Jutro (1932) - A. Kopinšek: Zgodilo se je lani.
Nekje na meji med Švico in Francijo — leži mala alpska koča v višini tritisočdvesto metrov tik ob zeleno lesketajočem se ledniku.
Utrujeni smo sedeli v kuhinji — vdihavali različne vonje po čaju in konzervah. Greli smo se skromno in mislili na spance. Poleg nas vodniška miza. Kmetski fantje iz Wallisa, z romansko izklesanimi lobanjami, temno vprašajoče oči z nepozabnimi profili. Okol nas so posedali turist iz vseh dežel. Pogovor se je sukal okol ledenih sten bivakov, ledniških razpok, govorili so o megli in novih variantah. Mi smo le na pol prisluškovali — preutrujeni smo bili, da bi nas zanimalo še kaj drugega kakor spanje. Dvanajst ur namreč smo bili na poti večinoma nad štiritisoč visoko, skoro ves čas v prokleti megli.
Koča je bila prenapolnjena. Moji tovariši so si zagotovili za prenočišče — klop. Edini jaz sem bil srečni lastnik. Že vnaprej plačane pobotnice za posteljo številka 7 v moškem ležišču na podstrešju.
Počasi je prilezla noč iz doline kakor predpotopna žival. Tema je lezla po grebenih in kupolah ledenih velikanov.
Svetli, raztrgani bliski so osvetljevali sekunde dolgo razklane granitne skale pred kočo.
Brez luči sem se kotalil na skupno ležišče. Kako me je že poučila oskrbnica? Moška spalnica leži na levi — damska na desni — ali narobe? Gotovo nisem vedel več, končno mi je postalo vse eno. Ampak v življenju so dame vedno in povsod na desni strani! Odprl sem počasi leva vrata — in vstopil v neznan in zatohel prostor. Stal sem kot mesečnik — v egiptovski temi.
Previdno sem otipaval po ležiščih in dognal: vse zasedeno! Kakor mumije so ležali ljudje zaviti na ležišču. Pri sedmi žimnici sem potisnil čevlje pod ležišče in se zleknil nanj.
Navdal me je nepopisen občutek miru in sreče kljub nevihti, ki je vihrala zunaj. Zunaj je grmelo, toča je bila po leseni strehi obiti z bakreno pločevino, dober meter nad spečimi. Divji vihar je pretresal kočo do temeljev.
Kljub neurju sem zadremal. Tedajci pa se je oglasil moj sosed z boječim, šepetajočim glasom: »Ali spite?« — »Začasno napol« — sem odvrnil šepetaje. Nato žimnica štev. 6 v joku: »Oh to vreme — tako se bojim nevihte! — ali smem k vam?« — »Prosim!« sem dejal — že iz ljubezni do bližnjega. In sosed je prilezel k meni. — Rezek blisk je za trenutek posvetil skupno ležišče. Vendar dovolj, da mi je pokazal kočljiv položaj, v katerega nisem zašel po lastni krivdi. V desetinki sekunde mi je bilo jasno: moj sosed ni mož, ampak nežna deklica, ki je poleg vsega očarljivo lepa. Brez dvoma: ležal sem v damski spalnici — v sredi med samimi nežnimi bitji. Zjasnilo se mi je popolnoma — na desno bi bil moral iti tam ležijo možje.
K sreči je tako grmelo, da ni bilo mogoče govoriti. Moja soseda je položila svojo dečjo glavico v moje naročje popolnoma zaupno, nič hudega sluteča. Priznati moram: kljub mrazu, ki ga je veter podil skozi špranje, kljub samo eni odeji in kljub tritisočdvesto metrom mi je postalo vroče, strašno vroče. Ležal sem čisto pri miru, še nikoli v življenju nisem bil tako utrujen, nikoli ne bi spal tako neskončno dolga kakor tisto noč po hudi turi. Toda v tem kočljivem položaju sploh ni bilo misliti na spanec. Zavidal sem svoje tovariše spodaj na trdih klopeh. Srečniki! Spijo smrče, sanjajo mogoče baš o ledniških razpokah, sekajo stopinje v strmo in ledeno severno pobočje — se drže za vrv in vriskajo v meglo. Jaz sem pa moral bedeti!
Z vsemi močmi sem iskal kako bi se rešil iz zagate. Eno je bilo pribito: tukaj nisem smel ostati. Mumije okoli mene ne smejo izvedeti kdo je v njihovi sredini. Moje sladko breme ne sme zaznati v kakem naročju je ležalo. Moja nedolžnost je bila na dlani. Kajti: ves utrujen sem zašel v temi v nepravo ležišče, na hodniku namreč ni bilo nobene svetilke in svetloba bliska mi je prepozno razodela pomoto. Toda kdo bo meni popolnoma tujemu človeku, verjel to? Tukaj v francoski koči, kjer takšne zadeve gotovo mnogo bolj strogo obsojajo, kot pri nas. Prizadevati sem si moral kolikor mogoče hitro zapustiti svojo sladko sosedo, še preden se ona ali katerakoli druga gracija prebudi še pred eno uro; takrat namreč že začenjajo vstajati po planinskih kočah.
Polagoma sem privzdignil glavo in se previdno približal z ušesom k njenim ustom. Mehki lasje so se dotaknili mojega potnega čela. Pokojno je dihala — bilo mi je, kakor da slišim melodijo pravljice iz tisoč in ene noči — kot bi bil njen dih poslednji akord simfonije zunaj pojemajočega viharja. S prosto roko sem dvignil neslišno sladko deklico in izvlekel levo roko izpod glave. Nadomestil sem jo z vzglavnikom. Jo dobro pokril in balanciral po prstih skozi špalir spečih dam.
Imel sem srečo — režija je uspela.
Zunaj na škripajočem stopnišču sem takoj sede zaspal.
Ni me zbudil mraz okoli ene ponoči pač pa starejši gospod, ki je prišel iz moške spalnico in kateremu sem zapiral pot na ozkih stopnicah. Posvetil je z žepno svetilko: Pardon monsieur! Vem — vsaj dozdeva se mi — vi ste dotični mladi mož, ki je plačal ležišče štev. 7 — na katerega niste mogli — ker sem ležal jaz na njem. Viteško je bilo od vas, da me niste prebudili — in res ne vem, kako vam naj to povrnem ...
Spodaj v kuhinji je sedel oni gospod pri brleči sveči — v naši sredini. Plačal je ves naš račun kljub našemu (ne preveč energičnemu) ugovoru.
Nismo dosti govorili, ker je njegov vodnik priganjal k odhodu. Ko je še prišla njegova hčerka doli nam jo je v naglici predstavil. Bila je ona — štev. 6 — levo.
Zunaj se je že zdanilo. Prvi žarki so poljubljali najvišje vrhove. Kakor kri je zaplapolala svetloba počasi v žilah lednikov in prvi sercsi so grmeli do gladkih stenah.
Po treh urah hoda smo dospeli do prvega senika. Moji tovariši so drveli naprej v Chamonix — med civilizacijo.
Jaz sem se pa zaril v seno. Dvanajst ur sem sanjal — sanjal o njej.
Andrino Kopinšek
Jutro, 5. junij 1932