Kronologija dogodkov na »Gori strahote«. Med nemško odpravo je pod snežnim in ledenim plazom umrlo 16 udeležencev odprave.
Tragedija na Himalaji
Jutro (1937): Reuterjev dopisni urad poroča iz Simle, da je peto nemško ekspedicijo na Himalajo med potjo na Nanga Parbat presenetil snežni plaz, ki je usmrtil sedem članov odprave in več nosačev iz rodu Gurkov, živa sta ostala samo vodja ekspedicije dr. Karel Wien in angleški poročnik Smart, ki je oskrboval zvezo med odpravo in oblastmi v Indiji.
Vsem, ki zasledujejo podvige te vrste, je gotovo še v spominu strašna nesreča na 8120 m visoki himalajski vršac Nanga Parbat iz l. 1935. Tedaj se je napotila na
to goro izvrstno opremljena ekspedicija prof. Merkla iz Monakovega in hribolazca Aschenbrennerja iz Kufsteina. Usoda pa že ravna tako, da človeška noga doslej še ni stopila na noben vršac na zemlji, ki sega nad 8000 m visoko. Predlani je postal žrtev turističnega podviga na Nanga Parbata hribolazec Welzenbach. Aschenbrenner je hotel svojega prijatelja in tovariša lepo pokopati. Vrnil se je z višine 7000 m k ponesrečenemu tovarišu in je s tem zamudil 16 dragocenih dni. Ko je hotel nadaljevati svojo pot na teme vršaca, ga je zajel silen snežni orkan ter ga prisilil, da se je vrnil domov samo 300 m pred ciljem. Sedanja nemška odprava, ki je po brzojavkah Reuterjeve agencije učakala tako strašen konec, je odpotovala iz Monakovega letos proti koncu marca. Sredi maja je odrinila od izhodne točke ekspedicije.
Po podatkih, ki so na razpolago sodijo, da se je zgodila nesreča med taboriščema 4 in 5, v približni višini 7800 m. Plaz je odnesel šotore in 16 ljudi, ki so zasuti kdo ve kje v večnem snegu.
Londonski »Times« poroča o katastrofi zelo obširno in pristavljajo v svojih poročilih iz Simle, da ne bo britska vlada opustila prav ničesar, da ne bi rešila preživelih članov odprave. Tragična smrt šestnajstih ljudi zbuja temveč je obžalovanje, ker je bila odprava skoro na tem, da doseže svoj cilj.
Jutro, 23. junij 1937
Bela smrt na Himalaji
Katastrofa nemške ekspedicije na Himalaji
Slovenec (1937): Nemci s svojimi ekepedicijami na himalajske vrhove nimajo sreče. Že leta 1934 se je ponesrečila nemška ekspedicija, ki je hotela zavzeti vrh nevarne himalajske gore Nanga Parbat. Takrat je nemška ekspedicija štela štiri mrtve Nemce in šest mrtvih domačinov nosačev. Sedaj pa je prišla iz Indije novica, da je mrtvih kar sedem nemških članov ekspedicije in devet domačih nosačev.
Nemška ekspedicija, ki se je letos odpravila na 8000 metrov visoko goro Nanga Parbat v himalajskem gorovju, je bila pod vodstvom nemškega vseučiliškega profesorja dr. Wiena iz Monakovega.
V nedeljo zvečer pa je prišla indski vladi novica, da se je ekspedicija ponesrečila in da je mrtvih sedem Nemcev. V vsem nemškem dsvetu je zaradi tega seveda zavladala velika žalost, kar je razumljivo, ker so si Nemci veliko obetali od uspehov te ekspedicije.
Kar se doslej še nikomur ni posrečilo, to naj se posreči nemški ekspediciji, da bi namreč prišla na vrh te doslej nepremagljive gore. S tem bi se nemški vpliv v svetu še povečal. Sedaj pa je strašna naravna katastrofa uničila te želje.
Še te dni so nemški listi priobčili poročila dr. Pfeifferja, ki jih je poslal o dosedanjem uspehu ekspedicije iz Indije. Svoje zadnje poročilo je mož pisal dne 20. majnika ter popisuje popotovanje iz Bombaja skozi Kašmir do tja, kjer so prvič zagledali bele vrhove skrivnostne gore. Na koncu svojega poročila veli pisec: »Če se bo lepo vreme še držalo, kakršno imamo doslej skoraj nepretrgano, odkar smo v Indiji, in sneg ne bo slabši, kakor pa ga moremo presoditi od spodaj, se bomo v kakih 4 tednih lahko začeli pripravljati na naskok na vrh gore. Ta naskok se je izvršil, toda gora je zopet zmagala.
Ime gore Nanga Parbat je sanskrtskega jezika ter po slovensko pomeni »Gola gora«. Njen vrh je visok 8120 metrov. Gora leži na severozahodni meji Kašmirja. Spodaj ob njej teče velika reka Indus.
Poročila o nesreči
Prvo poročilo o nesreči so prinesli listi na podlagi poročila angleškega agenta, ki je svoji vladi prvi sporočil strašno novico. Takoj prvo poročilo je velelo, da je mrtvih 7 članov nemške ekspedicije ter 9 nosačev. Rešena sta bila dva Nemca ter angleški častnik Smart, ki je bil prideljen nemški ekspediciji od strani angleške vlade.
Poleg Nemcev je mrtvih še 9 nosačev iz Nepala. Že poprej je indska vlada dobivala sporočila izpod gore, da ima nemška ekspedicija velikanske težave s snežnimi plazovi. Vendar je ekspedicija vkljub temu napredovala, in je do konca majnika razvila svoje taborišče že na ledeniku te gore. Strokovnjaki pravijo, da je velikanska razlika med snežnimi plazovi v naših Alpah ter med plazovi na Himalaji. Medtem ko se sneg v Alpah v treh dneh strdi, ostane pa na Himalaji zaradi velike višine pršič.
Ko je prva novica prišla v Evropo o tej nesreči, tega spočetka na Nemškem niti verjeti niso mogli. Tolažili so se še s tem, ker so bila nekatera imena v brzojavki napačno navedena. Zato so v ponedeljek iz Monakovega brzojavno vprašali v Indijo zaradi podrobnosti. In v teku torka je prišlo potem žalostno sporočilo, da je novica žal resnična.
Vsa nemška ekspedicija je ostala mrtva pod plazovi, živa sta ostala le dva znanstvenika: Dr. Troll in dr. Luft. Prvi je ostal v Astorju ter se ni povzpel tako visoko, drugi pa je kot nadzornik spodnjih taborišč prav takrat bil v nižjem taborišču. Ko je dr. Ulrik Luft prišel do taborišča svojih tovarišev, je našel samo tri nahrbtnike, vse drugo pa je bilo zasuto pod zledenelim plazom.
Na kraj nesreče je odšel takoj oddelek indskih vojakov in hribolazcev. Iz Nemčije pa so se z letalom odpeljala tjakaj notar Bauer, Fritz Berchtold, dr. Kraus.
Slovenec, 24. junija 1937
Smola himalajske odprave
Vroča dolina Inda in zasneženi vrhovi visokih gor
Jutro (1937): Peta nemška ekspedicija v Himalajo, druga, ki je hotela premagati to goro groze, je našla žalosten konec. Sedem belih članov te ekspedicije je ostalo pod ogromnim snežnim plazom, prav tako devet nosačev domačinov. Rešila sta se samo dva člana ekspedicije in angleški častnik Smart, ki je ekspedicijo spremljal.
Še isti dan, ko se je zgodila ta katastrofa, je priobčil nemški dnevnik »Völkischer Beobaehter« dolgo poročilo svojega dopisnika, člana ekspedicije Martina Pfeifferja, ki je sedaj tudi med žrtvami. Poročilo je bilo datirano iz »začasnega glavnega taborišča, 20. maja«. Pfeiffer je tu opisoval, kako so dospeli Nemci 1. Maja v Bombay, kako so se vozili z avtom skozi Kašmir, dospeli v Srinagar in Gilgat ter v Guricotu prvič zagledali vrh Nanga Parbata, visoko nad zelenimi dolinami. Pogled, ki so o njem hrepeneli vso pot. V Astoru se jim je priključil potem poročnik Smart. Častnik bi rad imel v ekspediciji tudi psa in ker so se drugi s tem strinjali, je brzojavno naročil svojega psa »Whiskyja«, ki je dospel čez tri dni in ki je postal ljubljenec ekspedicije. Pfeiffer poroča potem o nasprotju med vročo dolino Inda in zasneženimi vrhovi, ki jih je hotela ekspedicija premagati: čim globlje smo stopali, tem bolj je postajalo vroče in spodaj v dolini Inda smo sedeli brezbrižno in z izsušenimi grli na naših konjih. Nenadno je stal nad brezupno od vročine migljajočimi kamnitimi in gruščevnatimi puščavami Inda pred nami, skoraj 7000 m nad nami Nanga Parbat v nezaslišani belini, pogled ki je poživil
naša izsušena čutila ... Moral je biti čuden prizor, ko je himalajsko moštvo stopalo boso, z okovanci na cepinih, po puščavnem pesku ravnine ob Indu«.
Na koncu je zapisal Pfeiffer upa poln stavek, ki ima sedaj tako tragičen pomen: »če bo lepo vreme, ki ga imamo skoraj stalno, odkar smo v Indiji, trajalo dalje in snežne prilike ne bodo slabše, nego so videti od spodaj, tedaj bomo mogli v kakšnih štirih tednih pripraviti naskok na glavni vrh«.Podrobnosti o katastrofi doslej niso znane.
Samo trije nahrbtniki...
Edini ostanek nemške ekspedicije na Nanga Parbat
O nesreči pete nemške ekspedicije na himalajski vršac Nanga Parbat poročajo preko Londona naslednje podrobnosti: Zatrdno je zdaj ugotovljeno, da je vodja odprave dr. Wien med žrtvami ekspedicije. Živa sta samo dva člana odprave, in sicer berlinski profesor Troll in dr. Luft. Po najnovejših vesteh iz Simle se je katastrofa odigrala takole: Angleški poročnik Smart je zapustil prejšnji teden skupino hribolazcev v taborišču št. 4, da bi odpeljal nekatere bolne nosače ekspedicije med ljudi. V taborišču je tedaj zamenjal poročnika Smarta dr. Luft. Ta se je odpravil na pot in je prispel v taborišče št. 4 v petek minulega tedna. Našel pa je namesto taborišča samo njegove ostanke, pokrite s snežnim plazom. Naokrog je ležala raztresena vsebina treh nahrbtnikov, ljudi ni bilo nikjer. Upanje da bi mogli najti žrtve pod snegom, je zelo majhno. Upravne oblasti v Indiji so poslale na kraj nesreče nekega inženirja s potrebnim moštvom.
Medtem je poslala tudi nemška vlada posebno skupino z letalom v Indijo. Ta skupina bo skušala pojasniti vzroke katastrofe na Himalaji, kamor se je odpravilo sedem mladih znanstvenikov z velikim upanjem, da bodo izšli iz borbe za Nanga Parbat kot zmagovalci.
Jutro, 25. junij 1937
Nanga Parbat
Ekspedicija na Nanga Parbat
Slovenec (1937): Edini, ki je preživel ekspedicijo na Nanga Parbat pripoveduje o katastrofi in o reševalnih delih.
Kakor je znano, se je pretekli mesec ponesrečila nemška ekspedicija na Nanga Parbatu v gorovju Himalaja. Tragični dogodek je pretresel ves svet in po vsem svetovnem časopisju se pretresajo podrobnosti strašne nesreče v višavah Himalaje, ki se srdito otresajo slehernega poizkusa drzniti planincev in znanstvenikov, da bi spoznali lepote in tajne najvišjih gora na svetu in jih pokorili človeškemu pogumu in volji za spoznavanjem.
Nemec dr. Luft, ki je edini preživel katastrofo ekspedicije, pripoveduje o reševalni akciji takole: »Tri dni po katastrofi, ki se je po splošnem mnenju pripetila v noči 14. junija, sem se odpravil iz glavnega taborišča, da bi se sestal, s skupino na taborišču št. 4 in da bi ji s petimi kuliji prinesel potrebščine in pošto. Noč na 13. junij smo prebili taborišču št. 2 odkoder smo krenili zgodaj v taborišče, da bi dosegli zamrznjena tla ledenika še preden bi sonce stopilo sneg. Okrog desete ure smo dosegli taborišče št. 3 in pohitel sem sam naprej po blagih strminah ledenika Ragiot v želji, da bi se čimprej sestal s tovariši. Opoldne sem prispel do vznožja ledenega hrbta, ki se spušča z ledenika Ragiot navzdol. Vedel sem, da je bilo 10. Junija tukaj postavljeno taborišče št. 4, ker nisem o njem našel nobenega sledu, sem počakal ob robu neizmerne ledene lavine. Kakšnih 100 višje se je razpočila velikanska ledena stena in posula vso strmino z velikimi ledenimi ploščami in drobci.
Nosači, ki so počasi prihajali za mano, so moje najhujše slutnje potrdili. Natančno tukaj je bilo postavljeno 4. taborišče. Takoj smo začeli iskati, sledove. Plaz je bil star kvečjemu dober dan in primrznjeni ledeni kosi so tvorili trdno gmoto. Po večurnem iskanju smo našli samo nahrbtnike treh udeležencev. Čeprav ni mogoče določiti točno in nezmotljivo, kdaj se je nesreča zgodila, vendar domnevam, da je do katastrofe prišlo v noči 14. junija.
Vedeli smo, da so šotori zakopani globoko pod snegom tako, da so naši poizkusi, da bi brez pravega orodja prišli do žrtev, bili brez izgledov ne uspeli. Zato sem pohitel navzdol do glavnega taborišča, kamor sem prispel še isto noč. Poročnik Smart, ki je bil tam vodja, je takoj poslal tekače v Chilas in Gilgit po pripravno orodje in ljudi. V obeh krajih so se pozivu v velikem številu odzvali.
Z izkušenimi hribolazci smo se odpravili s potrebami kopačami in lopatami proti taborišču št. 4. da bi našli trupla ponesrečencev in jih spravili v dolino. Če bo vreme ugodno, upamo, da bomo v doglednem času v tem uspe.
Slovenec, 13. julij 1937
Nanga Parbat
Odmevi rešilne ekspedicije na Himalaji
Slovenec (1937): Nemški reševalec Paul Bauer pripoveduje o reševanju ponesrečene ekspedicije na Nanga Parbatu.
— Po prihodu v glavno taborišče smo imeli ves dan dovolj dela, da smo vse mogli pripraviti, posebej pa smo morali spraviti v red reševalne priprave, pripravljene za reševanje ponesrečencev v taborišču št 4. Med tem smo si z daljnogledom skušali poiskati pol med ledenimi skladi med taboriščem št. 1 in taboriščem št. 2, Vse je kazalo, da se je pot spremenila in da se je ves ledenik začel premikati. Zraven tega pa je natančno opazovanje skozi daljnogled dalo slutiti, da v taborišču št. 4 ni nikogar več med živimi in s tem je izginilo tudi zadnje upanje, da bi koga od članov ali pa nosačev še mogli najti žive.
Pri poizkusu, da bi prodirali naprej navzgor, nas je oviralo to, da so že itak težavni pristopi k taborišču št. 2 postali čisto neprehodni. Pustili smo nosače na varnem mestu, vendar tudi sami nismo mogli prekoračiti ledenih sten in razpok, ki so bile med nami in taboriščem št. 2. Niti to se nam ni posrečilo, da bi dosegli mesto, kjer sta dr. Luft in poročnik Smart pri svojem zadnjem poizkusu, da bi prišla do taborišča št. 2, pustila opremo in smuči, ki sta jih do tja bila nosila s seboj.
K sreči se nam je naslednjega dne posrečilo, da sme na drugi strani ledenika našli prehod. Ta pot pa je prehodna samo v tem letnem času, ko še ni snežnih plazov s strmin Srebrnega sedla. Tako se nam je posrečilo, da smo prišli do taborišča št. 3 in 15. julija smo dosegli prizorišče nesreče. En ali dva plazova sta v tem času znova zasula šotor in nahrbtnike, ki jih je dr. Luft 18. junija našel in tam pustil, da bi zaznamoval mesto. Tega dne je prvič vreme bilo slabo in 16. junija je v gornjih dveh taboriščih ves dan snežilo, dočim je v glavnem taborišču venomer deževalo, tako da z ničemer niso mogli začeti.
17. julija pa je bil krasen, sončen dan brez oblačka. Spet smo pričeli z delom in izkopali skozi naneseni sneg več jarkov. Eden od nosačev je tako hudo zbolel (mrzlica), da bi v tej višini prav gotovo umrl, da ga ni naš tovariš Bechthold odnesel nazaj v glavno taborišče, kjer je trenutno že brez nevarnosti.
Danes (18. julija) je vreme spet lepo, štirje so v taborišču št. 4 stalno pri delu, med njimi tudi dr. Luft. Vendar dvomim, da bi uspeli, ker so stari sneg in novi plazovi pokrili nesrečno mesto več kot za tri metre visoko.
Slovenec, 22. julij 1937
Nanga Parbat
Pet ponesrečencev so že našli
Poročilo Paula Bauerja, ki vodi reševalno ekspedicijo.
Slovenec (1937): Ko smo več dni kopali ob vznožju ledenika pri taborišču št.4 v višini čez 6000 m, smo v četrtek zvečer končno našli prve sledove ponesrečenih planincev. Šotore je pokrivala plast debelih ledenih skladov in zmrznjenega snega, debela dva metra in pol. Dva dni smo morali trdo delati, da smo prodrli do dveh šotorov; tam smo našli Pfeifferja, Hartmanna, Heppa, Wiena in Fankhauserja. Pokopali smo jih skupaj ob vznožju padle ledene plošče, velike kot hiša. Tretjega šotora, kjer sta prenočevala Müllritter in Gottner, nismo mogli izslediti. Ker so bili naši ljudje čisto pri kraju moči in je tudi že živeža in goriva primanjkovalo, smo morali nadaljnjo iskanje opustiti.
Kraj, kjer jo bilo taborišče št. 4, je bil v letih 1932 in 1934 kolikor toliko varen. Več tednov je bil oporišče in izhodišče za naskoke na vrh in nikdar se niso plazovi spuščali mimo taborišča, niti v njegovi bližini. Topot pa so se utrgali ogromni ledeni skladi, ki so potegnili s seboj novi sneg, zdrsnili čez veliko, malone vodoravno planoto in pokrili prostor 100 m v dolžino in 150 m široko. Plaz se jo spustil v noči od 14. Na 15. junij, nekaj minut po polnoči in je presenetil člane ekspedicije, ko so trdno spali. Vsi so mirno ležali v svojih šotorih, ko smo jih našli in njihova lica in roke niso prav nič kazale, da so opazili plaz, ki jih je zasul.
22. julija se je reševalna ekspedicija zdrava in vsa vrnila v glavno taborišče in zdaj je že na potu proti domovini.
Slovenec, 4. avgust 1937