Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Podoba in kriza alpinizma

sobota, 30. oktober 1937, ob 11:29, Boris Štupar, ogledov: 1952

Slovenec (1937): Ni že tako daleč čas, ko so bile gore zapuščene in osamljene, ko je vladala tišina na svetlih vrhovih in sta le lovec ali pa pastir kdaj zabredla v skalno in ledeno pustinjo.

Postopoma pa so začeli prihajati tujci, ljudje so spoznali lepoto gora ter jih občudovali iz doline ali z varnega kraja; nekateri, posebno predrzni, ki jih je gnala znanstvena gorečnost, pozneje pa tudi že gorniška strast, so se jeli vzpenjati više, k ledenikom, k skalnim vrhovom. Nastopila je pionirska doba alpinizma, prišel je veliki čas, ko so začeli hoditi slavni gorniki s prav tako slavnimi vodniki v gore, šli čez sedla in škrbine ter v drznem naskoku osvajali vrh za vrhom. Slednje leto se je povečevalo število ljudi, ki so se navduševali za gore, cilji so postajali višji, gorniki so se upali na vedno težja dejanja, in to, kar se je bilo nekdaj zdelo nemogoče, je sčasoma postalo samo po sebi ranljivo in lahko. Mojstrski zgled za to je Grepon, ki je po besedah plezalca Mumeryja, kateri ga je bil kot prvi zavzel, spočetka veljal za nepristopnega, nato postal najtežja tura v Alpah — nazadnje pa se je moral spremeniti v goro — za dame.

Zgodovina alpinizma je od začetka do konca pretkana z močnimi razvojnimi pojavi, ki so kazali često celo revolucionaren značaj. Ti pojavi so dosegali, da je njegova podoba sijala vedno in vedno v novih barvah, ti pojavi pa so končno tudi dosegli, da se je kriza alpinizma izmaličila.

Tri velike vrste pozna alpinizem. Zrasle so prav tako iz gorniškega duha kakor tudi iz nuje, ki jo gore izsiljujejo zaradi raznovrstnosti svoje sestave iz gorniške dejavnosti. Najbolj častitljiv po starosti, posvečen v duhu ter najplemenitejši v gorništvu je alpinizem otvoriteljev, odkrivalcev, raziskovalcev. Skrinja zakladov je, ki varuje bogato in svetlo prvotni čisti duh gorništva. Dandanašnji smo navajeni, da gledamo to vrsto alpinizma le še v daljnih in najvišjih gorovjih zemlje, kjer pa se tudi vedno bolj drobi njegovo kraljestvo, tako da bo kmalu navezano to še na svojo najbolj kraljevsko provinco: na Himalajo z njenimi »osem tisočaki«, z vrhovi sveta.

Toda človek se ne more nikdar dovolj in dostikrat poglobili v historično razmišljanje, da je bil pionirski alpinizem izvor in začetek, da je začel v Alpah in v vseh gorovjih sveta, takrat in še preden je človeška noga prvič stopila na teme alpskega orjaka.

Od tistih dob je prvotni alpinizem nastopil pot, ki je vodila po vsem svetu. Gorovja petih svetovnih kontinentov so postala njegovo osvojeno kraljestvo, svetovna država, ki ji je alpinizem naslednikov jemal v desetletjih kos za kosom, do stene, grebena in vrha azijatskih orjakov, ki so postali njegova poslednja in najdrznejša visoka utrdba. Alpe, Kavkaz, Ande in Kordiljere, gorske verige Srednje Azije so od neomejeno svobodnih držav zdrknile na dominione, kar naj označi, da je tam po stopinjah pionirstva novodobni alpinizem začel svoj zmagoslavni pohod. Primer Kavkaza je pač najbolj prepričljiv. V razdobju kratkih let je sledil dejavnosti otvarjajočih in odkrivajočih udarnih krdel živi val gornikov, ki so prišli že ponavljat. Meja je približno tam, kjer se gore ni več možno lotiti kot novega sveta, pa čeprav gornik v oddaljenih stenah in grebenih relativno vzeto s cepinom in kramžarji še vedno obdelava nov teren.

Novodobni, športno izvajani alpinizem, če ga zaradi razlikovanja od pionirskega alpinizma hočemo tako imenovati, obsega dve često strogo ločeni, pogosto pa tudi močno zabrisani zvrsti hoje v ledu in skalnega plezanja.
V svojem postanku razgrinja mnogo finih in robatih sprememb, ki so večinoma gradile in zorile; nekaj pa jih je bilo tudi takih, ki so imele prekucuški značaj — da, prav iz velikega obrata v zadnjih letih se je porodilo dandanašnje maličenje ekstremov.

Alpinizem nosi prav pri reševanju takozvanih alpinskih problemov v nekem smislu v sebi atavizem iz prejšnjega časa, iz zgodnje dobe, iz pionirskega alpinizma. Reševanje gorskih problemov, ki so bili videti vedno bolj nerešljivi, zmagovanje vedno strmejših, težavnejših in nevarnejših vrhov, sten, grebenov in razov je prirodno izsililo vedno pogostejše in večje izpreminjanje, izboljšavanje ter predrugačevanje alpinske tehnike tako v kopni skali kakor tudi v ledu.

To delo časa je odgovarjalo zdravemu razvoju, saj je izviralo iz zdravega jedra, še vedno je blestelo v pravem gorniškem duhu, še vedno so ga omejevali športni principi, ki se v gorništvu razodevajo jasno in sami po sebi. Velike ledene ture, ali bolje rečeno: velike ture na ledene orjake Zahodnih in deloma tudi Vzhodnih Alp, ture, ki so jih bili izvedli v prvi vrsti Nemci (Welzenbach!) in Švicarji (v prvi vrsti brez vodnika!), so pač višek tega razvoja. Kar je prišlo pozneje, nosi brez dvoma in jasno pečat prekucuštva v duhu in v tehniki. Vedno bolj naraščajoča uporaba umetnih pripomočkov je tako zaokrenila tehniko, da je potvorila telesni, športni čin gorništva; z drugo masko na licu je ta tehnika umetnih pripomočkov vzela gorništvu moment samostojnega, obrzdanega obvladovanja nevarnosti, ki vendar tvori bistveno, etično vrednost alpinizma.

Drugi merodajni pojav razpadanja je bil v tem, da si je mlajši rod začel mašiti oči in izzivati objektivne nevarnosti. To bi se utegnilo zdeti na prvi pogled kot ostro, nezdružljivo nasprotje k zgoraj navedenemu zmanjševanju in izključevanju tehničnega subjektivnega momenta nevarnosti.

V resnici pa je vendarle tako, da ljudje tudi objektivni moment nevarnosti zelo zmanjšujejo ali izključujejo, na ta način namreč, da ga ne spoznajo ali pa ga kar meni nič tebi nič brez nadaljnjega zataje. Temu momentu stopa novodobni »skrajni« gornik pred oči v pregrešni hazardni igri, v včasih naravnost otroškem upanju na dober izid, z upanjem, ki ga človek nikdar ne bi smel — vprav na podlagi izkušenj! — opravičiti. Zapadno kamenje, snežni plaz, ledni podor naj bi ob neki priliki čudotvorno umolknili, ko vendar prihajajo tako zanesljivo kakor dnevna svetloba — le zato, ker neprevidni gornik slučajno križa njihovo pot! V tem leži težak prekršek proti najvažnejšemu gorniškemu pravilu, ki moralno opravičuje izpostavljanje življenja v nevarnost le v toliko, v kolikor je podprto na znanju in na izkušnji.

V zadnjem desetletju je bilo na alpinizmu moči tu pa tam opaziti kakšen znak, ki je govoril za to, da alpinizem začenja barvati kriza. V dramatičnih poskusih vzpona po severni steni Eigerja pa se je ta kriza v zadnjih dveh letih akutno oživotvorila. Kaj se je godilo tam na mrtvaškem odru te stene, na odru, ki ga obdaja arena hotelskih teras, kjer so radovedne in senzacij željne množice nastavljale svoje daljnoglede, kjer so časnikarji dnevno časopisje polnili z bučnimi poročili, — to niso bile samo tragedije gornikov, ampak na neki način tudi tragedije »skrajnega« alpinizma samega.

Kako močno so prežeti široki krogi najboljših mladih gornikov s to breznačelno, le na senzacionalni uspeh orientirano zvrstjo gorništva, nam kaže okoliščina, da zvene vsi opomini in svarila s strani alpinskih krogov, s strani vodnikov ter gornikov v živi in pisani besedi le na povsem gluha ušesa. Ti mladi gorniki so izgubili stik in povezanost s pravilnim gorništvom, zato pa so hlastno sprejeli vase vabe senzacionalnega, blazno drznega, športnega svetovnega dogodka. Niso jim postala za zvezdo vodnico pri delu gorniška načela, ampak nepremišljeno tveganje. Ker ni v njihovih žilah prave gorniške krvi, ki bi izločala protistrup proti lej kugi, se dvigajo vedno nove vrnitve na smrtno pot. Orjak Eiger stoji za zdaj kot nepremagljiva barikada alpinizma proti vsem izrodkom ekstremnega alpinizma, kot svarilna barikada in spomenik opozorila. V Vzhodnih Alpah, kjer je bil na čistih skalnih gorah alpinizem skalnega plezanja povsem izgnan pri vrhunskih činitvah iz tira tradicionalnega in upravičenega izvajanja, ni nobenega Eigerja.

Čiste skalne gore poznajo strahovito orožje objektivne nevarnosti le v prav majhni, često povsem neznatni in nedolžni meri. Tod prav za prav še manjkajo one žrtve, one človeške žrtve, ki na ljudi najbolj učinkujejo, žrtve gorskih nesreč, ki jih je bilo zakrivilo blazno početje. Na ta način je pot še bolj odprta, stopnjevanje skoraj no pozna nobenih meja. In zadnji problemi bodejo še bolj grozeče kot je bodlo vse dosedanje v nebo. »Skrajno« skalno plezanje je popolnoma zapleteno v umetne pripomočke. Za zdaj še daleč ni nikjer videti meja, kajti današnji umetni pripomočki pri gorništvu so v primeri s splošnimi tehničnimi možnostmi, ki se jih bo še dalo pritegniti, prav za prav šele v otroški dobi. Vsi načini pritrjevanja in učvrščanju v skalo prihajajo na vrsto brez ozira: klini in karabinerji v fantastičnih množinah, vrv v dvojnih in trojnih tegih, zanke za roke in za noge, deščice za držo, za sedež in za stojo. Kjer skala onemogoča uporabo umetnih pripomočkov, jo plezalci ukrote z dletom in kladivom; kjer je razpoka preširoka, vlože vanjo svinca, ki služi klinu za ležišče: kjer plezalci gradbenega materiala zaradi njegove teže ne morejo več vleči s seboj, napravijo s pomočjo drugih »pomočnikov« ob vznožju gore z vrvmi neke vrste »dvigalo za material«, in na tem dvigalu potem romajo potrebščie k partiji v steni. Zaloge na ta način prihajajo sproti v zadostni meri, pa čeprav požre vgrajeno ogrodje do vrha še take količine materiala. Čas pri turi ne pomeni dandanašnji ničesar več. Polževski rekord napredovanju za zdaj znaša sedem metrov na uro!

Tudi tu, pri čistem skalnem plezanju sta izginila oba temeljna principa pravega gorništva: premagovanje tehničnih težkoč s športnim znanjem telesa (in ne z umetnimi pripomočki!) ter kljubovanje momentu nevarnosti z obrzdano telesno činitvijo, ki jo podpira duševna »orožarna« izkušnja, preudarek, obvladanje živcev itd.

Nastane vprašanje, v koliko bodo utegnile izrojeno vrhunske činitve vplivati na povprečni, široko razviti alpinizem ter nanj vplivati. Težko je pravilno odgovoriti na to vprašanje, morda pa končno tak odgovor niti ni bogve kako važen. Kajti prav verjetno ju, da bi utegnil tudi ta najmanjši vpliv te vrste in v tem smislu nadaljnjemu razvoju neverjetno in prav katastrofalno škodovati.
Škodljive posledice so nepregledne. Treba pa je te izrodke obsoditi tudi samo že kot osamljene pojave, treba jih je obsojati in se z vsemi močmi boriti proti njim.

Nobenega dvoma ni, da moderni alpinizem preživlja težko krizo. Razvoj tehničnih možnosti in preložitev duhovnega človeškega odnosa do gora na drugo, skoraj izključno egocentrično bazo jo izzval to krizo. Kakšen bo izhod iz te krize, ki se javlja v mehanizaciji alpinizma, je težko prerokovati.
Tudi ta kriza jo razumljiva, saj zanjo dobimo vrsto primerov na drugih področjih. Kakor za druga področja, tako si tudi za alpinizem želimo edinole, da bi to krizo srečno prestali.

Slovenec, 29. in 31. oktober 1937

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker