Med Grintovci: ... ali kako se gorski reševalci pripravljamo na iskanje blovdkov
DRUGA ZGODBA
Nedolgo tega smo se v gore spet odpravili na malo drugačen način. Ture nismo načrtovali, ampak smo se odzvali klicu na pomoč.
Včasih je po gorah poleg veselega »juckanja« odmeval še kakšen dolg, zategel klic na pomoč. Sedaj je te klice nadomestil prenosni telefon in v stiski, če je to seveda še pravi čas, človek pokliče človeka, da bi mu pomagal.
Reševalci so se odzvali temu klicu; po eni strani gore so šli peš, a ga niso našli. Uporabili so tudi »mašino«, pa sta jo veter in megla grobo zavrnila. Ponoči smo poizkusili tudi nočni ptiči. Na poti proti Kamniškemu sedlu smo zagledali nasproti prihajajočo lučko in takoj želeli izvedeti, kdo jo nosi. Lastnik le-te je pozneje takole opisal naše srečanje:
V gozdu je bilo dokaj tiho, še voda ni delala prevelikega hrupa. Nižje kot sem sestopal, močnejši je bil vtis običajnih, mestnih dimenzij. Močneje se je tudi pod menoj nekajkrat zabliskalo. To so lahko samo svetilke na čelih ljudi. Zanimivo, planincev tako pozno pa še nisem videl. Ob srečanju me je trojica pred kratkim pogovorom dobro obsvetila. »Ali zgoraj piha?« Zvečer je nehalo. »Ali je mraz?« Se je otoplilo. »Od kod prihajaš?« S Kamniškega. »Si bil še kje drugje?« Ja, na Planjavi. »Ali si bil morda tudi na Brani?« V navidezno navadnem vprašanju sem začutil napetost. Ne, ne, to pa ne! »Zakaj si pa tako pozen?« Sem šel šele ob pol štirih od doma. Pa še na zadnjem razritem klancu sem bil malo nervozen, in sem avto raje pustil malo nižje. »Tudi mi smo malo nervozni! No ja, ampak nam se ne mudi. A tisti rdeč avto je potem vaš?« Ja. Z vsem so bili na tekočem, vse so opazili, vedeti so želeli čim več, nič se jim ni mudilo. Lovcem niso bili podobni. Kaj pravite, da greste iskat v Brano, enega bubca? Kaj pa je to? Bili so gorski reševalci, šli so po nekoga, ki se je zalezel v zahodni steni Brane. Neka toplina je vseskozi bila v njihovih glasovih in tudi slabe volje pri njih nisem opazil. Po običajnih voščilih smo se odpravili vsak v svojo smer. (Iztok Snoj; Četrtkova zgodba Planjava 09.09.04)
Zmotil se je le pri nazivu »bubec«, ki smo ga uporabili za našega nesojenega prijatelja. Kadar zaidemo – sami ali kdo drug – v našem žargonu namreč rečemo »blovd´k« ali pa »si pa dobro zablovdu«, kakor je ta naš primerek res »vrhunsko zablovdu«.
Odpravili smo se naprej na Sedlo in po sprejemu pri zares prijaznih oskrbnikih, ki pa niso imeli pojma, kam gremo, odšli na vrh Brane. Za Blekom smo prisluhnili gori in vetru, ki nam je kmalu prinesel glas našega »blovdka«.
Zgodba se še nadaljuje, vendar ni to glavni razlog tega članka.
Na takšna reševanja, kot je bilo to, se namreč skušamo kar najbolje pripraviti. 18. novembra 2006 je bil primerna noč za tovrstno vajo: oblačna, meglena. Povabilu inštruktorjev pa so se odzvale le tri pripravnice GRS Kamnik; pripravniki, ki jih je sedem, se niso.
»Kje so kej tiste skale?«
Velika planina je ob takšnem času res pravi raj za preizkušanje nočne orientacije, uporabe GPS, izbire prave opreme in uporabe le-te. S seboj pa smo vzeli tudi »pasji pripravnici«.
No, že naslednji večer je oskrbnik naše obveščevalne točke pomagal štirim »blovdkom«, ki so se na Mali planini izgubili v podobnih razmerah.
Boris Štupar