Domoljub (1902), Dopisi: ... je dohitela Antona Šibenika iz Postojne. Dne 2. avgusta 1902 sta si hotela dva tuja gospoda ogledati podzemeljski tek reke Pivke od Otoške jame dalje proti Črni (Magdalenini) jami.
Za vodnika sta vzela dva s podzemeljskim svetom dobro seznanjena moža: omenjenega Antona Šibenika iz Postojne in Jožefa Vilharja iz Velikega Otoka. S seboj so imeli platnen čoln, da bi se prepeljali čez tolmune in jezera, ki jih tvori Pivka pod zemljo. Od Otoške jame se prepeljejo ob pol 11. uri najpopreje vsi trije čez prvo jezero in pridejo srečno do suhe struge. Šibenik in Vilhar preneseta nato čoln do drugega jezera, ki je pa 600 do 700 m dolgo in jako globoko. Dogovorijo se, da najpoprej Šibenik le enega gospoda prepelje s čolnom čez jezero; hitro vstopita in se odpeljata. Drugi gospod in Vilhar pa čakata tostran, dokler se Šibenik ne vrne, da se potem vsi trije odpeljejo. Čakata dve uri, a Šibenika še ni nazaj s čolnom. Tu pravi Vilhar gospodu: »Gotovo se jima je pripetila nesreča, najbrž sta oba mrtva!« Pa gospod prigovarja, naj čakata še eno uro; tudi tretja ura mine, a Šibenika še ni. Zopet gospod prigovarja, naj čakata še eno uro, pa Vilhar noče več čakati, ampak se sleče, ovije si obleko okrog vratu in — hajdi v vodo! Jezero, čez katero so se poprej prepeljali, prebrede — voda mu je ponekodi segala do vratu — visoko drži v roki gorečo svečo in tako srečno pride do skalnate stene, od katere so poprej odpluli. Po vrvi spleza visoko gori na vrh skale in hiti kar more skozi Otoško jamo domov v Veliki Otok. Tam pove svojemu bratu Luki, da se je dogodila najbrže velika nesreča. Oba napravita plav iz bičja in hitita na pomoč pod zemljo.
Pripeljeta se do prvega gospoda, ki je čakal med prvim in drugim jezerom, in potem vsi trije veslajo na plavu po velikem jezeru, da bi kje našli drugega gospoda in Šibenika. Kličejo, a nihče se ne oglasi. Tu zagleda Jožef Vilhar v daljavi lučko in veselo vzklikne: »Hvala Bogu, vendar sta še živa!« Pa ko pridejo v bližino, najdejo samo gospoda, ki je sedel na velikanski skali in čakal sedem ur v neprijetnem položaju rešitve, a Šibenika — ni! Gospod pove, da se Šibenik ni mudil ondi 10 minut, pa se je odpeljal nazaj; torej se je najbrže ponesrečil. —
Sedaj se vsi vrnejo na plavu in iščejo sledov po Šibeniku. In glej! Tu opazijo na vodi ostanke razbitega čolna, vesla in svečo, a Šibenika ni nikjer! Najbrže je prehitro vozil — bil je namreč jako drzen — in tako je zadel ob skalnato steno, čoln se mu je razbil, a on sam se je utopil. —
Iskali so ga v soboto do enajstih zvečer, a ga niso našli; dobili so čoln iz Malega Otoka in ga iskali še nadalje do petih zjutraj v nedeljo, a nikakega sledu o Šibeniku; iskanje so nadaljevali v nedeljo popoldne, in zvečer se jim je posrečilo, da so potegnili Šibenika mrtvega s prebitim čelom iz globoke vode.
Ponesrečenje se je zgodilo najbolj gotovo takole: Ker je bil čoln lahek, je plaval prav vrh vode in se je torej lahko zgodilo, da se je prevrnil. Ko je torej Šibenik zadel ob skalo, se je čoln nagnil in je zajel vodo. Tu se je začel boj za življenje in smrt. Šibenik se je krčevito oprijel čolna in se je zamotal v vrvice, pritrjene na čolnu in tako se je s čolnom vred pogreznil na dno menda šest metrov globoko. Zato so ga potegnili iz vode s čolnom vred in so morali vrvice prerezati, da so ga sprostili. Šibenik je znal dobro plavati. Ko bi bil torej čoln mogel pahniti od sebe in bi bil plaval, bi se mu bilo morda posrečilo, da bi bil dosegel kako skalo, na kateri bi se držal toliko časa, dokler bi ne bila prišla pomoč.
Rajni Anton Šibenik je bil družinski oče, star 46 let in zapušča vdovo in štiri nepreskrbljene otroke. Po svojem stanu je bil zidar, jako dober in priden delavec ter izredno skrben za svojo družino. Bog potolaži vdovo in otroke ter bodi milostljiv njegovi duši!
Pogreb se je vršil jako dostojno. Z družino ponesrečenca imajo ljudje veliko usmiljenje. Tudi turista sta vdovi izročila za pogreb 40 kron in se zavezala pomagati družini vsak z 2000 kronami. Poleg tega so tudi druge usmiljene roke vdovi naklonile znatno podporo. Bog bodi plačnik!
Domoljub, 21. avgust 1902