Gorenjski glas - Jelena Justin: Šmohor (784 m) in Malič (936 m) - Dva hriba na en mah; nizka, a prvi je kar lepo strm. Vrh med Celjem in Laškim, natančneje, nad krajem, ki ga v Sloveniji poznamo po keramiki.
Tokrat se bomo zapeljali na Štajersko, proti Celju in se povzpeli na vrh, ki ga zemljevid sicer označuje kot razglednik, a je zaradi visokega drevja na vrhu vse prej kot razglednik. A kljub temu je vzpon nanj prijetna, dveurna hoja, ki je v osrednjem delu precej strma. Povzpeli se bomo na Malič, še prej pa stopili tudi na Šmohor oz. do Doma na Šmohorju.
Po štajerski avtocesti se zapeljemo proti Celju. Avtocesto zapustimo na izvozu Arja vas, kjer nadaljujemo proti Libojam. Peljemo skozi Liboje, do konca vasi. Na desni strani ceste je najprej prvo, nato še drugo parkirišče; na levi strani je travnik. Tukaj se začne pot na Šmohor oz. Malič. Začetek poti ni označen, a je preko travnika dobro vidna in shojena steza. Če smo se morda pripeljali do vodnega zajetja Ramšak, smo že predaleč. Steza se čez travnik mimo večjega drevesa povzpne do makadamske poti in jo preči. Na desni strani opazimo na drevesu prvi smerokaz za Šmohor. Pot nadaljuje čez travnik do njegovega vrha ter doseže gozdni kolovoz. Prečimo kolovoz, na drugi strani se ta spremeni v stezo, ki se začne strmeje vzpenjati. Po nekaj minutah stopimo na gozdno cesto, ki jo prečimo, in se zaženemo strmo navzgor. Smo v strmem delu poti. Pot poteka skozi gozd in skoraj ne da dihati oz. gre kar naravnost navzgor. Pot je blatna, speljana med številnimi koreninami, zato je po dežju velika nevarnost zdrsa. Po približno 45 minutah hoje po strmini se ta položi, steza pa zavije desno. Nekaj časa hodimo po ravnem, nato pa steza zavije levo in se v zmernem vzponu vzpne do makadamske ceste. Nadaljujemo po cesti. Na naši desni vidimo večjo hišo, ki jo gradijo, levo se odcepi pot proti Maliču. Nadaljujemo mimo novogradnje in se v petih minutah povzpnemo do Doma na Šmohorju. Planinski dom stoji na vzhodni strani Šmohorja, na urejenem travniku, kjer so številna igrala za otroke. Na vrhu in ob cerkvi je več starih lip, ki datirajo v 15. stoletje.
Za lepši razgled se sprehodimo do bližnje cerkvice sv. Mohorja, kjer se proti jugovzhodu pred nami odpre pogled na Savinjo z Laškim, v daljavi Bohor, Lisco in Veliko Kozje; proti jugu vidimo Kopitnik, Gore in Kum; daleč proti severu je Svinjška planina v Avstriji, spredaj pa doberšen del Savinjske doline, Paški Kozjak in Pohorje.
Vrnemo se nazaj do odcepa proti Maliču. V spodnjem delu se pot zmerno vzpenja ter poteka vzporedno z makadamsko cesto. Nekajkrat izgubimo na višini, ko skoraj sestopimo do ceste, a se znova vzpnemo. Po daljšem vzponu sestopimo povsem do ceste, kjer je vzletišče jadralnih padalcev. Sledi strmi del vzpona po gozdnatem zahodnem grebenu Maliča, ki nas pripelje na vrh. A glej ga, zlomka. Zemljevid vrh označuje kot razglednik, a očitno je res že nekaj let preteklo od njegove izdaje, saj o razgledu ne moremo govoriti. Drevje se je razraslo in zakrilo razgled. Na vrhu ni drugega kot oddajnik ter skrinjica z vpisno knjigo. Do vrha Maliča smo iz doline potrebovali slabi dve uri.
Pot na Malič se mi je zdela, kot bi hodila po pomolu, nekam daleč na vzhod. Nazaj do Šmohorja se vrnemo po poti vzpona, nato pa sestopimo proti avtomobilu ravno tako po poti vzpona. Pri sestopu previdno, sploh če smo se na Šmohor podali po dežju.
Nadmorska višina: 936 m
Višinska razlika: 600 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin