Aleš Kunaver: Včeraj, ko ni uspel polet v Luklo, smo zdrveli na gorski greben, ki je severno od Katmanduja.
To je bila, rekel bi, dirka za trening, na kateri so fantje pokazali, da so izredno telesno pripravljeni, tako da verjamem, da bodo v najkrajšem času prispeli v bazni tabor. Mi bomo šli dan za njimi, jutri zjutraj: dva naprej, dva pa bosta počakala tukaj prvo letalo iz Katmanduja, da bosta videla, ali naj nepalskemu zveznemu oficirju pustimo spremstvo ali pa bo šel z nami. Najlepše bi bilo tako, da ne bi imeli težav. Nekaj težav nam je namreč že začel delati; menda je nekje slišal, da bomo opazovali steno z enega od sosednjih vrhov in s stranskega grebena in je dejal, da je to prepovedano, da je za to potrebno posebno dovoljenje. Na srečo imamo pri Nepalski gorniški zvezi prijatelje, ki so pristojni za izdajanje takih dovoljenj in so nam potreben dokument takoj brezplačno izdali.
Težje je bilo za dovoljenje za film, ki smo ga plačali 400 dolarjev. Poleg tega smo imeli predvčerajšnjim pred odhodom še en pogovor na ministrstvu za turizem. Želeli smo jih prepričati, da je pošiljanje radijskih novic domov le koristno. Prosili smo jih, naj nam dovolijo pošiljati dan ali dva stare informacije. Glavna težava je namreč ta, da so doslej nekatere odprave pošiljale domov informacije neposredno in so se torej poročila iz nepalskih goršt širila po svetu nenadzorovano, čeprav je nepalsko ministrstvo za turizem tisto, ki načelno pošilja informacije o dosežkih v svojih gorah v svet. Omenjali so nam vsakršne odprave, nekoliko tudi našo, o vsem tem pa smo zdaj prvič zvedeli nekoliko več. Najbolj so jih razjezili Poljaki, ki so najprej sploh pošiljali oddaje v eter na drugi frekvenci, nato pa šele na predpisani in dogovorjeni frekvenci v Katmandu na ministrstvo. Zdaj smo jim pismeno na široko obrazložili, da želimo naši Planinski zvezi Slovenije pošiljati poročila s podrobnimi podatki, ki jih tisk nikoli ne bo posredoval, prav take podatke pa da tako in tako vsak dan pošiljamo ministrstvu za turizem v Katmandu. Upam, da bodo na to obširno pismeno vlogo pozitivno odgovorili. Zdaj so nam dejali, da bomo odgovor dobili kar po radiu v bazni tabor, kamor bo tudi zvezni oficir dobil ustrezna navodila.
Do odhoda od tukaj ni bil nihče od članov odprave bolan, edino včeraj je imel Šušteršič malo glavobola, a je bilo do večera tudi to v redu. Ekipa je bila doslej popolnoma zdrava, nihče ni imel niti prebavnih niti kakšnih drugačnih težav. Seveda so bili predvsem mlajši člani zadnja dva, tri dni že kar malo živčni, ker preprosto doslej še nikoli niso doživeli takega postopanja s potniki in takšnih tukaj običajnih navad nepalske letalske družbe; fantje so bili pač nepripravljeni na dnevne zamude, prelaganja, obljube, ki so tukaj na dnevnem redu.
Veseli me, da se vsi fantje med seboj dobro razumejo. Ni nobenih primerov ostrejšega medsebojnega zbadanja in celo nekateri, ki znajo imeti malo daljši jezik, so se tukaj prelevili v šaljivejšo obleko. Mislim, da bo šlo glede tega vse v najlepšem redu.
Obiski pod gorami
Disciplina v ekipi je zgledna, vzdušje je takšno, kot si ga lahko samo želimo. Spremljevalci opravljajo svoje delo v redu, novinar je bil v taboru 1, snemalec je posnel precej stvari; z opremo, ki jo ima s seboj, lahko snema tudi na veliko razdaljo, ker ima zelo močan teleobjektiv. Podobno je z našim fotografiranjem; imamo zelo močne optike in kaže, da bomo lahko posneli prav vse, kar se tukaj dogaja. Imamo objektive do tisoč milimetrov, s katerimi lahko že iz baze snemamo ljudi v steni, tako da se vidijo vsa njihova gibanja, barve itd. Upam, da bo na tem področju storjen ustrezen napredek.
V bazo smo dobili nekaj ne preveč zaželenih obiskov. Zvezni oficir nam je spravil sem nekaj ljudi, ki smo se jih morali vljudno znebiti; neko zdravnico, nekaj članov poljske in mednarodnih odprav, dva ali tri trekingaše, poleg tega pa so dvakrat prišli predstavniki baskovske odprave, ki ima formalno dovoljenje za Lotse, očitno pa namerava — enako kot pred leti Avstrijci — na Lotse zlesti čez Lotse Šar. Resnejši je bil obisk vodje baskovske odprave, ki ima očitno zdravstvene težave, izgublja zavest In pada. Naš zdravnik je opravil natančen pregled in mu dal ustrezna pismena navodila, ker sumi na resnejše možganske poškodbe. Baski so manjša skupina in nameravajo po normalni smeri zlesti na Lotse Šar (enako kot Avstrijci pred leti) in potem oblastem sporočiti, da na Lotse pač niso mogli.
Naše interne radijske zveze na gori delujejo odlično, radijski aparati, ki jih imamo s seboj, so zelo kakovostni, nekoliko problematično je le polnjenje. Težave pa so z žičnimi zvezami, ker se žice na mrazu lomijo. Interne zveze so ves čas odlične. Vzpostavili smo tudi že zvezo s Katmandujem, ki v redu deluje, za zvezo z domovino pa še nimamo dovoljenja.
Poštne zveze delujejo slabo, in sicer predvsem zato, ker letala v Luklo iz Tiangbočeja zaradi neugodnega vremena zelo redko letijo.
Pomaranče pod osemtisočakom
Danes je pravzaprav že drugo napredovanje nad taborom 4. Prvega sta opravila Pavle in Filip, potem ko sta prespala noč v taboru 4; jaz sem ju zapustil dan prej, potem ko smo skopali uravnavo; onadva sta uredila tabor, se pravi njegovo prvo fazo, en šotor z dvema ležiščema, nato pa sta naslednje jutro, se pravi včeraj, poskusila nekaj metrov navzgor in navpično. Uspelo jima je nekoliko pregledati teren in tudi nekaj preplezati, nato sta se umaknila. Včeraj sta prišla na njuno mesto Marjon in Čita, se pravi Manfreda in Bergant, in poskušata danes preplezati nekaj več. Težava je bila ta, da sta bila precej ohlajena. Poleg šotora sta začela kopati luknjo v sneg; zaenkrat je v njej dovolj prostora za dva človeka. V tej luknji je celo noč prespal Marjon, medtem ko je Čita odšel spat v šotor. To ni bila najpametnejša poteza, ker je Marjon tako ostal brez kuhalnika.
Silna epidemija kašlja, ki je bila značilna, še ni popustila. To pripisujemo močnemu vetru v baznem taboru, ki prenaša prah, žal pa raznaša tudi prah in delce iz stranišča — in to je verjetno vzrok za občasne driske in druge težave, ki se hkrati lotijo več ljudi.
Ponovno moram poročati o zmrzlini Petra Podgornika. Obe roki ima pomrznjeni, vendar se stanje toliko boljša, da sta zdaj precej črna le prsta na eni roki. Pri plezanju na goro seveda ne bo mogel več sodelovati, ker ga doktor ves čas zdravi. Upamo, da bo mogoče stvar kolikor toliko sanirati.
Naposled smo po pošti dobili iz Anglije obljubljene kemične grelce, vendar ugotavljamo, da na gori učinek ni kdo ve kako velik. Delo poskušamo opravljati brez grelcev in upamo, da bo šlo.
Oskrba tabora deluje normalno. Hrano po želji, posebno svežo, redno dobivamo iz Namče Bazarja, kjer so vsako soboto sejmi. Zdaj že nekaj časa nismo naročili nič posebnega, saj nosači redno obnavljajo naše zaloge predvsem s krompirjem in mesom, nekajkrat so prinesli tudi sadje, tako da imajo fantje v bazi občasno celo jabolka, pomaranče, zeljnato solato in podobno sočivje, česar doslej na odpravah nismo bili vajeni.
Silen mraz v steni
Pošta prihaja zadnji čas normalno, odkar se je spet vrnil poštar, ki je bil nekaj časa odsoten zaradi smrti v družini. Ta čas, ko ga ni bilo, so drugi nosači dvakrat prinesli pošto v bazo. Prejeli smo razglednico od deklet iz Planinske zveze in se zanjo lepo zahvaljujemo. Ker so pisale, da nas verjetno zebe v roke, raje pišemo kar v spalni vreči v magnetofon.
Na kratko samo še o vremenu in temperaturah, kakršne so pri nas. V steni zgoraj smo namerili temperature pod 20 stopinj pod ničlo, o čemer pričajo zmrzline; tudi danes se vračata Marjon in Bergant zelo ohlajena, z zelo ohlajenimi prsti, vendar mislim, da ni nič posebnega. Na gori nad 7000 metrov visoko je silen mraz, a tudi pri nas v bazi je vsak dan krepko pod ničlo, brž ko sonce zaide ali se skrije za oblake. Redek je dan, da sneg ne bi pobelil baze pet do deset centimetrov na debelo, vendar se čez dan stali. Danes ponoči je po malem vseskozi snežilo ob precej nizki temperaturi. To je za ta čas nenormalno stanje. Prav redki so dnevi, da ne bi bilo padavin, ki segajo precej globoko, do vasi Periče, kjer je posajen že ves krompir in bi torej moralo biti, kot kažejo izkušnje domačinov, lepše vreme. Upamo, da bomo kljub takemu vremenu svoje delo dokončali.
Zaenkrat seveda ne želimo dajati nobenih napovedi, niti časovnih. Jasno je edinole to, da je treba zdaj postaviti tabor 5 in nadelati pot do njega. Ta tabor bo potem praktično izhodišče za pravi naskok na vrh, za postavitev jurišnega višinskega tabora 6 in za vzpon na vrh. Kdaj se bo to lahko zgodilo, ne moremo povedati, potrudili pa se bomo, da bi bilo to čimprej. še enkrat hvala lepa dekletom iz pisarne PZS za razglednico. Oglasili se bomo spet kmalu z zvočnim pismom ali z drugačnim poročilom.
Vsem lep pozdrav v upanju, da se doma dobro imate in da je vse v redu.
Vaš Aleš
Planinski vestnik, oktober 1987
Ob tretji obletnici smrti Aleša Kunaverja
Planinski vestnik (1987): Prve novembrske dni bodo minila tri leta od smrti vsestranskega gornika ter odličnega poznavalca Alp in Himalaje Aleša Kunaverja. Večkrat je bil v Himalaji, z odpravami in zasebno, Nepal je prepotoval po dolgem in počez, največji del je njegova zasluga, da smo Jugoslovani (Slovenci) v Manangu pod himalajskimi vrhovi postavili šolo za nepalske gorske vodnike, nosače in plezalce.
Čeprav je bilo kar nekaj himalajskih gora, ki se jim je posvečal, je bil Lotse, kamor je leta 1981 vodil jugoslovansko odpravo, ki je preplezala njegovo mogočno južno steno, vendarle gora njegovega hrepenenja in le deloma izpolnjenih želja. Mesece dolgo je pred odpravo sedel ure in ure v svoji delovni sobi v Ljubljani, kjer je visela velika fotografija strašne Lotsejeve južne stene, študiral jo je in načrtoval, kje bi jo naši alpinisti lahko preplezali.
Ko je bil z odpravo že tam, je bil vseskozi prvi med enakimi. Naredil je precej več, kot bi mu bilo treba. Med drugim je nekaj časa pošiljal v Ljubljano na Planinsko zvezo Slovenije zvočna pisma, na kasete posneto kronologijo in faktografijo dogajanja v steni in okrog nje. Ko so mu sporočili, da tega nihče ne uporablja, da pretipkana pisma ne pridejo iz poslopja krovne slovenske planinske organizacije, je obupal nad tem početjem.
Veliko pozneje je potožil svojemu alpinističnemu kolegu: »Najbrž ni mnogim znano, da smo bili med odpravo kar pismeni. Iz baze sem poslal za 35 tipkanih strani poročil na trakovih, ki so jih dekleta na Zvezi zelo prizadevno pretipkala, nato pa razen agencijskih vesti, ki so posebna zvrst in nima s članki nič skupnega, o odpravi v naših časopisih in revijah ni bilo nič objavljeno. Ta poročila sem danes ponovno prebral in če odštejem vejice, pike in magnetofonsko spačene stavke, s katerimi bi nekdo pač moral porabiti kakšno urico časa, so poročila kar zanimiva celo za tistega, ki dogodke pozna. Toda takrat smo dobili vtis, da naša roba tokrat pač ni zanimiva za domači papir.«
Planinski vestnik, oktober 1987