Življenje in svet (1933): V francoski pokrajini Dauphineji štrli nalik stoječi domini 2097 m visoka gora Mont Aiguille,1 kjer je ljudska domišljija videla nekdaj bivališče pogorskih božanstev.
Šestdeset km daleč od Grenobla se dviga v višave ta vrhunec, imenovan svoje dni: Mont Inaccessible (latinsko Mons inascensibilis, Nedostopen hrib), ki ga prvič v zgodovini omenja angleški letopisec Tilsbury leta 1211. Pošastna grmada iz apnenca je veljala prebivalcem okolice za vilinsko in zlokobno vse do konca XVIII. stoletja, ko so planine pričele izgubljati svoj nadnaravni značaj.
Na njenem slemenu, poroča britanski kronist, se vidi obilo belega perila, kakor ga ljudje obešajo v zrak za sušenje. Razen tega opažajo tam lepega ovna s sedmerim runom, bolj belim od snega. Kaj je to perilo, kaj je ta mrkač? Mrkača je utegnil orel odnesti na vrh in ga tam pozabiti, je ugibal pisatelj Rabelais.
Ko je francoski kralj Karel VIII,2 jahal s svojim spremstvom mimo izzivajočega Mont Aiguillea, je takoj velel svojemu zvestemu privržencu Antonu, da mora gorskega velikana podjarmiti. Za tiste čase je bilo to drzno početje. Antoine de Ville,3 nevajen hoje po strminah, je bil srčen in odločen vojak, ki ne prerešetava dobljenih ukazov. Dne 26. junija 1492 je odrinil na težavno pot. S seboj je imel štiri duhovnike, da bi ob potrebi spodbujali plezalce, jim mogoče nudili poslednjo tolažbo ali pa blagoslovili osvojene višine. Razen njih še nekaj spretnih tehnikov, enega tesarja in nekoliko hribovcev. Z mnogimi lestvami, z vijaki na obroče4 so menili zlomiti odpor silovitega vršaca: torej čisto sodobna pomagala modernega alpinizma.
Prvi dan so preiskali prepadno steno, kje bi ji mogli najlažje do živega. Nekaj lestvic je že pritrjenih. Naskakovalci prenočijo na travnati polici ob pečevju. Drugo jutro se nadaljuje vratolomni vzpon in popoldne se Antoine de Ville s svojo četo pomoli nad zadnjim robom, kakor da je prikobacal iz vodnjaka: strmoviti vrhol ni več nedohoden! Človek se čudi, ko čita v kroniki točne podrobnosti o tej plezi, izvršeni tik pred odkritjem Amerike.
Na planoti, ki meri 800 m po dolgem in 100 m v šir, je zmagovalce čakalo veliko presenečenje: bohoten pašnik in po njem divje koze s kozliči, od katerih se je eden po nesreči ubil ob prihodu neznanih gostov. Prva skrb je bila sedaj, da verni sluga obvesti svojega gospodarja. Napiše pismo na predsednika v Grenoblu z naročilom, naj doseženi uspeh sporoči vrlemu kralju, naj veli maševati, peti hvalnici »Te Deum« in »Salve Regina« ter ob velikih ceremonijah prekrsti nepristopno goro v: Aiguille le Fort.5
Ville je sklenil ostati na kómpoljah (visoki ravni), dokler se ne vrne sel s potrdilom, da je predsednik opravil vse naloge. Med tem si je družba zgradila preprosto zavetišče in postavila tri visoke križe. Po 6 dneh se je vrnila v nižave. Sestop je bil še groznejši nego vzpon.6 Kako je bilo Njegovo veličanstvo zadovoljno, ko je junak Antoine de Ville poročal, da rastejo na gori poleg mnogoterih drugih cvetlic tudi divje – lilije, znak francoske vladarske hiše.
Dve leti nato se je Karel VIII., namenjen v Italijo, zopet mudil v tem kraju. Tisoč oboroženih mož, njim na čelu pa Ville, je korakalo mimo rumenkastih plazovin, vrhu katerih so samevali trije križi. Tedaj kralj ustavi svojega konja, se zazre v premagano goro, nato pa se okrene proti Villeu in se mu nasmehne.
Ako je Petrarca na Mont Ventouxu prvi alpinist, ki ga je navdihnila lepota gora, je Antoine de Ville prvi »gvozdil« po skalnih razpokah v višave.
Življenje in svet, knjiga 14, št. 5, 30. julij 1933, stran 122–123, Mont Aiguille, avtor (k) = Anton Debeljak
1Mont Aiguille (izgovori: mont egwíj – Igla), ki ima po novejših podatkih 2085 m; je na planoti Vercors v francoskih Predalpah, 58 km južno od Grenobla.
2Karel VIII., imenovan Prijazni (1470–1498), je bil sin francoskega kralja Ludvika IX. iz rodbine Valois. Ko je oče leta 1483 umrl, je Karel s trinajstimi leti postal francoski kralj. Tega leta je umrla tudi Marija Burgundska, žena nemškega kralja in kasnejšega cesarja Maksimilijana I (1459–1519). Njeno komaj dveletno hčer Margareto je oče Maksimilijan zaročil z mladim francoskim kraljem. Po tedanjem uradnem postopku jo je moral takoj izročiti Franciji in prav tako materino grofijo Burgundijo kot njeno doto. Sam vdoveli oče Maksimilijan se je po takratni navadi zaročil z enajstletno Ano, dedinjo Bretanije. Karel VIII., zaročenec njegove hčere Margarete, pa je vkorakal v Bretanijo in se sam poročil z Ano Bretanjsko. Tako Maksimilijanu ni samo pred nosom speljal dobre neveste, ampak je hkrati pustil na cedilu tudi njegovo hčer Margareto, s katero je bil zaročen – toda niti dekleta niti dote ni vrnil očetu. Nemški kralj Maksimilijan je zato pozimi leta 1492/93 zasedel grofijo Burgundijo, potolkel francosko vojsko in prišel do hčere, ki je ni videl že deset let.
Kralj Karel VIII. pa je imel druge načrte (zgodovinar Jean Favier je zapisal, da je bil »v bistvu slaboten vladar, ki ni imel v glavi ničesar razen viteških romanov in ga je žejalo po junaštvih«). Leta 1494 je vkorakal v Italijo in zahteval Neapelj. S tem je spodbudil dolgo vrsto francosko-italijanskih vojn v začetku naslednjega stoletja.
3Izgovori: antoán d' vil.
4Seveda so uporabili tudi vrvi.
5Izgovori: egwíj l' for (Trdnjava Igla).
6Ta prvi vzpon na goro z uporabo tehničnih pripomočkov velja kot začetek alpinizma. Po prvem juliju so se na vrhu zvrstile še tri skupine hrabrih plemičev (glej PV 1992, stran 252). Naslednji dokumentirani vzpon je šele leta 1834 opravil alpinist Jean Liotard.