Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Marmarole, skriti biser Dolomitov

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

      

 

             

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 25. junij 2012, ob 05:35, Matija Turk, ogledov: 3923

J. in M. Turk: Množičnemu turizmu navkljub v Dolomitih še vedno najdemo neokrnejne gorske predele in kraje, katerih prebivalci živijo v pristnem stiku z naravo, navezani na svoje izročilo, gore, planine in gozdove. Takšne kraje najdemo v dolinah ob zgornjem toku reke Piave in v gorah, ki se dvigujejo nad njo, v Marmarolah.

Gorska skupina Marmarole leži na skrajnem vzhodu Dolomitov. Na zahodu jo zamejuje dolina Val di San Vito nad katero dominira Sorapiss (3205 m), na vzhodu dolina reke Piave. Na jugu jo zamejuje dolina Val d'Oten z mogočnim Antelaom na čelu (3263 m) in na severu dolina Val d'Ansiei, v kateri se ob umetnem akumulacijskem jezeru razsteza turistično mestece Auronzo.

Več poti vodi v Marmarole, a nemara najbolj zanimava je tista, ki pelje skozi barvito Karnijo po dolini Tilmenta navzgor. Na prelazu Mauria, kjer se cesta spusti v dolino Piave, končno uzremo gore, katerih ime buri domišljijo in vabi k raziskovanju. Čeprav noben vrh ne doseže višine 3000 metrov, veljajo gore v skupini Marmarole za zahtevne in prestižne cilje. Brezpotni vrhovi, nizka izhodišča in odmaknjeno, neobljudeno okolje so razlogi, zakaj so prav Marmarole postale sinonim za najbolj pristno in neokrnjeno divjino Dolomitov.

Večina vrhov v Marmarolah je dostopnih le izkušenim gornikom in alpinistom. Na noben vrh ne vodi označena in zavarovana pot, le te potekajo daleč pod njimi. Na južni strani skupine so pod vrhovi speljane poti, ki povezujejo idilične planine in planinske koče Chiggiato, Baion in Ciareido, edine v Marmarolah. Vrvež pohodnikov okoli koč v poletnih mesecih je tudi tu bolj pravilo kot izjema. Sprehod po poti od koče Baion do koče Chiggiato, ki vodi skozi macesnove gozdove in prostrane pašnike, od koder se nam odpirajo pogledi na navpične stene Marmarol in na nazobčane grebene Furlanskih Dolomitov onstran Piave, je doživetje že samo po sebi. To pot, polno navdušujočih razgledov, je med svojim poletnim dopustom v Lorenzagu di Cadore leta 1988 prehodil tudi pokojni papež Janez Pavel II.

Povsem drugače je na severni strani Marmarol, kjer nudijo zavetje obiskovalcem le skromni bivaki Fanton, Tiziano, Musatti in Voltolina. Že dostopi do njih so dolgi in strmi, poti slabe in obiskovalci redki. Vezne poti med bivaki nam omogočajo dolgo popotovanje po severni strani gorstva. Hoja brez konca preko kraških podov, melišč in gorskih trat, posejanimi z redkimi macesni, nad katerimi se dvigajo apnenčasti skladi vrhov, nas nagradi z izjemnimi pogledi na Sekstenske Dolomite. Pokrajina na severni strani Marmarol, tako neznačilna za Dolomite, skriva v sebi domačnost naših gora.


Cimon del Froppa in Tita Petòz

Marmarole so vstopile v zgodovino odkrivanja Dolomitov leta 1867. Tega leta sta se gozdni čuvaj in lovec na gamse iz Calalza di Cadore, Giovanni Battista Toffoli Petòz, po domače Tita Petòz, in stotnik Giuseppe Somano, kot prva povzpela na Cimon del Froppa (2932 m). Njun vzpon je dolgo veljal za spornega. Kot je opisal Somano, sta se s Petòzom na pot odpravila ponoči 18. oktobra, ko je najvišje vrhove že pobelil sneg. S seboj sta imela hrane za tri dni, večinoma polento ter nepogrešljivo zalogo tobaka. Vrh sta v neugodnem vremenu in razmerah dosegla šele naslednji dan ter se pred močnim vetrom zatekla pod bližnjo skalo. Zaradi hudega mraza sta bila primorana kmalu sestopiti po strmi steni na drugi strani in nato po meliščih, dokler nista prišla do travnatega pobočja, kjer sta še drugič bivakirala. Šele čez pet let je sledil naslednji vzpon, ki ga je opravil Albert De Falkner s tovariši. Ker na vrhu ni našel sledov predhodnikov, ki običajno za sabo pustijo kamnitega možica, se je razglasil za prvopristopnika.

Petòz in Somano po njegovem nista dosegla glavnega vrha, temveč nek nižji, stranski vrh. Vendar je čas stvari postavil na pravo mesto. Ko je dolga leta za tem Petòz na vrh popeljal Luiso Fanton, kasnejšo uspešno alpinistko, ji je pokazal kraj, kjer sta s tovarišem poiskala zavetja. Podoba vrha in lega zavetja sta povsem ustrezala natančnemu Somanovemu opisu. Somano in Petòz sta se na Cimon del Froppa povzpela s severa, z ledenika Ghiacciao Froppa di Fuori, najverjetneje po smeri, danes imenovani Via De Falkner.

Ljudsko izročilo pravi, da se je Tita Petòz kot prvi povzpel na vse vrhove Marmarol. Ta izjava je verjetno pretirana, a dejstvo je, da velja za prvega domačina, ki je hodil v gore zgolj iz lastnega zadovoljstva in želje po odkrivanju neznanega. Menda je še večjo ljubezen in strast delil do lova in svojih pušk. Ko so mu le te med avstrijsko zasedbo leta 1918 žandarji zasegli, je od žalosti zbolel in umrl. V spomin na prvega raziskovalca Marmarol nosi ena izmed skalnih ostric v masivu njegove gore ime Cima Petòz (2877 m).

Leta 1884 je Cimon del Froppa obiskal Julius Kugy. Vodil ga je vodnik iz Auronza, Pacifico Zandegiacomo Orsolina, po domače Cicco. Smer njunega vzpona s škrbine, ki danes nosi Kugyjevo ime (Forcella Kugy), velja za običajni pristop in se imenuje Via Orsolina-Kugy. To je tudi smer, po kateri sta v snegu sestopila Petòz in Somano. Dva dni po vzponu na najvišji vrh Marmarol, je Kugy s Ciccom opravil še prvenstveni vzpon na Monte Cridolo (2581 m) v Furlanskih Dolomitih po smeri, ki nosi enako ime.

 
Kraljevska Croda Bianca

V Marmarolah najdemo vrhove, ki se zdijo kot prave skalne trdnjave ali gradovi in takšno je tudi njihovo ime. Vendar si bolj kot Cima Bastioni (2926 m) ali Monte Ciastelin (2570 m) med njimi zasluži posebno mesto Croda Bianca (2841 m), ki po estetskih merilih presega ostale. Imenujejo jo tudi kraljica Marmarol. Gora je današnje ime dobila šele leta 1890, ko se nanjo povzpel veliki raziskovalec Dolomitov, Ludwig Darmstädter iz Berlina. Le nekaj dni poprej je stal na Monte Ciastelinu, od koder je njegovo pozornost pritegnila sosednja gora s svojim dolgim, elegantnim južnim razom, za katero na vojaškem zemljevidu ni našel imena. Izbral si jo je za naslednji cilj in jo po uspešnem vzponu s Forcelle Peronat poimenoval Croda Bianca.

Croda Bianca je postala ena izmed najbolj prepoznavnih gora Marmarol po zaslugi družine Fanton, ki je v svojem hotelu v Calalzu di Cadore (ki se je seveda imenoval Marmarole) gostila mnoge imentine goste. Bratje Arturo, Augusto, Paolo, Umberto in sestra Luisa so v začetku 20. stoletja po dolgem in počez preplezali domače gore ter se udejstvovali tudi v sosednjih Sekstenskih in Furlanskih Dolomitih. Nad dolino Piave pri Lorenzagu di Cadore zaznamuje podobo Crode Biance južni raz, ki sta ga leta 1910 preplezala Umberto in Arturo Fanton ter tako odprla eno najlepših klasičnih smeri v Dolomitih. Smer Cresta Fanton je zaradi lepote okolja in zmernih težav danes ena izmed najbolj priljubljenih v Marmarolah. Stoletnico prvega vzpona so domačini svečano proslavili in v kraju Lozzo odprli (žal le začasno) razstavo, posvečeno vsem glavnim protagonistom, ki so se skozi čas zvrstili na odru njihovih gora.

Minila je 1. svetovna vojna in iz nje se ni vrnil najmlajši izmed bratov Fanton, Umberto. Po činu topniški poročnik je kasneje vstopil v letalstvo in v zadnjem letu vojne so ga sestrelili nad Monte Grappo. Vrnili pa so se petični gosti in leta 1924 se je v hotelu Marmarole nastanil belgijski kralj Albert. Arturo Fanton ga je tedaj vodil na sam vrh Crode Biance. Pustolovski duh in zaupanje v izkušenega vodnika sta gnala kralja, da se je povzpel na goro po smeri, ki danes velja za normalni pristop. Croda Bianca, kraljica Marmarol, je tako resnično postala kraljevska gora.

 

 

Košček raja

Marmarole so gore, ki jih je na platnu upodobil že renesančni slikar Tiziano, rojen ob njihovem vznožju, v kraju Pieve di Cadore. Ime slavnega slikarja nosi Cima Tiziano, 2802 metra visoki razglednik ter majhna, zaklenjena koča, ob kateri stoji vedno odprti klasični kovinski bivak. Čeprav se slednji imenuje drugače, ju vedno imenujejo s skupnim imenom, bivak Tiziano. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je kraj, kjer stoji ta bivak, eden najlepših v Marmarolah. Na robu zakraselih Lastonov, nad katerimi se dviguje Cimon del Froppa, na vrhu vzpetine, obdane z mehkimi planinskimi tratami, pod katero v jesenskem času zlatijo macesni, se nam resnično zdi, kot da bi se znašli doma, nekje pod kraškimi podi Kanina. Edino veličastni razgledi na dolomitske ojstrice Cadinov in Treh Cin, ter skalnate orjake kot so Croda dei Toni, Monte Popera in Cima Bagni nas vedno znova spomnijo, da se nahajamo v enem najlepših predelov Dolomitov.

Alpinistična zgodovina Marmarol je bogata. Dejanja vseh, ki so jo soustvarjali, se zrcalijo v duši teh gora. Če poznamo zgodovino gore, na katero se vzpenjamo, je naše doživetje globje in bogatejše. Po stoletju in pol v Marmarolah ni več gore, na katero ne bi stopila človeška noga in ne stene, ki se je ne bi dotaknila roka. Toda, kot je zapisal Antonio Sanmarchi: ”Igra še ni končana, stare Marmarole ostajajo tu, očarljive v svoji nedostopnosti, vabilo in dar vsakomur, ki se jim upa približati z odprtim srcem”.

 Tekst in foto: Janez in Matija Turk


Članek je bil v razširjeni obliki pod naslovom Manj znane Alpe: Marmarole, skriti biser Dolomitov objavljen v reviji Planinski vestnik, št. 4, 2012, kjer so v sredinski prilogi opisani tudi vzponi na Cimon del Froppa (Via Orsolina-Kugy), Crodo Bianco (normalni pristop in vzpon po Cresta Fanton) ter na Cimo Tiziano.

 

eXTReMe Tracker