Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

50-letnica gotthardske železnice

Življenje in svet (1932): Kоmај se je svet prepričal o podrobnosti železnice, so se že na debelo snovali načrti goste železniške mreže, ki naj bi zajemala vsak količkaj pomemben kotiček na zemlji.

Železniška tehnika je še preživljala otroške krize, pa se je že zapletla v silen projekt proge, ki naj bi presekala granitno steno Alp, ki deli južno Evropo od severa.

Najvažnejša komunikacija je bila cesta čez prelaz Sv. Gottharda, ki je bila skoraj v ravni črti speljana od severa proti jugu, kakor da bi že narava začrtala človeštvu najpripravnejšo pot čez alpski masiv. Zadnja leta pred otvoritvijo železnice se je prepeljalo čez Sv. Gotthard nekako 60.000 ljudi na leto in po kakih 18.000 jih je prenočevalo v zavetišču na prelazu, ki ga je že 1330 zgradil milanski vojvoda Azzo Visconti. Za tiste čase je bil to velikanski promet. Ali tudi že poprej, pred letom 1832, ko je bila zgrajena sedanja prvovrstna cesta, je bilo na Sv. Gotthardu zmerom živahno, zakaj Gotthard je bil vse čase tudi velikega strategičnega pomena in pomni marsikatero bitko, med katerimi je bila najhujša med Napoleonovim generalom Masseno in ruskim vojskovodjem Suvorovom za posest tako imenovne »Hudičeve brvi« na gotthardski cesti, ki je bila vedno ključ do Sv. Gottharda.

Želja po hitrejših in udobnejših zvezah med severom in jugom ter potreba, da se spoje železniška omrežja, ki so naglo nastajala tokraj in onkraj Alp, je slednjič privedla do konference v Bernu 1869, kjer je bilo sklenjeno, da se čez gotthardski prelaz spelje železnica. Zaradi finančnih težav pa se je gradnja zakasnila do 1871, ko se je za švicarsko-italijanski načrt zavzela tudi pravkar v Versaillesu ustvarjena nova nemška država. Ustanovljena je bila velika železniška družba z ogromno glavnico 187 milijonov švicarskih frankov.

Takoj je bila razpisana gradnja poglavitnega objekta cele proge, to je predora pod Sv. Gotthardom. Gradnja je bila poverjena med sedmerimi konkurenti ženevskemu inženjerju Louisu Favreu in jeseni 1872 so se že pričela pripravljalna dela na severnem vhodu tunela pri vasi Goschenen, skoraj istočasno pa so začeli vrtati tudi od južne plati proti Airolu.

Gradnja gotthardskega tunela spada med najsijajnejša dela, kar jih beleži zgodovina tehnike. Pomisliti je treba, da v vrtanju tako dolgih predorov inženirji niso imeli skoraj nobenih izkušenj. Sicer je bil poprej že izvrtan predor Mont Cenis, ali težave so bile tamkaj neprimerno manjše kakor na Sv. Gotthardu. Deset let so razstreljevali in vrtali granitno gmoto Alp. Skoraj deset let je delala armada 3000 delavcev, oboroženih z najmodernejšim orodjem in pripomočki, ki jih je zmogla tehnika tistega časa. Kadar ni bilo izrednih ovir, so delali noč in dan, ali prav počasi, ped za pedjo se je vdajala trda skala in skoraj nikoli brez človeških žrtev.
Takoj spočetka so zadeli na ovire, ki se jih nihče ni nadejal. Globlje ko so se privrtali v hrib, bolj je začela nagajati voda, ki je udirala od vseh koncev in krajev, včasih v celih potokih. Za vodo so se začeli množiti vsadi sprhnelih kamenin in skalovja tako, da je bil včasih ves rov kakor en sam hudournik blata, kamenja in vode, uničujoč s tolikim trudom instalirane naprave. Nekaterikrat je bila podoba, da sploh ne bo mogoče nadaljevati velikega dela.
Le mož jeklenih živcev in neupogljive volje, kakor je bil inženjer Favre, je mogel vzdržati v tej zmedi in vedno znova potisniti zbesnele prirodne sile v defenzivo.

Danes vodi pod Alpami pet tunelov, ali nikjer niso imeli inženirji opravka s takimi ovirami, kakor na Sv. Gotthardu. Nemalo je oviralo delo tudi nesoglasje med Favreom in vodstvom železniške družbe, zlasti pa nje vodilnim inženirjem Nemcem Gerwigom, ki je z nespretnim vodstvom zakrivil marsikatero usodno napako, katero je potlej podtaknil Favreu, kakor da mu že narava sama ne bi uganjala dovolj vsakovrstnih vragolij. Zdaj je zmanjkalo vode zaradi napačno trasiranih vodnih kanalov, po katerih so se napajale turbine z zračnimi kompresorji za vrtalne stroje, drugič spet se je zakasnila kaka pošiljka neobhodno potrebnega gradbenega materiala ali strojev, in delo se je ustavilo. Večje in manjše nesreče so bile skoraj na dnevnem redu. Nekoč je eksplodirala zaloga dinamita. Bilo je več človeških žrtev in delavstvo se je uprlo. Potem je prišlo do stavke, 1877 pa je nastal pri južnem vhodu tunela v Airolo požar, ki je uničil skoraj vse vnanje tunelske naprave. Potem je izbruhnila med delavstvom epidemija, neke vrste anemija, tako imenovana »gotthardska bolezen«. Obolelo je nad 10.000 delavcev in od začetka so skoraj vsi podlegli.

Tako so si sledile drame dela brez konca in kraja. Tunel je žrl ljudi in denar, toda Favre ni odnehal. Ko se je začelo počasi obračati na bolje, ko se je delo spretno prilagodilo zavratnosti podzemnih sil in je le še razmeroma tenka stena ločila bližajoča se rova, se je velika pesem dela zaključila s tragedijo. Tik pred koncem je zahteval tunel tudi življenje svojega premagalca Louisa Favrea.
28. februarja 1880 ob sedmih zvečer je padla poslednja stena med obema rovoma, 15 kilometrov dolga pot pod Alpami je bila dograjena.

Dopolnilna dela so bila prilično lahka. Dolžina tunela, ki bi morala znašati po načrtih 14.900 metrov, se je morala povečati za 20 metrov. Vhod v predor leži na južni strani pri Airolo, 1145 m visoko nad morjem, severni vhod pri Gôschenen pa 1109 m, ker je predor, dasi v sredini prelomljen zaradi lažjega odtekanja vode, tudi ves nekoliko nagnjen od juga proti severu.
Gotthardski tunel, vštevši zavojne predore pri Pfaffensprungu, Wattingenu in Leggenstenu ter etažne predore pri Wasenu. ki so bili vsi potrebni za to, da je premagala železnica na kratko razdaljo razmeroma zelo veliko višinsko razliko, je veljal ca. 60.000 švicarskih frankov.

Predor je bil slovesno odprt 1. junija 1882, prvi vlak pa je vozil skozenj že dobrega pol leta poprej.
Gotthardski predor je uresničil upe načrtovalcev in graditeljev. Pritegnil je nase dobršen del vsega prometa med osrednjo Evropo in Italijo, in dasi so drugi tuneli, ki so bili kasneje zvrtani pod Alpami, modernejši in nemara tudi ugodnejši za promet, vendar pritiče Gotthardu še zmerom prvo mesto v zvezah med severom in jugom.

—aj
Življenje in svet, 19. junij 1932
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti