RadioDur – Dušan Škodič. 6. oddaja
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO
Minilo je šest let, odkar nam je narava pustila okusiti, kako kislo je jabolko spoznanja, da smo na tem svetu le mali črvički, ki se trudimo prispevati svoj delež k njegovemu uničenju. Log pod Mangartom je zaradi tistega usodnega sedemnajstega novembra danes zaznamovan, a živeti je treba naprej. Sprijazniti se moramo, da je material, ki je bil uporabljen pri zidavi našega življenjskega prostora, marsikje pravi geološki koktajl, ki se ne more ravno pohvaliti s stabilnostjo. Pojavi, kot so potresi, obilne padavine, skalni podori, odlomi, zemeljski plazovi in erozija, drobce tega koktajla zaradi gravitacije spravljajo v vedno nižje lege in še sreča, da se to dogaja za naše oči zelo počasi. Kajti gore se dolgoročno gledano nižajo, njihov prah pa počasi polni Tržaški zaliv, ali na drugi strani pomaga širiti delto Donave. Si lahko predstavljate obseg gradbenih del, ki se jih loteva narava brez našega privoljenja? Oh joj, če se ob tem spomnim samo naših cest. Tudi tam namreč dela potekajo z geološko hitrostjo, pozna pa se precej manj.
Seveda pa ni strahu, da bi se že kmalu znašli v svetu, ki bi bil ploščat, kot so si ga zamišljali v starih časih. In kako bi bil šele dolgočasen, mi pa brez možnosti za vedno nove izzive. Ravno te dni se je proti enemu podal naš alpinist Davo Karničar, ki bo s tem poskušal zaključiti cilj, da bi smučal z vseh najvišjih vrhov celin. Manjka mu le še Mt Vinson na Antarktiki, ki se mu je izmikal najdlje, predvsem zaradi stroškov, ki so v primeru ledene celine neprimerljivi z ostalimi cilji. Prvenstvo velikih sedmih naj bi sicer že pripadlo neki ženski, in sicer prav simpatični, petintridesetletni Američanki Kit DesLauriers, ki se je pred mesecem dni kot prva ženska, resda tudi s pomočjo vrvi v vršnem delu, spustila na smučeh z Mt Everesta. Ti, ti predrznica, da se takole meša v »moške stvari«, bo kdo rekel, a žuganje v tem primeru sploh ne pride v poštev. Ženska šibkost je namreč zasidrana samo v nekaterih glavah, ne pa tudi v realnosti. Vse čestitke torej!
Prvenstva pri doseganju rekordov verjetno ni bilo nikoli težje dokazati, kakor prav danes, ko imamo na voljo množico pomagal za dokazovanje. Če je bila nekoč v alpinizmu dovolj častna beseda, se je s pojavom praktičnih fotoaparatov zahtevala tudi tako imenovana ključna fotografija. In če je imel nekdo fotografijo, samo z njo ni mogel dokazati, da je neko smer nepretrgoma odsmučal, ali pa preplezal brez nedovoljenih pomagal. Ljudje so zahtevali video posnetek. Od video posnetka do popolne pokritosti dogajanja, pa ni več daleč. In tu sta se stepli dve sferi, ki se ločita po svoji osnovni ideji. Delati nekaj zase zaradi sebe, ali delati zase zaradi drugih, vendar v končni fazi spet, zaradi sebe. Samega cilja zaradi tega ni nič lažje doseči, rezultat pa je podoben, kot v nekaterih drugih športih: dobimo zmagovalce po različnih verzijah, ki pa se medsebojno po nekem pravilu, sploh nikoli ne spoprimejo.
Če torej vzamemo v ozir pomoč z vrvjo, Američanka seveda ne more imeti primata, ampak ga bo imel Davo Karničar. Vedeti je treba, da so prvo uspešno smučanje z Everesta, ravno zaradi neuporabe vrvi, priznali našemu Davu. Toda nikar ne upajmo, da bo na tem področju dirka kmalu končana in zmagovalci enoglasno razglašeni. Prav v tejle besedi: »razglašeni«, se namreč skriva kavelj, ki za seboj vleče na plan vso drobovino, s katero se kasneje obmetavajo, po domače povedano: pristaši naših in njihovih. Razglašenost, ki črviči geografsko umeščenost najvišjih gora v prostoru in času, je v tem primeru že kar smešna. Gre za neke podatke, za katere bi človek realno pričakoval, da so jasno določeni, a v praksi ni ravno tako. Najvišji vrh Antarktike ni sporen, zato pa se zapleta pri smučanju z najvišjega vrha najmanjše celine, Avstralije. V bistvu niti ne, najvišji vrh je znan kot Mount Kosciusko, ki pa z višino približno našega Stola v vroči Avstraliji, ne obeta smučarskih užitkov. Alternativa je, da se ozremo naokoli in rečemo: »Dobro, pa naj bo Avstralija z Oceanijo«. Takoj nam na pomoč priskoči vulkan Jaya v Novi Gvineji, ki je pet tisočak. Pri simpatični Kit DesLauriers, pa v primeru smučanja na najmanjši celini ne naletimo ne na enega, ne na drugega. Kit je namreč smučala z gore Mount Aspiring, ki je višja od Mt Kosciuska, nižja od Gvinejske Jaye, leži pa na Novi Zelandiji. Ampak na Novi Zelandiji je najvišji vrh Mt Cook, ki ga doslej sploh še nisem omenil. Kaj pa vi pravite na tole zmedo?
Naj nadaljujem z omenjeno geografsko godljo. Ko sem se pred petnajstimi leti povzpel na najvišji evropski vrh, se je ta imenoval Mont Blanc. In ta podatek je zaslediti še tudi v našem najobsežnejšem leksikonu, ki je izšel pred osmimi leti. A glej ga zlomka, le še nekaj let je minilo in počasi smo se morali sprijazniti, da bo potrebno za osvojitev Evropske strehe potovati precej dlje, kot včasih. Fiktivna meja, ki loči Evropo od Azije, naj bi potekala tako, da za borih trideset kilometrov zajame tudi kavkaški pet tisočak Elbrus in ga na ta način ustoliči za novega evropskega carja. Spasiba! Toda nam je za dosego tega cilja, sedaj potrebno prepotovati štirikrat večjo razdaljo. Mar to ni protislovno? Vedno govorimo, kako je svet sedaj, ko je letalski prevoz tako razširjen in relativno poceni, postal majhen, nam pa se razdalje do ciljev podaljšujejo. Me pa prav zanima, ali bi bilo tako tudi v primeru, če bi v Rusiji veljal še stari sistem, ko je bilo težje priti do podnožja Elbrusa, kot pa se nanj povzpeti.
Kaj naj torej danes povem na koncu, kjer sledi anekdota. Morda to, da pri zemljepisu nisem nikoli imel popravca. To pa le zato, ker sem bil lepo pametno tiho, in ne kot tisti študent, ki ga je profesor vprašal: »In zakaj torej trdite, da je Zemlja okrogla?« Ta pa mu je odgovoril: »Samo zato, ker tako piše v knjigah. Sicer pa vsi vidimo, da je v resnici ploščata!« Toda jaz nisem bil v šoli tiho zaradi ploščatosti. Nikoli mi namreč ni bilo jasno, zakaj sta Evropa in Azija dve različni celini in ne ena sama. Na vprašanje, kaj je kontinent, smo morali vedno odgovarjati tako, kot piše v vseh učbenikih. Kontinent ali celina je velika, sklenjena površina kopnega sveta, ki jo obdaja morje. In zakaj za vraga, je okoli vseh celin morje, edino med Evropo in Azijo, pa je namesto morja, njegovo protislovje: gorovje, po imenu Ural? To je bilo vprašanje, ki se ga nisem upal na glas izreči. In to me je tudi stalo védenja, zakaj sem pred desetletjem izgubil najvišji vrh Evrope, ki sem ga že imel v žepu.
.