijci — na Lotse zlesti čez Lotse Šar. Resnejši je bil obisk vodje baskovske od­prave, ki ima očitno zdravstvene težave, izgublja zavest In pada. Naš zdravnik je opravil natančen pregled in mu dal ustrez­na pismena navodila, ker sumi na resnejše možganske poškodbe. Baski so manjša skupina in nameravajo po normalni smeri zlesti na Lotse Šar (enako kot Avstrijci pred leti) in potem oblastem sporočiti, da na Lotse pač niso mogli.

Naše interne radijske zveze na gori de­lujejo odlično, radijski aparati, ki jih imamo s seboj, so zelo kakovostni, nekoliko problematično je le polnjenje. Težave pa so z žičnimi zvezami, ker se žice na mrazu lomijo. Interne zveze so ves čas odlične. Vzpostavili smo tudi že zvezo s Katmandujem, ki v redu deluje, za zvezo z do­movino pa še nimamo dovoljenja.

Poštne zveze delujejo slabo, in sicer pred­vsem zato, ker letala v Luklo iz Tiangbočeja zaradi neugodnega vremena zelo red­ko letijo.

Pomaranče pod osemtisočakom
Danes je pravzaprav že drugo napredova­nje nad taborom 4. Prvega sta opravila Pavle in Filip, potem ko sta prespala noč v taboru 4; jaz sem ju zapustil dan prej, potem ko smo skopali uravnavo; onadva sta uredila tabor, se pravi njegovo prvo fazo, en šotor z dvema ležiščema, nato pa sta naslednje jutro, se pravi včeraj, poskusila nekaj metrov navzgor in navpič­no. Uspelo jima je nekoliko pregledati te­ren in tudi nekaj preplezati, nato sta se umaknila. Včeraj sta prišla na njuno mesto Marjon in Čita, se pravi Manfreda in Ber­gant, in poskušata danes preplezati nekaj več. Težava je bila ta, da sta bila precej ohlajena. Poleg šotora sta začela kopati luknjo v sneg; zaenkrat je v njej dovolj prostora za dva človeka. V tej luknji je celo noč prespal Marjon, medtem ko je Čita odšel spat v šotor. To ni bila najpametnejša poteza, ker je Marjon tako ostal brez kuhalnika.

Silna epidemija kašlja, ki je bila značilna, še ni popustila. To pripisujemo močnemu vetru v baznem taboru, ki prenaša prah, žal pa raznaša tudi prah in delce iz stra­nišča — in to je verjetno vzrok za občasne driske in druge težave, ki se hkrati lotijo več ljudi.

Ponovno moram poročati o zmrzlini Petra Podgornika. Obe roki ima pomrznjeni, ven­dar se stanje toliko boljša, da sta zdaj precej črna le prsta na eni roki. Pri ple­zanju na goro seveda ne bo mogel več sodelovati, ker ga doktor ves čas zdravi. Upamo, da bo mogoče stvar kolikor toliko sanirati.

Naposled smo po pošti dobili iz Anglije obljubljene kemične grelce, vendar ugo­tavljamo, da na gori učinek ni kdo ve kako velik. Delo poskušamo opravljati brez grelcev in upamo, da bo šlo.

Oskrba tabora deluje normalno. Hrano po želji, posebno svežo, redno dobivamo iz Namče Bazarja, kjer so vsako soboto sej­mi. Zdaj že nekaj časa nismo naročili nič posebnega, saj nosači redno obnavljajo naše zaloge predvsem s krompirjem in mesom, nekajkrat so prinesli tudi sadje, tako da imajo fantje v bazi občasno celo jabolka, pomaranče, zeljnato solato in podobno sočivje, česar doslej na odpravah nismo bili vajeni.

Silen mraz v steni
Pošta prihaja zadnji čas normalno, odkar se je spet vrnil poštar, ki je bil nekaj časa odsoten zaradi smrti v družini. Ta čas, ko ga ni bilo, so drugi nosači dvakrat pri­nesli pošto v bazo. Prejeli smo razgled­nico od deklet iz Planinske zveze in se zanjo lepo zahvaljujemo. Ker so pisale, da nas verjetno zebe v roke, raje pišemo kar v spalni vreči v magnetofon.

Na kratko samo še o vremenu in tempe­raturah, kakršne so pri nas. V steni zgoraj smo namerili temperature pod 20 stopinj pod ničlo, o čemer pričajo zmrzline; tudi danes se vračata Marjon in Bergant zelo ohlajena, z zelo ohlajenimi prsti, vendar mislim, da ni nič posebnega. Na gori nad 7000 metrov visoko je silen mraz, a tudi pri nas v bazi je vsak dan krepko pod ničlo, brž ko sonce zaide ali se skrije za oblake. Redek je dan, da sneg ne bi pobe­lil baze pet do deset centimetrov na debe­lo, vendar se čez dan stali. Danes ponoči je po malem vseskozi snežilo ob precej nizki temperaturi. To je za ta čas nenor­malno stanje. Prav redki so dnevi, da ne bi bilo padavin, ki segajo precej globoko, do vasi Periče, kjer je posajen že ves krompir in bi torej moralo biti, kot kažejo izkušnje domačinov, lepše vreme. Upamo, da bomo kljub takemu vremenu svoje delo dokončali.

Zaenkrat seveda ne želimo dajati nobenih napovedi, niti časovnih. Jasno je edinole to, da je treba zdaj postaviti tabor 5 in nadelati pot do njega. Ta tabor bo potem praktično izhodišče za pravi naskok na vrh, za postavitev jurišnega višinskega ta­bora 6 in za vzpon na vrh. Kdaj se bo to lahko zgodilo, ne moremo povedati, po­trudili pa se bomo, da bi bilo to čimprej. še enkrat hvala lepa dekletom iz pisarne PZS za razglednico. Oglasili se bomo spet kmalu z zvočnim pismom ali z drugačnim poročilom.

Vsem lep pozdrav v upanju, da se doma dobro imate in da je vse v redu.

Vaš Aleš
Planinski vestnik, oktober 1987


Ob tretji obletnici smrti Aleše Kunaverja

Planinski vestnik (1987): Prve novembrske dni bodo minila tri leta od smrti vsestranskega gornika ter odlič­nega poznavalca Alp in Himalaje Aleša Kunaverja. Večkrat je bil v Himalaji, z od­pravami in zasebno, Nepal je prepotoval po dolgem in počez, največji del je nje­gova zasluga, da smo Jugoslovani (Slo­venci) v Manangu pod himalajskimi vrhovi postavili šolo za nepalske gorske vodnike, nosače in plezalce.

Čeprav je bilo kar nekaj himalajskih gora, ki se jim je posvečal, je bil Lotse, kamor je leta 1981 vodil jugoslovansko odpravo, ki je preplezala njegovo mogočno južno steno, vendarle gora njegovega hrepene­nja in le deloma izpolnjenih želja. Mesece dolgo je pred odpravo sedel ure in ure v svoji delovni sobi v Ljubljani, kjer je vi­sela velika fotografija strašne Lotsejeve južne stene, študiral jo je in načrtoval, kje bi jo naši alpinisti lahko preplezali.

Ko je bil z odpravo že tam, je bil vseskozi prvi med enakimi. Naredil je precej več, kot bi mu bilo treba. Med drugim je ne­kaj časa pošiljal v Ljubljano na Planinsko zvezo Slovenije zvočna pisma, na kasete posneto kronologijo in faktografijo doga­janja v steni in okrog nje. Ko so mu spo­ročili, da tega nihče ne uporablja, da pre­tipkana pisma ne pridejo iz poslopja krov­ne slovenske planinske organizacije, je obupal nad tem početjem.

Veliko pozneje je potožil svojemu alpini­stičnemu kolegu: »Najbrž ni mnogim zna­no, da smo bili med odpravo kar pismeni. Iz baze sem poslal za 35 tipkanih strani poročil na trakovih, ki so jih dekleta na Zvezi zelo prizadevno pretipkala, nato pa razen agencijskih vesti, ki so posebna zvrst in nima s članki nič skupnega, o od­pravi v naših časopisih in revijah ni bilo nič objavljeno. Ta poročila sem danes po­novno prebral in če odštejem vejice, pike in magnetofonsko spačene stavke, s ka­terimi bi nekdo pač moral porabiti kakšno urico časa, so poročila kar zanimiva celo za tistega, ki dogodke pozna. Toda takrat smo dobili vtis, da naša roba tokrat pač ni zanimiva za domači papir.«

Planinski vestnik, oktober 1987

Oznake: HIM, PV
eXTReMe Tracker